Ob vaški šoli so popravljali in prebarvali otroška igrala, ena ekipa je čistila planinske poti. V Lokovcu so barvali ograje okrog vaškega pokopališča in cerkve, pomagali so obtesati in razrezati hlode ter zlagati drva ... Domačini so bili nad njihovim prostovoljnim delom navdušeni.

Da je udarniške vneme med mladimi še dovolj, dokazuje vse več zanimanja za brigadirsko delo. Nina Černelj, vodja Študentske delovne brigade: "Letos smo res izjemno hitro napolnili vsa prosta mesta v naši brigadi. Večina nas je Štajercev, Prekmurcev in Prlekov, so pa tudi z drugih koncev Slovenije. Pravzaprav smo glede udeležencev brigade potegnili kar diagonalo od madžarske meje, od Dobrovnika pa vse do Kopra. Štirideset študentov brigadirjev je poletno počitniško lenarjenje zamenjalo za udarniško delo na planoti. Kar nekaj jih je že naših brigadirskih veteranov."

Tako pravi tudi Zoran Kačičnik, ki prihaja vsako poletje na udarniško pomoč: "Začel sem s prvo študentsko brigado leta 1999. Pomagali smo potresnikom po katastrofalnem velikonočnem potresu v Posočju. Naslednje leto smo bili prav tako na potresnem območju, v Kobaridu, leto zatem pa smo priskočili na pomoč vaščanom v Logu pod Mangartom, kjer je usodni plaz vzel sedem domačinov in hiše sredi vasi dobesedno izbrisal z zemeljskega obličja. Vsako poletje smo drugje, na severnem Primorskem pa zdaj že četrtič."

Kot bi prišli po fronti ...
Letos so se v Študentski delovni brigadi mariborske univerze torej odločili za pomoč po žledolomu. Na Trnovsko-Banjški planoti je ledena ujma kosila z najostrejšo koso – gozdovi so na pobočjih nad Čepovanom in Lokovcem povsem uničeni, dobesedno spodsekani. Špela Lipošek, ki v študentski brigadi sodeluje že več let, ob prihodu na planoto kar ni mogla verjeti svojim očem: "Saj smo spremljali prek televizije in drugih medijev ledeno naravno nesrečo, toda ko vidiš to opustošenje na lastne oči, se zgroziš! Šele tako, v živo, dojameš vse razsežnosti katastrofe. Poglejte pobočja okrog – tako je, kot da bi prišli po fronti. In zato smo še toliko bolj veseli, da smo letos izbrali to planoto za naše brigadirsko delo."

Študentom brigadirjem so gozdarji, gasilci in planotarji pripravili teren za delo. Skozi opustošene gozdove so zasekali gozdne poti, uredili vlake, tako da lahko prodrejo čim bolj v notranjost in čim temeljiteje očistijo posledice žledoloma.

Študentje brigadirji so izkušeni
Delo v gozdu je po žledolomu izjemno zahtevno. Zato so pri prijavljenih brigadirjih tudi preverili njihovo znanje za delo v gozdu, izkušenost za delo z motorno žago. Sergej Lipnik, brigadir, ki je vodil ekipo pri čiščenju nevarne in strme brežine v Lokovcu, je tega dela vajen že od doma: "Sem s kmetije, imamo precej gozda, tako da to delo poznam. Imam tudi izpit za delo z motorno žago. Toda tukaj moraš biti še posebej previden. V drevesih, polomljenih bo žledolomu, je še vedno ogromno napetostnih sil, tako da moraš dobro preračunati, kjer zarezati. Vsak vodja ekipe v gozdu ima prav tako izpit za to delo, tako da smo res dobro organizirani. Na srečo – kljub nevarnemu terenu in zahtevnemu delu – ni bilo v desetih brigadirskih dneh nobene nesreče."

Domačini navdušeni nad brigadirsko vnemo
Na vseh deloviščih pomagajo tudi domačini. Zmago Winkler iz Lokovca je nad vnemo in pridnostjo mladih navdušen: "Da, res so nas presenetili - tako v delavnosti kot v sposobnosti. Vsa čast tem mladim. Še je upanje." Tudi Boštjan Bratož iz Čepovana brigadirjev ne more prehvaliti: "Ne le da so izjemno delovni, tudi strokovno so dobro usposobljeni. Malo nas je bilo strah, kako se bodo znašli v gozdu, med temi polomljenimi hlodi, nevarnimi drevesi, toda vse gre kot namazano."

V desetih dneh so se med študenti brigadirji in planotarji spletle res tesne prijateljske vezi. Danijel Močnik, ki je v brigadi drugič, je prepričan, da se bo na planoto še vrnil: "Že od prvega dne, ko smo prišli, smo bili skupaj z domačini kot ena družina. Teh deset dni je minilo, kot bi mignil. V teh krajih sem sicer prvič, zagotovo pa ne zadnjič. Zagotovo bom prišel še obiskat te dobre ljudi. Najbolj me je pri njih presenetil optimizem. Čeprav jih je narava tako udarila, jim volje za delo in obstoj tu zgoraj, na odmaknjeni planoti, ne zmanjka."

Les pospravljajo, toda ostaja na planoti
Domačini se zavedajo, da bodo posledice ledene ujme vidne še dolga leta. Prizadevajo si, da bi čim prej očistili gozdove, toda razsežnosti uničenja so prevelike. Boštjan Bratož: "Slišite, da motorke ves dan pojejo v vasi in po okoliških gozdovih. Vsi smo vpeti v sanacijo. V letu, dveh bomo pobrali vsaj les za drva. Potem pa se bojim, da bo gnil po opustošenih gozdovih."

Ko se zapeljete skozi Lokovec – Spodnji, Srednji in Zgornji Lokovec tvorijo najdaljšo, več deset kilometrov dolgo vas pri nas –, so res povsod ob cesti in na dvoriščih domačij ogromne skladovnice lesa, hlodov in drv. Zmago Winkler opozarja, da kupcev za les ni: "Takoj po ujmi, ko smo začeli čistiti naše gozdove, so kupci prišli. Zdaj pa jih je vse manj, prihajajo po kapljicah. Prodaje skoraj ni več. Pa še cena je katastrofalno padla. Če je bila na začetku 33 evrov za celulozni les, je zdaj le še 20 evrov ali pa še manj."

Brigadirska Zdravo! in Na svidenje!
Ta konec tedna bodo študentje brigadirji končali letošnjo, že 16. delovno brigado. Kje bodo prihodnje poletje, še ne vedo. Nina Černelj, vodja letošnje Študentske delovne brigade: "Odločili se bomo prihodnjo pomlad. Pridemo pomagat tja, kjer pustošijo naravne nesreče, ali pa na demografsko ogrožena območja, kjer vztrajajo le še ostareli in potrebni pomoči. Vsekakor pa nam udarniškega duha ne bo zmanjkalo."

Poleg udarniškega dela, ki traja od zjutraj pa do poznega popoldneva, si brigadirji in brigadirke znajo vzeti čas tudi za druženje, za srečanja z domačini, za tiste prave brigadirske zabave. Vsako popoldne ali večer pripravijo športni, zabavni, glasbeni dogodek. "Med nami je kar nekaj dobrih harmonikarjev, kitaristov, pevcev," pravi Nina Černelj. O brigadirskih prijateljstvih ali ljubeznih pa: "Če so kakšni romantični večeri v šotorih, pa naj ostane skrivnost ..."