Danes eno najbolj znanih Corotovih slik Spomin na Mortefontaine je umetnik naslikal leta 1864. Puhasta atmosfera izraža neko elegičnost, ki je značilna tudi za druge slikarjeve krajine teh poznejših let. Foto: Wikipedia
Danes eno najbolj znanih Corotovih slik Spomin na Mortefontaine je umetnik naslikal leta 1864. Puhasta atmosfera izraža neko elegičnost, ki je značilna tudi za druge slikarjeve krajine teh poznejših let. Foto: Wikipedia
Camille Corot (1796-1875)
Razstava v Veroni je nastala v sodelovanju s pariškim muzejem Louvre, kjer hranijo tudi Corotovo sliko Pogled na Volterro. Foto: Wikipedia
Camille Corot
Jean-Baptiste Camille Corot je svoje znanje pilil v delavnici Achille-Etna Michallona in še tri leta v Jean-Victorja Bertina, nato pa nadaljnja tri leta preživel v Italiji. Njegov študij seveda ni minil brez študiranja teoretičnih besedil in kopiranja starih mojstrov v Louvru, kjer danes visijo tudi njegove slike. Foto: http://www.corotverona.it/Firenze, Galleria degli Uffizi

Corot in moderna umetnost je naslov razstave v veronski Palazzo della Gran Guardia (odprta bo do 7. marca), na njej pa je na ogled kakih 115 slik iz omenjenega obdobja. Predstavljene so torej krajine od Poussina do Picassa, osrednji namen postavitve pa je predstaviti, kako je Camille Corot razvijal svojo umetnost in koliko je črpal iz starejše nizozemske, francoske in italijanske krajinarske tradicije.

Razstava pokaže še, kako se je razvijal realističen in prečiščen slog mojstra t. i. barbizonske šole, in koliko je tudi njegova umetnost vplivala na prvo generacijo impresionistov, nato pa tudi na foviste in kubiste.
Krajina stopi na samostojno pot
Razstava torej ni le predstavitev Corotovega slikarstva, ampak je tudi zgodba o razvoju krajine, ki je bila dolgo časa na dnu hierarhične lestvice, na vrhu katere sta dolga leta stala zgodovinsko slikarstvo in potret. Pomemben korak k osamosvojevanju krajine od zgolj ozadja in prostora dogajanja osrednjega prizora so naredili slikarji t. i. donavske šole, zlasti v 17. stoletju pa je izjemen razvoj krajina doživela med nizozemskimi mojstri. Sprva še vedno s figurami bibličnih, mitoloških in drugih zgodb poseljene krajine so vse bolj postajale samostojne in na koncu končno postale cenjene kot samostojni 'portreti' narave. Nizozemska krajina je nadaljevala svojo pot med romantičnimi krajinarji, barbizonsko šolo, poseben vrhunec pa seveda doživela z impresionisti.

Corot - izvrsten krajinar
Camille Corot (1796-1875) je bil učenec Achilla Etna Michallona (1796-1822) in Jean-Victorja Bertina (1775-1842). Čeprav je ustvarjali tudi portrete in figuralne kompozicije, je bil v prvi vrsti ravno krajinar.
Vtisi neutrudnega popotnika
Slikar, ki je bil izučen še v neoklasicistični tradiciji, je voljno sprejemal novosti plenerizma in ustvarjal zračne študije na prostem (te so poznejši kritiki in zbiratelji še posebej cenili), prav tako pa so na slikarjevem stojalu nastajala natančno dodelana platna za javne predstavitve, na katerih najdemo biblične, mitološke in literarne prizore. Corot je bil neutruden popotnik. Pot ga je trikrat zanesla v Italijo, prepotoval pa je tudi Francijo. Obiskal je še Švico, Nizozemsko in odpotoval v London.

Elegija sivih dreves
Njegovi vtisi iz Italije in Francije pričajo o čudovitem jasnem videnju in strogo preudarnem izvajanju. Pred gledalcem so živo upodobljene prepečena zemlja in bleščeče oljke. Pozneje je Corot to jasnost opustil in vnesel v slike nekakšen puhast videz pokrajin s sivimi drevesi in vitkimi vilami. Ravno elegično razpoloženje, ki je prepredal pokrajine na njegovih slikah, je prispevalo k izjemni priljubljenosti Corotovih del. Spodaj predstavljamo nekaj slik Camilla Corota, ki niso nujno del omenjene razstave v Veroni.