Eden največjih piscev komedij 19. stoletja, pri nas sicer morda manj poznan dramatik, je sloves po besedah prevajalke besedila Jane Pavlič dosegel s svojim slogom, ki je obenem realističen in zamaknjen. Zgodba pripoveduje o dveh zakoncih in različnih ljubezenskih trikotnikih. Avtorjev jezik je zelo aktualen še danes, zato ni bilo treba pretirano posodabljati besedila, je pa besedilo zahtevno za igralca, ker zahteva izredno hitro interpretacijo.
Kje so meje gledalčeve pozornosti?
Ko se je Frljić na akademiji prvič srečal s Feydeajuem, je do njega čutil odpor, zdaj pa se mu je zazdel zanimiv. Ker besedilo ponuja le predstavo z dvema igralcema, se je odločil, da naredi dve predstavi znotraj ene. Ena ponuja komedijo družinskih odnosov z zelo hitrimi dialogi, s tem želijo po Frljićevih besedah preveriti meje gledalčeve pozornosti. Druga predstava ponuja dramo medosebnih odnosov med igralci, ki bo brez vnaprej pripravljenega besedila potekala kot improvizacija.
Z dekonstrukcijo oziroma z vzpostavitvijo dvojnega prostora bodo v dialog vstopili tudi s sodobnostjo in z dokumentarističnim gledališčem. Predstava "secira" tako vsakdan 19. stoletja kot današnjega, pravi dramaturg Tomaž Toporišič.
Ko se zabriše meja med likom in resnično osebo
Na obeh odrih nastopa Damjana Černe, ki pravi, da je predstava zelo zahtevna, ker ni jasnih meja med igralcem kot nekom, ki profesionalno igra v fikciji, in realno osebo. V igri želi ves čas braniti svoj pogled na svet, je dodala. Vaje so v njej vzbudile proces, ki ga še ni končala. Režiser se s Černetovo strinja, da je zelo tanka meja prehoda med igralcem in njegovo osebno integriteto, zato je polje tveganja veliko.
V predstavi igrajo še Neda R. Bric, Daša Doberšek, Ivo Godnič, Željko Hrs, Boris Kos, Ivan Peternelj in Dario Varga. Avtor idejne zasnove scenografije je Frljić, njene konstrukcijske rešitve pa Tomaž Štrucl. Kostumografija je delo Sandre Dekanić, izbor glasbe pa je prav tako opravil Frljić.