V ospredju so tipične slovenske teme, kot sta ljubezen in seveda bolečina. To Pevec morda celo preveč povezuje z glasbo, s katero namiguje, kako naj se v posameznem prizoru počutijo njegovi junaki.

Zgodba o glasbenici Dori (Silva Čušin), ki ji umre mož, prinaša tudi zgodbo o socialnih in medkulturnih razlikah, ki večino (a žal maloštevilne) gledalcev pretresejo. Poetično, po ogledu imate občutek, da ste poslušali dolgo in žalostno pesem, ki vam še dolgo časa ostane v glavi.

V čem se film razlikuje od Petelinjega zajtrka, ki je v kinematografe prišel nekaj tednov prej in postal najbolje gledni slovenski film od samoosvojitve? Oba filma prinašata resne in življenjske teme, a Marko Naberšnik je svojem prvencu znal (skladno s predlogo) poudariti elemente (ljubezenska zgodba na čelu z mično Pio Zemljič), ki so bili zanimivi za široko publiko. Pevec ta recept nedvomno pozna, a pri ustvarjanju filma ostaja zvest samemu sebi (in svoji pesmi).

Ocena: 4; piše: Slavko Jerič