"Jezik je svet. Od jezika je odvisno, kako se izražamo in kako sprejemamo svet. V skrajnih primerih so besede tudi neprevedljive. Jezik nam daje nekaj, česar v drugem jeziku ni. Daje nam vzdušje, zvok, podobe. Predvsem če govorimo o svojem jeziku, mi pa živimo v tuji državi." Tako je v oddaji Naglas razmišljal hrvaški pisatelj Zoran Ferić, ki vrsto let predava hrvaško književnost na eni od zagrebških gimnazij.

Zoran Ferić je predstavnik nove generacije hrvaških pisateljev. Prejel je več nacionalnih nagrad, med drugim leta 2001 nagrado Jutranjega lista za najboljše prozno delo za roman Kalendar Maja, njegova dela so prevedena v več jezikov. Pri Beletrini je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Blues za gospo z rdečimi madeži in Potujoče gledališče, ki je po mnenju kritikov najboljši hrvaški roman 21. stoletja.

Država v fokusu 40. Slovenskega knjižnega sejma je Hrvaška, Zoran Ferić je bil gost v studiu TV Slovenija, prisluhnete mu lahko danes ob 12. 30 na TVS 1.

Vabljeni tudi k branju.

Na začetku vašega romana Potujoče gledališče je bila edina fotografija vaše babice in dedka. Kakšna je bila pot od fotografije do romana?
Precej trnova, vidite, da je knjiga kar zajetna. Imel sem veliko gradiva. Ostalo je še veliko, kar ni bilo vključeno v zadnjo različico knjige. Vse pa se je začelo s fotografijo. Odkril sem jo, ko sem pregledoval družinske fotografije. Že pred tem sem vedel, da bom pisal o svoji družini. Ko sem našel fotografijo, pa sem takoj spoznal, da jo bom v romanu gotovo uporabil. Fotografija je bila dokument, iz katerega sem izhajal v družinski zgodbi.

Koliko ste se opirali na dokumente in kolikšen del je domišljijski? Pogumno je pisati roman o družini.
Ne vem, ali je pogumno ali ne. Pogumno je kaj drugega. V romanu je več domišljije kot dokumentarnega. Ko sem začel pisati, sem se bolj opiral na dokumente, nato pa sem spoznal, da me to zelo omejuje. Gre vendarle za roman, čeprav je delno avtobiografski. Zato sem si dovolil uporabiti domišljijo in si izmišljeval.

Roman temelji na fotografiji mojih dedka in babice. Dedek je bil kirurg, babica medicinska sestra. Operirala sta človeka. Med operacijo je imel odprte oči in tudi odprt trebuh. Na fotografiji se ne vidi dedkovega in babičinega obraza, ker nosita kirurški maski. To je edina fotografija, na kateri sta skupaj. Nimamo njunih poročnih fotografij, nisem jih našel. To je bilo nekako ironično. Mama je na hrbtno stran fotografije napisala mama in oče, Vinogradska 1928. Ona pa se je rodila leta 1929.

V romanu opisujete srečanje ruskega Juda, ki je po spletu okoliščin študiral v Parizu in prišel na Hrvaško ter spoznal Hrvatico katoliške vere. Razvila se je ljubezen, njeni starši pa zveze niso podprli. Kje ste črpali navdih?
Doma, iz maminih pripovedi. (nasmešek) Oče, jud, je med 2. svetovno vojno umrl. Mama je povedala, da ga sprva niso sprejeli, ampak to je bilo precej zapleteno. Babica je bila iz delavske družine iz okolice Zagreba. Po eni strani jima je bilo všeč, da bi se njuna hči poročila z zdravnikom. To je bilo ugledno. Vendar je bil on ruski Jud, kar je bilo malo nezaželeno. Babica se je vseeno poročila in žal umrla, ko je rojevala mojo mamo.

Pred kratkim je Slovenijo obiskala umetnica performansov Marina Abramović, ki je v nekem intervjuju opozorila na to, da je največja težava naše civilizacije v tem, da drug drugemu ne znamo oprostiti. Da se spopadi in vojne zato ves čas ponavljajo. Kaj pa vi menite? Njena domneva drži?
Vsekakor drži. Predpostavki bi še nekaj dodal. Po eni strani ne znamo oprostiti, po drugi strani pa nam tudi spomin ne pomaga. Če govorimo o nečem slabem, kot so vojne, poboji in taborišča, vedno rečemo, da si moramo to zapomniti, da se ne bo ponovilo. Mislim, da se ponavlja prav zato, ker nam je ostalo v spominu.

V romanu Kalendar Maja se eno poglavje dogaja na Golem otoku. Sporočilo poglavja je, da je spominjanje nevarno. Spomin na taborišča ustvarja nova taborišča. Tudi tukaj je spomin na poboje, ki so bili med 2. svetovno vojno v Baniji in tudi med državljansko vojno v 90. letih 20. stoletja, v kateri sem izgubil tudi del družine ... Spomin je podžigal nasilje.

Nam boste povedali kaj več o tem?
Ljudje iz Dubice, očetov bratranec in žena, sta bila ubita tam, kjer je bilo majhno taborišče in kjer so ustaši pobijali Srbe. Zdaj so četniki ubili Hrvate iz Dubice, na istem kraju. Tak odnos, tovrsten spomin, je grozljiv in strašljiv. Strinjam se z Marino Abramović, da ne znamo oprostiti. Tudi spomin nam ne pomaga.

Lahko je nevaren. Kako pa spomin lahko pomaga? Oziroma odnos do preteklosti?
Seveda. Za primer bom navedel Hitlerjevo knjigo Moj boj. V civiliziranih državah se ta knjiga tiska, vendar skupaj s konkretnimi materiali in dejstvi. Mi moramo zgodovini dati eno tako spremno besedo. Lahko jo dodamo zgodovinskim ali pa književnim besedilom. Sam jo skušam predstaviti v književnih delih.

Že dolgo ste znan in priljubljen pisatelj na Hrvaškem in drugod. Poznajo vas tudi v Sloveniji. Ves čas pa ste tudi profesor hrvaške književnosti na gimnaziji v Zagrebu. Zato me zanima, kaj kot profesor književnosti menite o pomenu materinščine pri ljudeh, ki ne živijo v domovini. V vašem primeru je to hrvaščina. Zakaj mora živeti tudi zunaj hrvaških meja?
Ker je jezik svet. Od jezika je odvisno, kako se izražamo in kako sprejemamo svet. V skrajnih primerih so besede tudi neprevedljive. Jezik nam daje nekaj, česar v drugem jeziku ni. Daje nam vzdušje, zvok, podobe. Predvsem če govorimo o svojem jeziku, mi pa živimo v tuji državi. Potem domače besede priklicujejo podobe iz preteklosti. Priklicujejo tudi domotožje in tisto, od česar smo morda pobegnili, torej grozo. Jezik je torej izjemno pomemben. V vseh evropskih državah, pravzaprav v vseh državah po svetu, prevladujoč položaj angleščine spreminja domače jezike, predvsem pri mladih.

To se dogaja v Sloveniji, je tako tudi na Hrvaškem?
Podobno je. Ko se v šoli pogovarjam z otroki, mi povedo, da pogosto berejo v angleščini. To je seveda dobro. Vendar je dobro poznati tudi svoj jezik. Malo sem jezen, kadar na primer v restavraciji vidim jedilnik, ki je samo v angleščini. Vprašam se, kje sem in kakšna je usoda naših malih jezikov.

Vendar ostajate v Zagrebu. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se izselili, ali lahko pisatelj piše samo v svojem jeziku?
Iz zgodovine književnosti se lahko naučimo, da obstajajo tudi dvojezični pisatelji, pisatelji, ki so zelo dobro pisali v svojem jeziku, Nabokov na primer v ruščini in angleščini. Taki pisatelji obstajajo. Ni nujno, da pišeš samo v svojem jeziku, največkrat pa je tako. Če se spomnimo na pisatelje v Ameriki ... Nobelov nagrajenec, ki je pisal v jidišu ... Pisal je v jidišu, potem pa je on ali nekdo drug to prevedel. Govorim o Isaacu Singerju. Sam je prevajal v angleščino.
Mogoče, vendar težje ...

Odvisno je tudi, kakšno je besedilo ...

Res je.

Morda bi kriminalni ali žanrski roman lažje napisali v "tujem" jeziku, ki nam ni več tuj, če v tistem okolju živimo. Če pišemo o otroštvu, avtobiografsko prozo, pa moramo pisati v svojem jeziku.