Iva Krajnc Bagola. Foto: Peter Giodani/MGL
Iva Krajnc Bagola. Foto: Peter Giodani/MGL

Članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega Iva Krajnc Bagola (1978) je v zadnjih dveh letih ustvarila izjemen opus vlog. Od Varje v Češnjevem vrtu, Helene v uprizoritvi Za narodov blagor do Šracie v Zimski poroki in Nikoline v Le zaljubiti se ne smemo do Ženske v Izrednih razmerah, ki jih "pred nas postavlja s tankočutnostjo svojega velikega talenta," je zapisala žirija.

Neustrašno poglabljanje v človeško psiho
"Partiture njenih vlog so izdelane do najfinejših detajlov, pa naj gre za skorajda filmski realizem podajanja, za satiro ali grotesko. Odlike igralke so popolna potopitev v materijo vloge, iz katere pa vedno žari njena temperamentna osebnost, s katero oplemeniti vsako svojo igralsko kreacijo in s katero svojim vlogam vedno doda iskrivost in komičnost, piše v utemeljitvi. Iva Krajnc Bagola tako v "svojem poglabljanju v človeško psiho je neustrašna in končni izdelek njenih raziskovanj je vedno do potankosti izdelana in premišljena polnokrvna igralska umetnina".

Vito Weis. Foto: sigledal.si
Vito Weis. Foto: sigledal.si

Igralec, ki razmišlja, raziskuje in deluje
Član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča in do nedavnega tudi igralec "na svobodi" Vito Weis (1986) se zadnjih dve leti ponaša z zavidljivim opusom, v katerem je "suvereno in prepričljivo prehajal med različnimi poetikami, pristopi in uprizoritvenimi praksami".

Igralec je v zadnjih dveh letih v matični hiši in/ali v soprodukciji z zavodom Maska in drugimi soproducenti z vlogami v uprizoritvah Gejm, Vročina, v lastnem avtorskem projektu Slaba družba ter tudi v uprizoritvah Hlapci in Pojedina pri Trimalhionu dokazal, da "v sebi združuje izjemno igralsko disciplino, prezenco, ustvarjalni naboj, pa tudi inovativnost, odrsko domišljijo ter nesebično, vidno predanost vsebinam, igralskim izzivom, režijskim poetikam, kolegicam in kolegom na odru, ne nazadnje gledalcem. Gre za igralca, ki razmišlja, raziskuje, deluje in na koncu tudi prepričljivo zastopa stališče," je mogoče prebrati v utemeljitvi nagrade.

Režiser Mario Uršič, pianist Aleksander Rojc in scenograf Marjan Kravos (desno) na odru SSG-ja Trst v sezoni 1989/90. Foto: Arhiv SSG Trst
Režiser Mario Uršič, pianist Aleksander Rojc in scenograf Marjan Kravos (desno) na odru SSG-ja Trst v sezoni 1989/90. Foto: Arhiv SSG Trst

Predano in natančno gledališko delo
Prejemnik nagrade Poldeta Bibiča za življenjsko delo tržaški slikar in scenograf Marjan Kravos (1948) je med najvidnejšimi gledališkimi ustvarjalci, ki so zaznamovali in oblikovali podobo, status pa tudi uspehe Slovenskega stalnega gledališča Trst. Po študiju slikarstva in podiplomskem izobraževanju je poučeval umetnost na Klasičnem liceju Franceta Prešerna, pozneje pa deloval kot scenograf in tehnični vodja v tržaškem gledališču. Ustvaril je več kot 70 scenografij, med katerimi jih je največ za produkcije domačega gledališča, čeprav je svojo ustvarjalnost razvijal tudi pri uprizoritvah Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG-ja Drame Ljubljana, SNG-ja Nova Gorica (takrat še PDG-ja Nova Gorica), Slovenskega ljudskega gledališča Celje in drugje. Med njegovimi pogostimi sodelavci so bili režiserji Dušan Mlakar, Dušan Jovanović, Franci Križaj, Boris Kobal, Mario Uršič, Vladimir Jurc in Katja Pegan.

Kravosov scenografski opus sestavljajo uprizoritve tako zgodovinske klasike (Čehov, Molière, Miller, Pirandello) kot sodobnih dramskih besedil, predvsem izstopajo nekatera velika slovenska dramska besedila, kot so Krst pri Savici Dominika Smoleta, Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja in več uprizoritev besedil Dušana Jovanovića. Ob Borštnikovi diplomi za scenografijo Jovanovićeve predstave Zid, jezero je žirija nagrajenčevo delo opisala kot delo, ki je usklajeno, dekorativno in funkcionalno dopolnjevalo vse segmente predstave in obenem delovalo kot samostojna, vendar nevsiljiva likovna celota. "Ob predanem in natančnem gledališkem delu je ustvarjal tudi kot slikar in grafik, pripravil je vrsto samostojnih razstav ali bil vključen v skupinske razstave v galerijah v Sloveniji, Italiji in drugje," je tokrat zapisala žirija.

Prizor iz lanske monodrame Le en smaragd z Jožico Avbelj na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Peter Giodani/MGL
Prizor iz lanske monodrame Le en smaragd z Jožico Avbelj na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Peter Giodani/MGL

Vselej sveža in nova, a silovita in energična igralska govorica
Izvirnost, prodornost in neposrednost igralskega izraza prejemnice igralske nagrade Marije Vere za življenjsko delo Jožice Avbelj (1951) "pooseblja dihanje, iskanja in vrhunce slovenske uprizoritvene umetnosti zadnjih 50 let." Igralka je že na začetku svoje ustvarjalne poti v "kultni uprizoritvi Spomenik G (EG Glej) v Jovanovićevi režiji zasnovala igralski kredo, prepoznaven, unikaten slog, ki se kaže kot igralska disciplina, gibalna in govorna natančnost, samosvojost, skratka igra v celostnem pojmovanju igralkinega bitja. V svoji dolgoletni karieri je dokazovala, nadgrajevala in vedno znova osupnila s kreacijami, ki so jih kritiki in gledalci občudovali zaradi prepričljivosti, izraznosti in celovitosti."

Jožica Avbelj je bila članica igralskega ansambla MGL-ja, poučevala je dramsko igro na AGRFT-ju ter hkrati igrala v drugih ustanovah, nevladnih producentih, na filmu in televiziji, tako doma kot v tujini. Žirija je zapisala, da lahko z besedami Vena Tauferja "povzamemo, da je igralski avtor režiserjeve teatrske vizije Jožica Avbelj, prav avtorstvo pa je osrednja lastnost njene ustvarjalnosti, saj je igralski potencial razvila onkraj skrajnih meja njegove izraznosti, telesnosti in psihofizičnih stanj. V njeni vedno sveži, novi, a siloviti, energični igralski govorici živi gledališka umetnost, ki zajema iz neoavantgardnih praks, sega preko dramskega in za sodobno uprizoritveno umetnost še vedno pomeni vrhunec polnosti igralske moči in discipline." Igralkino inovativnost "ne nazadnje potrjujejo njene stvaritve, za katere Andrej Inkret piše, da so utemeljene v drugačnih dramaturških in igralskih poudarkih," še piše v utemeljitvi. Jožica Avbelj je ustvarila velikanski opus vlog klasičnega in sodobnega repertoarja, prejela številne nagrade, ki se jim ob njeni 70-letnici pridružuje torej še stanovska nagrada za življenjsko delo.

O nagrajencih je odločala komisija v sestavi Branko Jordan, Rok Andres (člana) in Barbara Cerar (predsednica). Podelitev nagrad bo na svetovni dan gledališča 27. marca na odprtju festivala Teden slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj. Nagrade bo podelil predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije Boris Mihalj.