Turrinijeva predstava nosi ime po sedmih sekundah, kolikor je trajal kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Hedy Lamarr v filmu Extase Gustava Machatyja (1933). Takrat se je imenovala še Hedwig Eva Maria Kiesler, priimek Lamarr, pod katerim je še vedno poznana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda, je prevzela šele ob prihodu v ZDA.

Pestro življenje Hedy Lamarr, umrla je leta 2000, stara 86 let, se je začelo na Dunaju, končalo pa v osami ameriške province. Zaznamovali so ga zgodnja slava, sorazmerno kratka igralska kariera (njen zadnji veliki hollywoodski uspeh, Samson in Dalila, je iz leta 1949), številne poroke in veliko bogastvo, izjemna lepota in tudi številne lepotne operacije, ki so jo malodane iznakazile, podjetniški podvigi, raznovrstni škandali, med katerimi so bile tudi drobne kraje po trgovinah, a tudi izjemna inteligenca in pomembni tehnološki izumi, so ob premieri zapisali v Mini teatru.

Toda igra Petra Turrinija ni pripoved o zgodbi njenega življenja, njeno biografijo je na nekaj mestih celo spremenil. To je paradigmatična zgodba 20. stoletja, ki pa jo tokrat živi ženska. S podobo fascinantne lepotice odkriva Turrini žensko, ki govori, da bi nam povedala zgodbo o našem svetu.

Kot je na novinarski konferenci pred premiero dejala Polona Vetrih, je to večplastno besedilo, ki govori o igralki judovskih korenin Hedy Lamarr, a je veliko več od tega. To je zgodba o ženski, ki je bila izjemna, v predstavi pa gre predvsem za Hedy v propadajočem stanju, za osebo, ki je bila zlorabljena podobno, kot so nekatere ženske tudi v sedanjem svetu. Predstava po njenih besedah med drugim odraža, kako zelo težko je biti uspešna ženska in kako hitro lahko propadeš, če nisi dovolj močen.