Postavitev predstavlja vplive, povezave in sodelovanja med slovenskimi in hrvaškimi umetniki in umetnicami ter odpira nekatera osrednja umetnostna in družbena vprašanja, s katerimi so se ukvarjali v tem času – od nacionalnega likovnega izraza do angažirane umetnosti, so zapisali v galeriji.

"Pred vojno sem želel priti v Zagreb, se vpisati na akademijo, študirati slikarstvo. Takšnih šol v Sloveniji takrat še nismo imeli. Pomislil sem na Dunaj, a v Zagrebu je bil Meštrović, tam sta učila Babić in Krizman, kaj več bi mladenič potreboval? Zagreb je imel čudovito gledališče in v njem številne Slovence, igralce in pevce ... in to je bil pokazatelj, da ste doma, med svojimi, z lahkoto smo se znašli, hitro se naučili jezika, do nas ni bilo predsodkov, ravno nasprotno ... bili smo lepo sprejeti. ʻVredni Slovenciʼ − tako so rekli. Hodili smo na velike in pomembne razstave, kakršnih v bližnji okolici ni več bilo," je leta 1991 zapisal Zoran Mušič.

Spletla so se trajna prijateljstva
Zagreb je bil v obdobju med obema vojnama živahna metropola, kulturno in izobraževalno središče z edino likovno akademijo v Kraljevini Jugoslaviji, ki jo je med letoma 1923 in 1944 vodil Ivan Meštrović. Na njej so v tem času študirali številni umetniki iz celotne kraljevine, med njimi tudi skoraj sto slovenskih umetnic in umetnikov, poleg Mušiča še Gabrijel Stupica, Zoran Didek, France Mihelič, Miha Maleš, France Gorše, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Mira Pregelj, Frančišek Smerdu, Boris in Zdenko Kalin, Bara Remec ter številni drugi, ki so delovali kot slikarji, kiparji, scenografi, likovni pedagogi, kulturni delavci in teoretiki ter tudi kot prvi profesorji Akademije likovnih umetnosti v Ljubljani, ustanovljene leta 1945.

Med umetniki zagrebške akademije so se spletla trajna prijateljstva, nekdanji profesorji in študentje so postali kolegi, nekdanji sošolci sodelavci, umetniki in umetnice so skupaj razstavljali, delovali v društvih, zasedali v odborih in sooblikovali tako umetnost 20. stoletja, opisujejo ob razstavi.

Kustosinji Asta Vrečko iz Galerije Božidar Jakac in Dajana Vlaisavljević iz Nacionalnega muzeja moderne umetnosti sta na razstavo umestili več kot sto trideset slikarskih in kiparskih del ter grafik najbolj znanih slovenskih umetnikov ter veliko arhivskega gradiva iz časa akademije.

Nekatera dela so bila skupaj razstavljena že v času pred vojno, nekatera bodo v Sloveniji prvič na ogled. Prav tako bo mogoče prvič po vojni videti nekatera dela iz zasebnih zbirk. Umetniška dela slovenskih avtorjev in avtoric bodo predstavljena skupaj z deli njihovih hrvaških kolegov Antuna Motike, Otona Postružnika, Marijana Detonija, Frana Šimunovića, Slavka Kopača in profesorjev Ljube Babića, Vladimira Becića, Ivana Meštrovića, Krste Hegedušića, Marina Tartaglie in drugih.

Izšla bo tudi dvojezična slovensko-angleška monografija
Poleg del iz zbirk Nacionalnega muzeja moderne umetnosti iz Zagreba, ki se bo predstavila s skoraj petdesetimi deli, in Galerije Božidar Jakac bodo razstavljena dela in dokumentarno gradivo še iz Narodnega muzeja v Beogradu ter petnajstih slovenskih in hrvaških javnih institucij, številnih zasebnih zbirk in arhiva Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu.

Ob razstavi bo izšla dvojezična slovensko-angleška monografija z besedili direktorja Galerije Božidar Jakac Gorana Milovanovića in direktorja Nacionalnega muzeja moderne umetnosti (Moderne galerije) Branka Franceschija ter avtoric in avtorja Aste Vrečko, muzejske svetnice Dajane Vlaisavljević, Adriane Novina, vodje arhiva Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu, Brede Ilich Klančnik, upokojene višje muzejske svetnice Moderne galerije v Ljubljani in umetnostnega zgodovinarja Gojka Zupana. Katalog je oblikoval Matic Tršar.

Razstava bo odprta do 13. februarja.