Takšna so opažanja Bogomila Ferfile, predstojnika katedre za ameriške, nemške in svetovne študije na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ki je Severno Korejo za deset dni obiskal pred enim letom. Pred nekaj dnevi pa je izdal knjigo Severna Koreja: Zadnja stalinistična in komunistična monarhija. Čeprav je v življenju obiskal več kot 160 držav, ki jih je preučeval za študijske namene, pravi, da države, kot je Severna Koreja, "ni nikjer na svetu". Severnokorejska državna ureditev, t. i. džuče, je "mnogo boljša aplikacija stalinističnega modela, kot je kadar koli funkcioniral v Sovjetski zvezi", pravi Ferfila. Severnokorejskim voditeljem iz rodbine Kim so namreč uspeli: popolno onemogočenje informacij, popoln nadzor gibanja ljudi, močna vloga vojske in družine Kim, v državi pa obstaja "absolutno pranje možganov prebivalstva v okviru ideologije džuče".

Kot pojasni sogovornik, džuče povzdiguje prva dva severnokorejska voditelja, Kim Il Sunga in Kim Džong Ila, "in je poenostavljena inačica marksizma, leninizma, stalinizma, čeprav se je država od teh sistemov oddaljila predvsem zato, da je uravnoteženo krmarila med Kitajsko in Rusijo, od katerih je dobivala denar". Dinastija Kim, ki Severni Koreji vlada od druge svetovne vojne naprej, pa je razvila tudi svojevrsten kult osebnosti. Ljudje na cesti imajo na oblačilih pripete značke prvih dveh voditeljev, mesta so polna ikonografije, po državi je okoli 30.000 kipov omenjenih voditeljev. A tudi v tej zaprti in prav zato za svet zanimivi državi so se začele določene spremembe, ki jih uvaja mladi Kim Džong Un. Poleg tega, da ženske zdaj lahko nosijo krila in imajo spuščene lase in da v državo prihaja moda iz Kitajske, se je zaradi boja za obstoj razvil črni trg, ki je vir zaslužka revnih kmetov in priložnost za koruptivne oblastnike in zasebnike, ki v državi delujejo nezakonito. A država je pred pragom sprememb, med katerimi je tudi ta, da se odpira turistom.

Ste ob vstopu v državo dobili kakšna posebna navodila, kaj imate lahko s seboj in kako se morate vesti?
Vsaka skupina dobi tri varnostnike, ki povedo, da ni sprehajanja, ni pogovarjanja z ljudmi. Povedo, da vojaških objektov, vojakov in policistov ne smeš fotografirati. Na demitalizirani coni ob 38. vzporedniku so sicer dovolili fotografirati tudi vojake.
Vam torej niso pregledali posnetih fotografij ali mobilnega telefona?
Ne. Ob vstopu v državo moraš prijaviti vse, kar imaš s seboj. Sam sem imel nekaj knjig iz Kitajske. Ko so videli, da so knjige o Kitajcih, se niso nič vtikali. Sem pa veliko severnokorejskih knjig kupil tam. Imajo dve državni agenciji, ki izdajata knjige o Severni Koreji, te pa veselo ponujajo in prodajajo, so pa popolnoma neuporabne.
V katerem jeziku so napisane te knjige?
(smeh) V angleščini. Veste, zelo zanimivo je bilo, ko so nas peljali gledat stolp, ki je kopija washingtonskega obeliska in ki slavi severnokorejsko ideologijo džuče. Tam nas je vodila neka ženska, ki se je z nami pogovarjala v brezhibni angleščini. Rekla je, kar se mi je zdelo edinstveno, da imajo na fakulteti za jezike dve različici angleščine; ameriško in londonsko. Knjige so bile napisane v dovolj dobri angleščini. Prinesel sem jih 20, a so popolnoma neuporabne.
Kako neuporabne?
Recimo, v knjigi o ginsengu, zdravilni rastlini, ki raste na tisti zemljepisni širini, je napisano, da poleg severnokorejskega ginsenga obstajajo še kitajski, ameriški in japonski. Ko pa razglablja o lastnostih rastline, pravi, da so drugi ginsengi uporabni za čaj in le malo vplivajo na razpoloženje, medtem ko severnokorejski ginseng pomaga proti aidsu, pomaga pri zdravljenju neplodnosti, pri moških spolnih težavah. Tudi v njihovih zgodovinskih knjigah pišejo, da je Severna Koreja ena izmed zibelk civilizacije.
Na splošno o Severni Koreji vemo zelo malo, saj uradnih podatkov ni. Veliko zgodb v zahodnih medijih je napihnjenih, saj so povzete iz kitajskih medijev, ki se iz kakšnih dogodkov le norčujejo. Kje ste vi dobili zanesljivejše podatke, ki jih navajate v knjigi, o tej državi?
Dejstvo je, da svetovna obveščevalna skupnost na čelu z ZDA, Japonsko, Južno Korejo - Kitajce in Ruse to verjetno tudi zanima, a oni verjetno lahko sami dobijo podatke – nima nobenih podatkov s terena. Vsi podatki so iz zraka. Sateliti lahko posnamejo vsak centimeter, kaj je pod površino, pa se ne ve. Predvideva se, da je polovica Pjongjanga votla, da so spodaj ogromne dvorane, zaklonišča, bunkerji, vendar trdnih informacij ni. Vsa domača statistika pa je zlagana. V primeru Cie obstajajo ocene, ki so zelo približne. Vsakogar zanima osnovni podatek o povprečni plači. Ker je nemogoče oceniti vrednost valute (op. p. severnokorejski van), je po eni metodologiji povprečna plača 15 dolarjev, po drugi pa dva dolarja.

BDP na prebivalca naj bi bil le 1.800 ameriških dolarjev.
Da, to so zelo nizki BDP-ji, skorajda na ravni najmanj razvitih afriških držav. Nekateri statistični kazalci so zelo nizki, imajo pa zaradi vsesplošne državne oskrbe sorazmerno ugodne demografske kazalce, ki so na ravni najmanj razvitih evropskih držav. Treba je priznati, da imajo nekatere veje znanosti, ki so večinoma vezane na obrambno industrijo, močno razvite, čeprav je marsikatera raketa srednjega in dolgega dometa klavrno končala. V orbito jim je uspelo utiriti raketo, imajo atomsko bombo.

Kako resna je grožnja, da bi lahko dejansko uporabili jedrsko orožje?
To je absolutno grožnja. Karta Severne Koreje so rakete in atomsko orožje. Oni vedo, da če tega ne bi imeli, nihče sploh ne bi vedel za njih. To je začel utemeljitelj Kim Il Sung, da je lahko uravnoteženo krmaril med Sovjetsko zvezo in Kitajsko in ju izigraval, da je od obeh dobil denar. Kim Il Sung je v 50. in 60. letih k Stalinu hodil s seznamom, kaj potrebuje, in Stalin mu je to dejansko dal.

Proti Severni Koreji so uvedeni številne sankcije, embargo. Kot pravite, je veliko tovarn praznih. Na podlagi katerega uvozno-izvoznega kolesja država sploh deluje, od kod državi denar?
Največji uspeh je verjetno to, da ljudje več ne umirajo od lakote, kot so konec devetdesetih let, ko je tragično umrlo pol milijona ljudi. Zdaj uvajajo neke kmetijske stimulacije, ko ljudje hrano prodajajo na črno. Tudi sicer lahko po državi dejansko vidiš obdelana polja. Imajo kar nekaj surovi. Glede na to, da imajo razvito vojaško industrijo, kar nekaj tega orožja izvozijo. Nekaj mehanizacije morda prodajo na nezahtevni ruski trg, a to je na zelo nizki ravni. Zato je zdajšnji predsednik (op. p.: Kim Džong Un) ugotovil, da potrebujejo denar. Prav zato se je začel turistično odpirati.
Najbolj znan je primer, ko je na sedlu ene izmed severnokorejskih planin, ki so lepe in turistično potencialno produktivne, zgradil veliko smučišče. Podatkov, kdo ga je zgradil, nisem dobil, predvidevam pa, da je to njegova švicarska naveza. Švicarji imajo v Pjongjangu tudi svojo poslovno šolo. Ena izmed šal je, da je smučišče videti kot smučišče duhov. Kim se je na žičnici peljal sam. Ko so fotografijo objavili, so svetovni mediji planili in zato objavili še druge fotografije, na katerih so dodali smučarje. Ne vem pa, ali so smučarji na tem pobočju ali na katerem drugem. Predsednik je turističnim službam naročil, da morajo pripeljati milijon turistov. (Smeh) Kako boš pripeljal na smučišče milijon turistov, saj ni niti cest niti infrastrukture?

No, za smučišča potrebuješ tudi elektriko, ki je v Severni Koreji primanjkuje. Prav zdaj je Kim napovedal, da bodo do 10. oktobra zgradili dve hidroelektrarni in oskrbo z električno energijo povečali za 50 odstotkov. Vedno bolj razvijajo tudi alternativne vire, kot sta solarna in vetrna energija. Ste ob svojem obisku doživeli kakšne izpade elektrike?
To ravno ne. Najbolj znana pa je tista fotografija, ki kaže Seul, 60 kilometrov severneje pa Pjongjang - Seul je ves v lučeh, v Pjongjangu pa gori deset luči. Znano je, da se tam elektrika in voda odklapljata. Zagotovo so zainteresirani za dodatno oskrbo, težava pa je, kdo jim bo dal denar za to naložbo. Država je bankrotirala. V 80. ali 90. letih so imeli načrt uvoza tuje tehnologije, ki so jo tudi dejansko uvažali. A ko so vzeli kredite, so jih po nekaj letih preprosto nehali odplačevati.
Ko ste prej omenili smučišče duhov, sem se spomnila na dokumentarni film ameriškega neodvisnega medija Vice. Ko sta šla snemalec in novinar jest, so ju pospremili v veliko dvorano, kjer so postregli s hrano tudi na vseh nezasedenih mestih za mizo. Drugih gostov razen njiju namreč ni bilo. Ste imeli podobno izkušnjo?
Ne ... A dejstvo je, da se je sistem dosti najedel. Zanimivo je, da so deloma dopustili, seveda povsem nezakonito, precej zasebne iniciative. Podatki so, da je večina restavracij v rokah zasebnikov. Podkupujejo uradnike, del dohodka pa prispevajo v državni proračun. Čeprav zasebna lastnina ni dovoljena, dejansko funkcionira. Bili smo v neki restavraciji in namesto severnokorejske glasbe so nam vrteli italijanske šansone in servirali pice. Pol litra piva je recimo stalo en evro. Trgovin tako rekoč ni. V hotelih, ki so samo za tujce, imajo poleg recepcije še trgovine, za katere ni jasno, zakaj nekaj prodajajo.

Kaj recimo?
Oblačila, čevlje, ampak seveda to prodajajo za njihove elite, da lahko tam kupujejo. Kuba in Severna Koreja sta edini državi, ki imata sistem državne distribucije, kjer ti država vse da. V Severni Koreji so ob državnem prazniku ljudem dajali televizije in ure. Morda ne po vsej državi, gotovo pa v Pjongjangu.
Dejali ste, da jim tudi stroške in obleke krije država?
Ta sistem je v popolnosti deloval od 50. do 80. let prejšnjega stoletja. Potem se je začela kriza in vsi niso več dobivali vsega. Velikokrat so dobivali le policisti, politična elita in vojska, ljudje pa so ostali brez vsega, sicer jih ne bi umrlo pol milijona. Po tej lakoti se je sistem začel krhati, tako da so kmetje začeli saditi vse mogoče, saj so si rekli, če ne bomo sadili na črno, bomo umrli. Svoje izdelke so začeli prodajati na črni borzi, v mestih so izdelke tihotapili iz Kitajske ali pa so kaj sami izdelovali, skratka, obstaja ogromen črni trg, na katerem si ljudje izmenjujejo dobrine in na ta način preživijo.
Ste na cesti videli berače, brezdomce?
Ne.
Severnokorejski prebežniki, ki pobegnejo na Kitajsko ali v Južno Korejo, velikokrat razlagajo o zapuščenih lačnih otrocih in ljudeh brez vsega.
Podhranjenost obstaja, Severni Korejci so zaradi tega od Južnih Korejcev nižji od pet do sedem centimetrov. Sicer pa beračev ni, saj jih zaprejo. V Severni Koreji ne moreš potovati v druga mesta ali okrožja, saj obstajajo zapornice in moraš imeti za gibanje dovoljenje. Za Pjongjang se še vedno predvideva, da je tja nemogoče priti. Kim Il Sung je zgradil Pjongjang, da se je z njim postavljal. Tam na cesti skoraj ne vidiš avtomobilov. Se pa že zgodi zvečer, da se je naredila kolonca petih avtomobilov pred semaforjem. Vidiš 'razklapan' avtobus, tramvaj, imajo podzemno železnico, ki so jo verjetno naredili Rusi v 60. letih in je kopija lepih podzemnih dvoran, kot jih vidiš v Moskvi. Stalin in Kim Il Sung sta veliko sodelovala. Stalin mu je omogočil šolanje jedrskih strokovnjakov, znanje o atomski tehnologiji so dobili iz Sovjetske zveze. Celoten Severnokorejski sistem (op. p. džuče) je mnogo boljša aplikacija stalinističnega modela, kot je kadar koli funkcioniral v Sovjetski zvezi.
V kakšnem smislu?
V smislu popolnega nadzora prebivalstva. Seveda lahko rečeš, da je socializem v Sovjetski zvezi, vzhodni Evropi in v Sloveniji propadel zaradi vstopa informacij. Tam tega ni, tam je popolna informacijska blokada. Po televiziji in radiu lahko spremljaš le severnokorejske programe. Ljudi, ki so poslušali južnokorejski radio ali glasbo, so poslali v taborišča.
Tudi radie, ki niso kupljeni v Severni Koreji, morajo prinesti na policijsko postajo, kjer jih pregledajo?
Da, seveda. Sredi noči so lahko vdrli in preverili, ali morebiti radio lovi kakšno drugo postajo.
Kako pa je s prodajo tujih časopisov, revij?
Ne, tega ni. Tuje knjige, če jih niso uničili, so v posebnih oddelkih knjižnic in imajo do njih dostop le izjemoma. Njihovi časopisi v 90 odstotkih govorijo o popolnosti ideologije džuče, o obisku njihovih voditeljev na terenu. Imajo t. i. on the spot guidance (navodila na kraju samem). Kamor koli gre predsednik in vse, kar tam reče, si zapisujejo. Kim Džong Il je tako dal recimo graditeljem bazena 700 navodil.
To so vsi tisti generali, ki vedno nekaj pišejo v zvezek?
Da, da.
Poleg informacijske blokade in močne vloge vojske je močan tudi nadzor prebivalcev, tako zasebno kot na delovnem mestu. Kako je s temi nadzornicami blokov?
Vsak blok ima svojo varnostno poverjenico, katere glavna funkcija je, da zbira podatke o prebivalcih; kaj kdo počne, kako se vede. Njena glavna funkcija je povezava z varnostnimi organi, ki so lahko sredi noči vdrli v stanovanje, ga pregledali, ali je kdo na obisku, ter preverjali, ali je prijavljeno pri tej nadzornici. Preverjali so vire informacij, tudi to, ali radijski sprejemniki lovijo le severnokorejske postaje, pa tudi to, ali imajo v dnevni sobi obešen portret voditelja. Če je visel postrani ali ni bil obrisan prah, si tvegal, da postaneš razredni sovražnik in te pošljejo v taborišče.
Pravite, da v Severni Koreji arabska pomlad ni mogoča, "saj ne poznajo sveta zunaj Severne Koreje". Kako dojemajo pojem državnosti in države?
(smeh) Tega tam seveda ne moreš preverjati, saj je prepovedano komuniciranje z ljudmi. Nas so spremljali trije varnostniki, med njimi je bil strog policist. Ko sem ga vprašal o njihovi specifični veji budizma, mi je rekel: "Zame je le ena ideologija in religija in to je džuče." Če smo zaostali pet korakov za skupino, nas je že priganjal: 'Stopite, Spopite!' Zaklenil je avtobus, da ne bi morebiti govoril s kakšnim prebivalcem. Druga sogovornica je bila ženska, ki je sedela v lepem kostimu in visokih petkah. Znala je rusko, verjetno zato, da bi skušala ujeti, kaj se pogovarjamo. Tretji pa je bil fant, ki je delal kot diplomat in se je pripravljal, da gre na dunajsko veleposlaništvo, ki pokriva tudi Slovenijo, in je vedel kar nekaj o Sloveniji. Kar si ga vprašal, je povedal v slogu z režimskimi dogmami. Ko sem ga povprašal o obisku Denisa Rodmana v Pjongjangu, zakaj je prišel, saj so ZDA največja sovražnica Severne Koreje, mi je odgovoril s klasično povedjo: "Mi nimamo nič proti Američanom, smo prijatelji z njimi, ne maramo le politikov in vojske." Ljudje zaradi popolnega nadzora in terorja skrbijo le zase in za svoje družine.
Koliko Kim Džong Un poskuša spremeniti ureditev džučeja. Je sprememba mogoča?
Rekel bi, da je. Tega se ne da narediti čez noč. Kim Džong Un je en človek, ob njem sedijo cele vrste generalov in funkcionarjev korejske Delavske stranke, ki temelji na ideologiji džuče. Če bi Kim rekel, da je to čiračara, bi ga verjetno ubili ali zamenjali. Predsednik je en igralec, ki ne pomeni veliko. Gre za skladje med vojsko, ki bi v hipu lahko prevzela oblast, in korejsko Delavsko stranko, da se strinjajo s tem, da jim mit družine Kim da neko dodatno zagotovilo, da bo režim preživel in da bosta obe strukturi obdržali vodilno vlogo, pa čeprav je ta glede razvitosti in denarja bolj uboga. Spremembe bodo zelo postopne. Zagotovo Kim menjava ljudi, tako kot je dal ubiti svojega strica. Menja pa jih zato, da bi naredil spremembe, kar ni mačji kašelj. Če ne bi bil postopno diplomatski, bi ga, tako kot v vsaki demokratični ali nedemokratični državi, odgnali čez noč.