Osrednjo vlogo na konferenci sta imeli afganistanski režiserki Sahraa Karimi in Sahra Mani, ki sta se s svojimi filmi v pretklosti že predstavili v Benetkah. V preteklih tednih sta z lastnimi očmi opazovali talibanski prevzem države in sta na konferenci opisali pretresljive dogodke iz Kabula.

Sahraa Karimi in Sahra Mani na beneškem festivalu. Foto: ASAC/Jacopo Salvi
Sahraa Karimi in Sahra Mani na beneškem festivalu. Foto: ASAC/Jacopo Salvi
Režiserka Sahraa Karimi: "Talibani kulturi ne pripisujejo nobene vrednosti"

"Predstavljajte si tole," je tisti usodni dan začela opisovati Sahraa Karimi. "15. avgusta zjutraj se oblečem, se naličim in začnem svoj dan. Le nekaj ur pozneje pa že moram sprejeti najtežjo odločitev v svojem življenju ‒ ali ostati ali zapustiti državo. Ne gre samo zame ali za nas, gre za mlade v državi. Gre za 33 milijonov mladih, za katere se je naenkrat vse ustavilo. Prenehali so biti del sodobnega načina življenja. Kabul in druga večja mesta so zdaj mrtva. V samo dveh tednih so najobetavnejši in najbolj izobraženi ljudje naenkrat odšli. Nekateri so vzeli zgolj nekaj svojih beležk, morda namizni računalnik, nekateri celo ničesar. Vsi ste videli film Schindlerjev seznam. Nekaj takega se je nam zgodilo 15. avgusta."

Talibani so danes pametnejši kot v preteklosti
Kot pravi Sahraa Karimi, talibanom ne bi smeli verjeti, da bodo tokrat manj okrutni do svojih nasprotnikov kot v preteklosti, na kar je tudi opozorila v svojem pismu mednarodni skupnosti.

"Vse prijatelje v tujini sem spraševala, zakaj nihče ne govori o Afganistanu. Zato sem začela pisati pismo filmski skupnosti, ki ste ga mnogi prebrali. Pisala sem zgolj dejstva o talibanih. Talibani trenutno kažejo svoj mehkejši obraz. A v resnici so še vedno tako kruti kot prej, le da so zdaj pametnejši. To pa zato, ker zdaj za svojo propagando uporabljajo moderno komunikacijsko tehnologijo, vključno s filmom."

Sahraa Karimi. Foto: ASAC/A. Avezz
Sahraa Karimi. Foto: ASAC/A. Avezz

Sahra Mani je s konkretnim primerom ponazorila, kako je trenutno videti življenje na ulicah Kabula. "Talibani so pred nekaj dnevi usmrtili glasbenika samo zato, ker je na ulici igral svoj inštrument. Pomilovanja vredno je, da se kaj takega lahko zgodi v tem stoletju. Ne živimo pred 100 leti, temveč v 21. stoletju. Kako je mogoče, da talibani v današnjem času odprejo svojo pisarno v Katarju in s tem pridobivajo vse več moči? Danes je to morda res le naš problem, a kdo ve, morda bodo že jutri šli nad preostali svet. To je pomembno vprašanje za mednarodno skupnost, ki bi morala nekaj storiti glede tega."

Vsi projekti v trenutku ustavljeni
Karimijeva je slikovito opisala, kaj je nenadna sprememba političnega režima pomenila zanjo kot filmsko ustvarjalko z več projekti v nastajanju. "Še prejšnji mesec sem bila sredi produkcije svojega drugega filma. V postprodukciji sem imela še dva zgodovinska dokumentarca. Poleg tega še en film v predprodukciji. Že smo pripravljali drugo izvedbo državnih filmskih nagrad, ki smo jih v Afganistanu ustanovili lani. Začeli smo prirejati festival kratkega eksperimentalnega filma. Organizirali smo delavnice za mlade režiserje na provincialnih področjih. Imamo enega najbogatejših filmskih arhivov, ki je zdaj v celoti pod nadzorom talibanov. Mnogi neodvisni režiserji so bili prisiljeni k odhodu, in to v le nekaj urah. Vse to se je v trenutku ustavilo. Sploh nismo vedeli, kaj nas je doletelo."

Sahra Mani na novinarski konferenci. Foto: ASAC/A. Avezz
Sahra Mani na novinarski konferenci. Foto: ASAC/A. Avezz

Sahra Mani je na drugi strani poudarila, da noče dajati vtisa, da je bilo pred talibanskim prevzemom oblasti v Afganistanu za filmarje vse v najlepšem redu. Ravno nasprotno. A bilo je vendarle mnogo bolje kot zdaj.

"Delo v Afganistanu ni bilo lahko. Imeli smo eno najbolj skorumpiranih vlad na svetu. Še posebej sodni sistem je bil skorumpiran. Delali smo v zelo težkih razmerah. Zgodilo se je, da več tednov nismo imeli elektrike in medmrežja. Vsak dan so se zgodili 3 ali 4 bombni napadi. Eksplozija je lahko odjeknila kjer koli, pa naj je šlo za bolnišnico, ulico ali poročni obred. Nikoli nismo vedeli, ali se bomo zvečer vrnili domov z dela. Vsako jutro pomisliš, da je to morda zadnjič, da vidiš svoje bližnje. Ni bilo lahko, a smo vseeno ostali. Odločni, da se bomo trudili za izboljšanju razmer, da bomo zgradili državo in da bo postopoma bolje. Zdaj smo izgubili tudi to."

Afganistanci so naveličani klišejev o svoji državi
Karimijeva je k temu dodala, da so imeli afganistanski režiserji in režiserke kljub težkim razmeram pred sabo zelo jasen cilj. "Naše sanje so bile, da bi spremenili narativ o Afganistanu. Bili smo naveličani klišejev o naši državi. Želeli smo prikazati naše zgodbe z različnih perspektiv, da bi s tem prikazali tudi lepote Afganistana. Velike festivale smo prosili, naj dajo prostor našim filmom, kajti ne morete si predstavljati, kako težko je bilo v afganistanski vladi najti koga, ki bi razumel pomembnost filma za državo. Pred prevzemom nismo bili del nobene politične struje. Bili smo preprosto umetniki. Hoteli smo uresničiti svoje sanje. Ljubili smo svojo državo, čeprav se je v njej odvijalo polno političnih iger. A zdaj so nas ti isti ljudje dokončno izdali, skupaj s preostalim svetom."

Utrinek z novinarske konference. Foto: ASAC/A. Avezz
Utrinek z novinarske konference. Foto: ASAC/A. Avezz

Sahraa Karimi je zato na koncu prisotne s solzami na obrazu pozvala: "V državi je ostalo na tisoče ustvarjalcev, ki niso mogli pobegniti in ki se še vedno skrivajo. Iz varnosti so izbrisali tudi svoja družbena omrežja. Zato sem tu ‒ da prosim na pomoč in za podporo. Ne gre za finančno podporo, temveč za intelektualno. Nekaj, kar nam bo dalo občutek, da ne bomo umrli. Zaslužimo si, da živimo v miru in da izpolnimo svoje sanje. Moja generacija noče, da bi bila umetnost prepovedana in da bi ženska morala stati v kotu. Ne pozabite na Afganistan!"

Na dogodku so predstavili tudi prizadevanja mednarodne skupnosti za ozaveščanje javnosti o težkem položaju filmarjev v Afganistanu. Vanja Kaluđerčić, programska direktorica filmskega festivala v Rotterdamu, je tako opisala lani ustanovljeno pobudo IFCR (International Coalition for Filmmakers at Risk), ki s konkretnimi dejanji pomaga ogroženim filmarjem po svetu ter obvešča javnost o tovrstnih temah.