Gledališče Bolšoj teater so ustanovili leta 1776. Foto: AP
Gledališče Bolšoj teater so ustanovili leta 1776. Foto: AP

Predstava, ustvarjena po operi skladatelja Nikolaja Rimskega-Korsakova, je po premieri 14. februarja naletela na dobre kritike. Označili so jo denimo za domiselno postmodernistično kritiko Bolšojeve lastne dediščine.

Stran od klišeja, da zgodba ne pripoveduje o nas
Černjakov je pred premiero izrazil upanje, da bo njegova najnovejša produkcija spodbudila debato in razpravo. "Ta opera ima lažen ugled, da gre za nekaj epskega, da je daleč stran in ne pripoveduje o nas," je razmišljal. Povedal je, da se poskuša s svojo interpretacijo oddaljiti ravno od tega klišeja.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Opera Sadko, prežeta z rusko mitologijo, sledi zgodbi revnega glasbenika Sadka, ki se poroči s hčerjo kralja morja, a se nato vrne na kopno k svoji ženi Ljubavi. V Černjakovi postavitvi je Sadko nevrotičen sodoben moški v kavbojkah, v klasični izvedbi pa je bil epski protagonist, piše francoska tiskovna agencija AFP. Glavno žensko vlogo zaseda hči kralja morja, ki je v novi, urbani različici uspešna poslovna ženska. Glavni junaki so v njegovi režiji postavljeni v zabaviščni park, v katerem živijo svetlolasi Rusi v srednjeveških oblačilih. Poroko je prikazal kot neskončno in smešno procesijo morskih bitij.

V Bolšoj teatru želijo, kot so povedali za AFP, z novo postavitvijo združiti sodobno relevantnost in obenem ugajati bolj tradicionalističnemu občinstvu. Režiser je sicer zaslovel ravno s sodobnimi interpretacijami klasičnih ruskih del.

"Sarkastična in nostalgična do dediščine Bolšoj teatra"
Kritik Sergej Hodnev je za ruski dnevnik Kommersant zapisal, da je produkcija skrbna raziskava epskega opernega žanra in da je hkrati sarkastična ter nostalgična do dediščine Bolšoj teatra. Kritičarka Jekaterina Kretova pa jo je označila za "povprečno goljufijo", za časopis Moskovski Komsomolec je zapisala, da je "težko zdržati štiri ure laži in pomanjkanja pristnosti na odru".

Černjakov je znan po tem, da predstavlja rusko kulturo Zahodu, moskovsko občinstvo pa je do njegovih postavitev zadržano, celo nastrojeno. Leta 2012 je tako v ruskih medijih odmevalo, ko je (danes že preminula) ruska operna pevka Galina Višnevska je njegovo postavitev opere Jevgenij Onjegin skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega označila za sramotno.