Marina Abramović je s performansi, v katerih svoje telo uporablja kot subjekt, objekt in medij, bistveno zaznamovala sodobno umetnost performansa. Imenujejo jo tudi prva dama performativne umetnosti. Foto: MoMA/Marco Anelli
Marina Abramović je s performansi, v katerih svoje telo uporablja kot subjekt, objekt in medij, bistveno zaznamovala sodobno umetnost performansa. Imenujejo jo tudi prva dama performativne umetnosti. Foto: MoMA/Marco Anelli
Marina Abramović: Držanje mleka (Kuhinjska serija) (2009)
Delo Marine Abramović je predstavljeno v približno 50 eksponatih, performanse Abramovićeve pa poustvarjajo umetniki, ki jih je performerka izbrala sama. Foto: MoMA

Pred 29. rojstnim dnem po deseti uri nisem smela iz hiše. Vsi performansi, ki sem jih izvajala v Jugoslaviji, so se torej morali končati do desete ure, ker sem takrat preprosto morala biti že doma. Zdi se noro, ampak vsa rezanja mojega telesa, bičanje in vžiganje madežev v lastno kožo ter celo performans, v katerem sem med skokom v ogenj skoraj izgubila življenje, ... vse to je moralo biti končano pred deseto uro.

Marina Abramović
Marina Abramović: Seven Easy Pieces (2005)
Marina Abramović je znana po mojstrskem obvladovanju svojega telesa. Medtem ko je v MoMI na sporedu njena retrospektiva, Abramovićeva vse dneve nepremično sedi na stolu, opazuje dogajanje in molči. Foto: MoMA
Marina Abramović: Rhythm 0
Abramovićeva je imela skoraj absurdno strogo vzgojo. Ko se je že uveljavljala na umetniški sceni in izvajala radikalne perfromanse, v katerih se je rezala in bičala, je morala domov priti do desete ure zvečer. Foto: MoMA
Leninov citat, ki ga Abramovićeva rada pove
Marina Abramović in Ulay: Imponderabilia (med 1977-1990)
Med letoma 1977 in 1988 je Abramovićeva sodelovala (umetniško in zasebno) z nemškim umetnikom Ulayem. Namenoma sta se oblačila in obnašala podobno in tako raziskovala možnost zanikanja ega. Foto: MoMA
Marina Abramović: Balkanski barok (1997)
Leta 1997 je Marina Abramović jugoslovanskemu paviljonu priborila prvo nagrado na beneškem likovnem bienalu. Spodbujena z grozotami balkanske vojne je Abramovićeva sedla na kup govejih kosti in jih ribala.

Vztrajnost in jeklena disciplina sta bili vedno tista osebnostna lastnost Marine Abramović, ki je omogočila njen uspeh. Tokrat to svojo sposobnost izrablja drugače kot kadar koli prej. Ne gre za vztrajnost pri delu, kot jo je prikazala v performansu, v katerem je sedela na gori kosti in jih ribala in s katerim je osvojila prvo nagrado beneškega bienala; ne gre za vztrajnost pri prenašanju neugodja, celo bolečine, kot je bilo to v performansu, v katerem je Abramovićeva več ur ležala na ledu; in tudi ne gre za vztrajnost pri razvijanju popolnosti v izvedbi, kakršno je Abramovićeva na primer prikazala v izvedbi projekta Seven Easy Pieces, pri katerem je Marina Abramović v sedmih nočeh v newyorškem Guggenheimu s pikolovsko natančnostjo poustvarila pet performansov drugih umetnikov in dva svoja. Tokrat je vztrajnost Marine Abramović popolnoma pasivna. Zavezala se je, da bo vse dneve, ko bo v MoMI na sporedu njena dolgo pričakovana retrospektiva, celoten čas odprtja muzeja presedela na stolu. Tudi na stranišče ne bo šla.
Transformiranje negibnosti v performans
Tokrat namreč delajo drugi. Umetniki, ki jih je Marina Abramović izbrala kot inscenatorje njenih lastnih performansov. Marina jih nadzira, a pri tem vztrajno molči in s svojo negibnostjo vabi obiskovalce, da sedejo poleg nje. Svojo negibnost transformira v performans z naslovom The Artist Is Present (Umetnica je navzoča), ki je tudi edino novo delo na največji retrospektivi Abramovićeve doslej. Skoraj štiridesetletno zgodovino svojega performativnega delovanja Abramovićeva s kuratorsko intervencijo Klausa Biesenbacha, direktorja centra sodobne umetnosti P.S.1, predstavlja v približno petdesetih delih. Videi, fotografije in instalacije ter seveda inscenacije performansov predstavljajo umetniško življenje Marine Abramović, ki se je oblikovalo kot absolutna antiteza tistega, kar je Abramovićeva doživljala doma.
Rezanje in bičanje že, a ob desetih mora biti Marina doma
Zgodba je sicer znana, a velja jo znova ponoviti. Tudi Abramovićeva jo rada ponovi. Umetnica, ki jo imajo zaradi radikalnosti številni za utelešenje upora zoper konvencionalno patriarhalno disciplino z zanikanjem čutnosti telesa, je v resnici le nadaljevanje tega etosa. O svoji vzgoji in začetkih radikalne umetniške poti, ki je v Beogradu na začetku sedemdesetih seveda vzbujala zgražanje, Abramovićeva pove: "Mati je nad mano in mojim bratom izvajala popolno, docela vojaško kontrolo. Pred 29. rojstnim dnem po deseti uri nisem smela iz hiše. Vsi performansi, ki sem jih izvajala v Jugoslaviji, so se torej morali končati do desete ure, ker sem takrat preprosto morala biti že doma. Zdi se noro, ampak vsa rezanja mojega telesa, bičanje in vžiganje madežev v lastno kožo ter celo performans, v katerem sem med skokom v ogenj skoraj izgubila življenje ... vse to je moralo biti končano pred deseto uro."

72 nevarnih predmetov in občinstvo je veselo rezalo Marino
Marina Abramović s performansi, v katerih svoje telo uporablja kot objekt, subjekt, medij in orodje, pravzaprav spravlja občinstvo v zadrego. To je bistvo njenega uspeha. Gre za skoraj magično napetost med nemočjo, ki jo izraža trpeče telo, in nadmočjo, ki jo izraža absolutno disciplinirana volja Abramovićeve. Gledalce izziva, jih vabi v dejanja, v katerih (načelno) nočejo sodelovati ali jih celo kategorično zavračajo. Vendar ta kategoričnost pri Abramovićevi odpade; oziroma je ona njena 'lastnica in upravljavka'.
To je na primer dokazal že njen zgodnji performans iz leta 1974, torej še iz njenega jugoslovanskega obdobja, ki se je končalo z odhodom iz domovine leta 1976. Abramovićeva je takrat na mizo razvrstila 72 predmetov, tudi nože, biče, škarje ter pištolo in en sam naboj. Za šest ur je legla na tla in se prepustila občinstvu, ki je na njej po mili volji lahko uporabljalo predloženo orožje. Na koncu je bila njena obleka razrezana, Abramovićeva pa je bila porezana, prepleskana, okronana s trnjem in ob glavo ji je bila pritisnjena pištola. Nabita.
2.500 kilometrov po Kitajskem zidu, poljub in slovo
Nato je sledilo usodno srečanje z nemškim fotografom, ljubiteljem polaroida in performativnim umetnikom Uwejem Laysiepnom Ulayem, čigar delo smo navsezadnje lani spoznavali v ljubljanskem Škucu. Glavne ideje, ki sta jih skupaj kot "dvoglavo telo" raziskovala, so bile umetnikov ego, obredna razsežnost njunih lastnih kultur in identiteta umetnika. To sta pri sebi zanikala, oblačila sta se kot dvojčka in se imela za celoto iz dveh delov. Svoj ego sta ubijala, ko sta dobesedno ubijala drug drugega.
Nekoč sta se tako povezala v poljubu in vsak izmed njiju je smel vdihovati le zrak, ki ga je drugi izdihnil vanj. Sedemnajst minut sta vztrajala in 'pokurila' sta ves kisik, dokler nista skoraj nezavestna omahnila. Svojo umetniško pot in tudi zasebno zvezo sta prav tako končala z velikim in za telo zahtevnim podvigom. V znamenitem performansu sta Abramovićeva in Ulay vsak z enega konca stopila na Kitajski zid. Nato je vsak izmed njiju prehodil 2.500 kilometrov, dokler se nista na sredi srečala. Poljubila sta se in odšla. Za vedno. Tako pred občinstvom kot pred samima seboj. To je bilo leta 1988.
Kup govejih kosti sredi Benetk in Marina z "ribežnom" na njih
V devetdesetih se je Marina Abramović v svojih delih vračala na Balkan. Ukvarjala se je s svojim kulturnim in duhovnim zaledjem - njen stari stric je bil navsezadnje partiarh Srbske pravoslavne cerkve -, razmišljala je o konceptih sramu in trpljenja v srbski kulturi in odzivala se je na morijo, ki se je takrat godila na Balkanu. Tak odziv je bil tudi njen performans, s katerim je osvojila žirijo beneškega bienala likovne vizualne umetnosti leta 1997.
Abramovićeva je ukazala v jugoslovanski paviljon prinesti kup govejih kosti. Nanj se je usedla z "ribežnom" v rokah in med petjem srbskih tradicionalnih pesmi ribala kosti ter strgala meso z njih. V resnici je bil to eden zadnjih zares močnih performansov Abramovićeve. Vseeno njen položaj prve dame performansa v zadnjih desetih letih ni bil ogrožen. In s tem statusom tudi vstopa v MoMO, kjer bo njeno delo na ogled do 31. maja.
Spodaj si lahko ogledate izseke iz nekaj performansov Marine Abramović.

1. Balkanski barok

2. Malenkosti

3. Ritem 10 - Zvezda

4. Duhovno kuhanje

5. Gola z okostnjakom

Pred 29. rojstnim dnem po deseti uri nisem smela iz hiše. Vsi performansi, ki sem jih izvajala v Jugoslaviji, so se torej morali končati do desete ure, ker sem takrat preprosto morala biti že doma. Zdi se noro, ampak vsa rezanja mojega telesa, bičanje in vžiganje madežev v lastno kožo ter celo performans, v katerem sem med skokom v ogenj skoraj izgubila življenje, ... vse to je moralo biti končano pred deseto uro.

Marina Abramović
Leninov citat, ki ga Abramovićeva rada pove