Oder
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 15 glasov Ocenite to novico!
Anton Bogov
"... Zato je potrebnega veliko treninga, saj lahko le tako dosežeš, da na odru ne razmišljaš o obvladovanju telesa oziroma sami izvedbi kakega tehničnega elementa, temveč se popolnoma predaš umetniškemu izrazu." Foto: SNG Maribor
       Samodisciplina je zelo pomembna, vendar je tukaj treba upoštevati tudi, da gojimo baletniki ogromno ljubezen do svojega poklica, kar veliko spremeni in brez nje nikakor ne gre. S tem pride tudi pripravljenost za odrekanje, posvečanje kdaj tudi precej dolgočasnim vajam in treningom - brez iskrene ljubezni bi bilo mučno prenašati vse to.       
Anton Bogov
Čeprav je Anton Bogov (1975) klasično izšolan baletni plesalec, velikokrat nastopa tudi v sodobnejših koreografskih stvaritvah koreografov, kot so Balanchine, MacMillan, Massine, Clug, Turcu in drugi. Foto: SNG Maribor/Tiberiu Marta
       Telo plesalca z gibanjem odraža tematiko glasbe oziroma predstave, ki ji sledi. Zame je pravzaprav to ena najpomembnejših stvari - da se telo zlije z glasbo.       
Anton Bogov
Bogov kot prvi solist in prvak mariborskega Baleta stalno nastopa tudi z drugimi ansambli, kot so SNG Opera in balet Ljubljana, Opera v Gradcu, HNK Zagreb in Narodno gledališče v Pragi. Foto: SNG Maribor
       Bistvo baletnika ostaja isto.       
Anton Bogov
"Kdaj tudi sodelujem pri kaki sodobni produkciji, vendar bistveno manj, klasični balet nedvomno ostaja moja prioriteta. Tudi ko sem gostoval po svetu, so me povabili kot klasičnega plesalca. Ne gre toliko za to, da ne bi želel sodelovati pri sodobnem plesu, ampak dejansko sem "klasičar" in na tem področju se tudi počutim najbolj domače." Foto: SNG Maribor
       V življenju in karieri sem se predvsem želel naplesati, če se izrazim nekoliko poenostavljeno. Ne gojim nekih točno usmerjenih ambicij, vendar če dobim ponujeno kakšno zanimivo vlogo, jo z veseljem sprejmem.       
Anton Bogov
"Vsaka plesna družba je zgodba zase, zagotovo pa so v vsaki - sicer v večji ali manjši meri - prisotni konkurenca, zavist, nezadovoljstvo, druženje, ljubezen ... To je prisotno tako v velikih družbah, kot je na primer Bolšoj teater, kjer je okoli 250 plesalcev, kot tudi majhnih s kakimi 20 plesalci." Foto: SNG Maribor
       Perfekcijo dojemam zgolj kot neki pojem, sicer pa zame kot taka ne obstaja. Karkoli narediš, bi to vselej lahko še nadgradil. Če pa se zadovoljiš z neko svojo podobo, ki si jo v lastnih očeh že dosegel, potem to pomeni konec, saj na ta način nehaš napredovati in vse lahko postane dolgočasno.       
Anton Bogov
Bogov je stalni gost mednarodnih baletnih festivalov v Osaki, Bregenzu, z Romunskim narodnim baletom je gostoval po Evropi, udeležil se je tudi Festivala Kišinjev v Moldaviji, v gledališču v Toulonu pa je nastopil z baletoma Trnuljčica in Coppélia. Foto: SNG Maribor
Anton Bogov
"Baletke kdaj prav občudujem, da so sposobne tako zelo obvladovati gibanje telesa med stanjem na tako zelo majhni površini, kot je konica baletnih copatkov." Foto: SNG Maribor/Tiberiu Marta
       Glede kariere po koncu profesionalne plesne poti je položaj za večino res nezavidljiv, tukaj je tudi vprašanje bonifikacije v našem poklicu, ki še ni popolnoma jasno razrešeno. Biti delovno aktiven kot baletnik do 60 ali 65 leta je - preprosto povedano - misija nemogoče, pa tudi z estetskega vidika bi bilo precej nesprejemljivo (nasmešek).       
Anton Bogov
O svoji vlogo vikonta de Valmonta v Nevarnih razmerjih pravi, da " je bila mnogim gledalcem /.../ všeč, saj so me videli v neki povsem drugačni vlogi, kot so me sicer vajeni. Pač ni šlo za povsem klasično vlogo princa v belih pajkicah. Bila je bistveno bolj karakterna, do neke mere celo filozofska." Foto: SNG Maribor

Anton Bogov: "Vsaka vloga je zame vloga mojega življenja."

Intervju z baletnim prvakom SNG-ja Maribor
17. september 2015 ob 06:13,
zadnji poseg: 17. september 2015 ob 08:28
Maribor - MMC RTV SLO

Nedavni galakoncert ob 20. obletnici umetniškega delovanja Antona Bogova na mariborskih odrskih deskah je obveljal za praznik baletne umetnosti v Mariboru.

Morda večni ob omembi popolnosti v svetu plesa padejo na pamet idealno izvedeni releveji in plieji, vendar tudi čeprav brez njih ne gre, so lahko videti kot le prazno teženje za popolno izvedenimi figurami.

Anton Bogov, ki prihaja iz Omska v Rusiji, je baletno šolanje končal v Kazahstanu, njegova prva zaposlitev pa je bila v Mednarodnem baletnem gledališču Ochi v Nagoji na Japonskem. Kmalu po tem se je že zaposlil v SNG-ju Maribor, kjer je leta 1996 je postal solist. Med njegove zadnje vloge spadajo: naslovna vloga v Romeu in Juliji Sergeja Prokofjeva, vloga Don Joséja v baletu Carmen Rodiona Ščedrina, vloga Colina v Navihanki, vloga vikonta de Valmonta v Nevarnih razmerjih in vloga princa Siegfrieda v Labodjem jezeru.

Na številnih mednarodnih baletnih tekmovanjih - med drugim v Seulu, Ljubljani, Budimpešti, Varni, Nagoji, Luksemburgu in Šanghaju - je med letoma 1995 in 2004 prejel visoke nagrade za izvrstno tehniko, najboljše partnerstvo in celostni umetniški vtis. Leta 2007 pa je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Baletna kariera je ena tistih, za katere se je treba odločiti zares zelo zgodaj. Ali za baletnike sploh obstaja življenje mimo baleta?
Baletna pot se začne res zelo zgodaj in že nekje od desetega leta starosti dalje lahko govorimo pravzaprav o profesionalni karieri. Pred to starostjo so nedvomno lahko zelo koristne še druge vrste priprav, kot je na primer gimnastika ali tudi vse druge zvrsti plesa, s čimer se pri otroku bistveno bolje razvije občutek za motoriko in dinamiko. Sam vedno trdim, da je to nekaj, kar otroku do desetega leta v nobenem pogledu zagotovo nikakor ne bo škodilo. Po tej starosti pa se začne pravo baletno šolanje, kar pomeni, da se je že nekako treba odločiti, ali smo se mu pripravljeni popolnoma predati. Veliko otrok si premisli, ker je šolanje precej naporno. Sam sem dokončno odločitev sprejel, ko sem imel 14 let in takrat sem se še intenzivneje posvetil plesu. Balet je seveda velik del mojega življenja, moraš se mu resno predati in ga zares živeti. Če bi ga jemal zgolj kot službo, bi mi bilo prenaporno in s tega vidika se zagotovo tudi obrestuje ne.

Pred leti ste v Mariboru ustanovili svojo akademijo, kjer se kalijo nove generacije baletnikov. So današnji baletniki, ki so šele na začetku poti, drugačni, kot so bili v času vaših začetkov? Zaznate tudi "kaj sebe" v njih?
Glede tega je pri baletu tako kot na drugih področjih; tako kot so na primer bili pred 20 leti avtomobili drugačni, tako so tudi plesalci drugačni. Vse se razvija in napreduje. Tudi če pogledamo šport nekoč in danes, so razlike očitne. Morda to pri klasičnem baletu ni tako zelo vidno kot drugje. V glavnem, sprememb je ogromno - skoki so vse višji, dinamika obratov je vse večja - hkrati pa je treba ohraniti umetniški del na visoki ravni. Vendar je to zadnje najbolj odvisno od vsakega posameznika in tudi glede osebnostnih potez baletnikov ne bi dejal, da so se kaj spremenile skozi čas. Bistvo baletnika ostaja isto.

Kakšno je stanje na področju številčnega razmerja med dekleti in fanti, se tukaj kaj spreminja? In pri kateri starosti je največji osip plesalcev ter koliko ima to opravka s samodisciplino?
Nisem opazil, da bi se številčno razmerje skozi čas bistveno spremenilo. Še vedno obstaja primanjkljaj fantov in tako je dandanes še vedno približno deset deklet na enega fanta. Vendar imamo kljub temu veliko vrhunskih plesalcev in kar se res spreminja, je položaj moškega v baletu, ki postaja vse bolj enakovreden baletki.

Največji osip je zaznati pri starosti petnajstih ali šestnajstih let, kar gre verjetno povezati s puberteto. Samodisciplina je zelo pomembna, vendar je tukaj treba upoštevati tudi, da gojimo baletniki ogromno ljubezen do svojega poklica, kar veliko spremeni in

brez nje nikakor ne gre. S tem pride tudi pripravljenost na odrekanje, posvečanje kdaj tudi precej dolgočasnim vajam in treningom - brez iskrene ljubezni bi bilo mučno prenašati vse to. Skozi to fazo mora vsak baletnik, s tem se ustvari temelj, brez katerega ne gre.

Če sva že pri samodisciplini, se dotakniva še enega njej precej bližnjega pojma. Kaj za vas pomeni perfekcija?
Perfekcijo dojemam zgolj kot neki pojem, sicer pa zame kot taka ne obstaja. Karkoli narediš, bi to vselej lahko še nadgradil. Če pa se zadovoljiš z neko svojo podobo, ki si jo v lastnih očeh že dosegel, potem to pomeni konec, saj na ta način nehaš napredovati in vse lahko postane dolgočasno.

Kako poteka delo na vaši akademiji, sledite kakemu določenemu načinu poučevanja in kako ste izbrali učitelje?
Na moji akademiji poučujejo profesionalni plesalci z mariborske scene. Zbral sem ekipo, ki deluje pod mojim umetniškim vodstvom, tako da občasno seveda tudi izrazim svoje želje, na kak način naj poteka poučevanje pod našo streho. Za zdaj še nimam zadosti časa, da bi tudi sam poučeval, saj sem še vedno dejaven kot plesalec. Vzpostavili smo neko osnovo, ki jo zdaj že četrto leto razvijamo, na neke dejanske rezultate bo treba še malo počakati, saj je baletno šolanje dolga, predvsem pa težka pot.

Dolgoročna želja vseh nas je, da bi z naše šole prišel tudi kak ne le v slovenskem, temveč tudi v mednarodnem prostoru priznan baletnik ali baletka. Me pa vsekakor veseli, da se nam vpis povečuje in tudi odzivi so zelo pozitivni. Če se navežem na vaše prejšnje vprašanje, pa lahko izpostavim še, da imamo vendarle vpisanih vedno več fantov, kar je pravzaprav majhna posebnost, zato dajemo nanjo malo večji poudarek. Če se ne motim, jih je v aktualnem šolskem letu že osem, kar pomeni, da bomo lahko ustanovili celo fantovsko skupino. To nas seveda zelo veseli, saj - kolikor mi je znano - nikjer v Sloveniji ne obstaja izključno fantovska baletna skupina.

V Mariboru je vaše ime znano tudi zunaj umetniških krogov, nekateri vas imajo že zdaj za legendo. Menite, da gre tudi temu vašemu slovesu pripisati povečan vpis fantov?
Morda. Za nekatere sicer res vem, da z navdušenjem spremljajo, kako nastopam na odru, ne morem pa zagotovo zatrditi, da jih je prav moje ustvarjanje spodbudilo k baletu.

Že v najstniških letih ste že kot profesionalec plesali na Japonskem. Se je način dela na Japonskem razlikoval od tega, ki ste ga poznali iz časa šolanja? In kako ste nato kaj kmalu po tem pristali v Mariboru?
Moja profesionalna kariera na Japonskem je sledila enemu izmed tekmovanj po šolanju. Mednarodno baletno gledališče Ochi v Nagoji me je povabilo k sodelovanju, ko mi je bilo 18 ali 19 let, kar je zame predstavljalo precejšen izziv. Na Japonskem imajo nekoliko drugačen sistem, saj so baletke domačinke, moških profesionalcev pa je bilo takrat tam res zelo malo, zato smo bili tujci v veliki večini. Je pa to bila mednarodna plesna družba, poleg tujih moških plesalcev so bili tudi koreografi pretežno tujci, tako da pri načinu dela ni bilo kakih "japonskih posebnosti".

Tam sem preživel približno pol leta, nato sem nekaj časa spet preživel v Rusiji, po tem sem že pristal v Mariboru. Takrat me je ena izmed kolegic povabila, če grem z njo, ker so ravno iskali nove plesalce. To je bilo leta 1994 in v tem času še nismo prav vedeli, kakšna sploh je Slovenija. Sprva so me tukaj zadržale malenkosti, zdaj pa lahko že rečem, da sem tukaj ostal za zmeraj. Na Japonskem sem takrat spoznal veliko ljudi, s katerimi smo se pozneje srečevali po svetu tudi kot gostujoči plesalci in so danes moji prijatelji - nekaj jih je nastopilo na nedavnem galakoncertu ob 20. obletnici moje kariere. Tudi v današnjem času na Japonskem še vedno prevladujejo tuji plesalci, je pa vendarle nekaj več Japoncev, sploh če primerjamo s stanjem pred 20 leti.

Glede na to, da baletniki velik del življenja preživite na treningih in vajah, kako pomembni so odnosi znotraj plesne družbe za kakovost predstav?
Vsaka plesna družba je zgodba zase, zagotovo pa so v vsaki - sicer v večji ali manjši meri - prisotni konkurenca, zavist, nezadovoljstvo, druženje, ljubezen ... To je prisotno tako v velikih družbah, kot je na primer Bolšoj teater, kjer je okoli 250 plesalcev, kot tudi majhnih s kakimi 20 plesalci. Tudi mariborski baletniki smo zelo posebna združba - majhna skupina, za katero pa lahko rečem, da smo večino časa v dobrih odnosih. Veliko se družimo in komuniciramo ter, kar se tiče predstav, ne glede na vse res od prvega do zadnjega "stisnemo" skupaj, pozabimo na kakršna koli nezadovoljstva in vse napore vložimo v to, da je predstava videti dobro. In zame je to tudi najpomembneje, saj je zadovoljno občinstvo naš končni cilj.

Ali se soplesalci tako rekoč lahko medsebojno "preberete" na odru mimo vloge? Se pravi, ali lahko zaznate, če je kdo tisti dan potrt, žalosten itd. in ali v trpečem stanju celo bolje plešete?
Drži, medsebojno večinoma res lahko zaznavamo te razlike - pa naj jih povzročijo žalost, slabo počutje, bolezen … Vendar občinstvo ne bi smelo zaznati tega, kar je eno izmed naših vodil, saj smo na odru zato, da se lahko občinstvo popolnoma vživi v zgodbo. To nas tudi dela profesionalce. Večina predstav oziroma pač pravljic, ki so postavljene na oder, ima tako dramaturgijo, da je neko trpljenje v ospredju. Pogosto gre za ljubezenski trikotnik, ki je običajno sestavljen iz dveh žensk in enega moškega, redko obratno. Ne bi trdil, da je treba zares trpeti, da bi bolje plesal. Vsako vlogo je pač treba res živeti na odru - se pravi, da se moraš na odru iskreno veseliti ali v določenem trenutku začutiti ljubezen, trpljenje, stradanje, sicer ne moreš prepričati občinstva.

Kaj za balet pomeni trenutek v letu 1832, ko se je Marie Taglioni prva - čeprav to ni zagotovo potrjeno - postavila na konice prstov?
Pravzaprav naj bi šlo za dejstvo, da je imela Taglionijeva eno nogo krajšo od druge in so ji zaradi tega na ta način prilagodili copatke za neko predstavo. Od takrat do danes pa se je plesna tehnika tako zelo razvila, da je skoraj neverjetno, kaj vse lahko počnejo baletke na konicah prstov oziroma na "špicah" ali en point, če se izrazim strokovno. Moramo upoštevati, da je za tem ogromno dela in obvladovanja lastnega telesa. Baletke kdaj prav občudujem, da so sposobne tako zelo obvladovati gibanje telesa med stanjem na tako zelo majhni površini, kot je konica baletnih copatkov.

Ste si kdaj za šalo ali iz radovednosti tudi sami obuli ženske baletne copatke?
Sem! In ne zgolj za šalo. Poskusil sem tudi trenirati v njih, saj to namreč zelo ojači stopala, se pravi tiste mikromišice, ki so pri moških plesalcih manj razvite. Vendar je to trajalo kratek čas, saj sem dobil ogromne žulje. Moram še enkrat reči, da je to, česar so baletke navajene in kar so sposobne prenašati, zares občudovanja vredno. Vendar je res tudi, da imajo večinoma pri starosti 20 let že povsem deformirana stopala. Dejansko je tako, da imajo v tako mladih letih stopala, kot da bi bile štirikrat starejše.

Ples se opredeljuje kot dejavnost, ki je razpeta med umetnostjo in športom …
Zame ples nedvomno bistveno bolj spada na umetniško področje. Vendar - kot sem že prej dejal - tako, kot se razvijajo šport, tehnologija itn. se razvija tudi umetnost in seveda ne ostaja na isti ravni, kot je bila na primer v 18. stoletju. Na področju baleta so nedvomno napori vse večji, tudi baletne tehnike se razvijajo, prihajajo novi plesni elementi, skoki in obrati so vse bolj akrobacijski ... Zato je potrebnega veliko treninga, saj lahko le tako dosežeš, da na odru ne razmišljaš o obvladovanju telesa oziroma sami izvedbi kakega tehničnega elementa, temveč se popolnoma predaš umetniškemu izrazu. Le s trdim treningom lahko izuriš telo do te mere, da na odru ne razmišljaš o posamičnih korakih, temveč se posvetiš predstavi kot celoti.

Gre pri plesu za idealno povezavo med duhom in telesom, če pač sprejmemo tovrstno ločitev?
Morda, vendar bi sam tukaj bolj izpostavil odzivanje na glasbo in zgodbo, ki jo ta prinaša. Telo plesalca z gibanjem odraža tematiko glasbe oziroma predstave, ki ji sledi. Zame je pravzaprav to ena najpomembnejših stvari - da se telo zlije z glasbo.

Glede na to, da letos praznujete 20. obletnico svoje kariere, kako gledate na poklic baletnika z vidika, da je radikalneje kot večina drugih vezan na telesno zmogljivost? In kako je z baletniki po profesionalni poti, saj ne morejo vsi postati koreografi, učitelji ali vodje plesnih šol?
Kariera profesionalnega baletnika je seveda zamejena z iztrošenostjo telesa in na tej ravni se lahko najbrž najbolje primerjamo s športniki. Večina baletne kariere pomeni vsakodnevne obvezne treninge po šestkrat na teden, k temu moramo prišteti še vsakodnevne vaje. Glede kariere po koncu profesionalne plesne poti je položaj za večino res nezavidljiv, tukaj je tudi vprašanje bonifikacije v našem poklicu, ki še ni povsem jasno razrešeno. Biti delovno aktiven kot baletnik do 60 ali 65 leta je - preprosto povedano - misija nemogoče, pa tudi z estetskega vidika bi bilo precej nesprejemljivo (nasmešek).

Po eni strani pa je tudi popolnoma nehvaležna situacija, da bi nekdo, recimo, po 15-letni baletni karieri šel študirat pri starosti 30 ali 35 let. Po drugi strani pa tudi ni najboljše, če si profesionalni baletnik in še študent zraven, ker potem se ne moreš popolnoma predati baletu, kar se vsekakor zazna na odru. V Evropi je dejansko vse pogosteje, da baletnik odpleše svojo zgolj 10-letno kariero, nato pa si najde nekaj drugega v življenju, ampak lahko zatrdim, da se ta situacija preprosto pozna na kakovosti predstav. Zame je balet moje življenje, zato se mu tudi popolnoma posvečam. Vendar, če bi moral v preteklosti zraven razmišljati, kakšno službo bom dobil, ko dopolnim 30 let, se ne bi mogel tako potopiti v svoje ustvarjanje in zame bi to pomenilo, da sem tudi samo umetnost za nekaj prikrajšal.

Ob 20. obletnici umetniškega delovanja v Mariboru ste pred kratkim imeli galakoncert v tamkajšnjem SNG-ju. Kakšni vtisi so ostali?
Vtisi prihajajo s časovnim zamikom, tako da šele zdaj prav dojemam vso to čustvenost, nekatere stvari pa še vedno kar malo premlevam. Šlo je za projekt, ki je v moji glavi nastajal kar nekaj let, realizacija pa se je zgodila zelo na hitro. Za pripravo smo imeli na voljo samo tri mesece, in še to poleti, kar je zelo neugoden termin. In tudi sam termin izvedbe ni bil najbolj ugoden, saj je bil čisto na začetku šolskega leta. Vloženega je bilo veliko truda in kar nekaj živcev, naleteli smo tudi žal na kar velike tehnične omejitve.

Glede same izvedbe, zanimanja za dogodek in odziva občinstva pa lahko rečem, da sem ne le presenečen, ampak tudi presrečen! Ta eksplozivna energija v dvorani je popolnoma presegla moja pričakovanja, tukaj moram prav eksplicitno pohvaliti mariborsko občinstvo. Ob tem se je hkrati čutilo, da plesalci, ki sem jih povabil, niso prišli le odplesat svojega dela, temveč so prišli kot moji prijatelji in so iskreno dali vse od sebe. Tega ni začutilo le občinstvo, vsi smo dihali skupaj - prav vsi plesalci, pa tudi tehniki in orkester.

Plešete v prostem času, če greste na koncert ali v nočni klub? Obstaja kakšna poklicna deformacija pri baletnikih?
Ne, ker mi je preveč nerodno (smeh)! Vendar gre tukaj bolj za mojo osebno situacijo, ne bi posploševal. Nekako je pri meni tako, da sem sproščen, če je vsak element zares dodelan, kar pa je v nasprotju s spontanostjo. Lastno telo imam res rad pod nadzorom. To ne pomeni, da nisem v prostem času nikoli plesal v kakem nočnem klubu, vendar je to že tako dolgo nazaj, da se sploh ne spomnim, kdaj nazadnje je bilo to.

Valentina Turcu je lani po izvedbi na Dubrovniških poletnih igrah označila vašo vlogo vikonta de Valmonta v predstavi Nevarna razmerja, za katero je ustvarila koreografijo, za vlogo vašega življenja. Se strinjate z njo?
Sam ne bi nobene svoje vloge izpostavil na tak način. Morda se je Valentina tako izrazila, ker je bila mnogim gledalcem ta moja vloga vikonta všeč, saj so me videli v neki povsem drugačni vlogi, kot so me sicer vajeni. Pač ni šlo za popolnoma klasično vlogo princa v belih pajkicah. Bila je bistveno bolj karakterna, do neke mere celo filozofska. Vsaka vloga je zame vloga mojega življenja. Nekatere so mi morda res prinesle večjo prepoznavnost, vendar vsako in tudi kakršno koli vlogo vzamem kot trenutno vlogo svojega življenja.

Večinoma vas vidimo v klasičnih baletnih predstavah, vendar ste občasno prisotni tudi na področju sodobnega plesa …
Sodobni ples je zelo razvejan in raznolik, klasični balet pa ves čas ostaja ena sama striktna veja in tej sem posvetil vso svojo kariero. Kdaj tudi sodelujem pri kaki sodobni produkciji, vendar bistveno manj, klasični balet nedvomno ostaja moja prioriteta. Tudi ko sem gostoval po svetu, so me povabili kot klasičnega plesalca. Ne gre toliko za to, da ne bi želel sodelovati pri sodobnem plesu, ampak dejansko sem "klasičar" in na tem področju se tudi počutim najbolj domače.

Obstaja še katera vloga, ki bi si jo še nujno želeli odplesati?
Nimam nekih fantazij ali želja, vezanih na kako določeno vlogo. V življenju in karieri sem se predvsem želel naplesati, če se izrazim nekoliko poenostavljeno. Ne gojim nekih točno usmerjenih ambicij, vendar če dobim ponujeno kakšno zanimivo vlogo, jo z veseljem sprejmem. Obstaja sicer nekaj pomembnih vlog, ki jih nisem odplesal, vendar temu ne pripisujem nekega večjega pomena. Želim reči, da mi je k sreči uspelo odplesati veliko predstav in tudi še nisem končal svoje plesne poti (nasmešek).

VIDEO
20 let plesnih korakov Antona Bogova
Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
Veliki gospod
# 17.09.2015 ob 08:42
Mariborski balet je res nekaj posebnega, vsako leto pogledam nekaj predstav, znova in znova me navdusijo.
awesome1
# 17.09.2015 ob 07:49
Same mišice. Zdravje kar izžareva z njega. :)
Veliki gospod
# 17.09.2015 ob 08:54
Je pa mesto Maribor dalo veliko baletnih genijev v preteklosti, ena iz med njih je Katarina Kotzka, ki je doštudirala balet v Parizu in se s trebuhom za kruhom podala po svetu, svetovna primabalerina v času bivše jugoslavije, ustanoviteljica sarajevskega baleta in še bi lahko našteval, gospa blizu 80 let živi v Mariboru. Zanimiv intervju bi bil s clovekom, ki je bil osebno pri Fidelu Castru, tezka mladost, vrhunska kariera.
zelda
# 17.09.2015 ob 14:19
Končno nekaj dobrega iz Maribora.
Kazalo