Ta je v istem dokumentu še poročal, da so se pri knjigah dogajale velike zlorabe. Center je bil sicer glavni vir zanimivega D-fonda knjižnice Inštituta novejše zgodovine.

Da imajo Hitlerjeve akvarele in sploh nenavadno veliko nacistične propagande. Takšne objave o knjižnici Inštituta novejše zgodovine so se v preteklosti že pojavljale in tudi na knjižnico so se že obračali ljudje, ki so nekje slišali, da … Kot da bi knjižnica hranila nekakšen skrivnostni fond.

Dobra politika ohranjanja vsega gradiva
In v resnici gre za bibliotekarsko posebnost, zaradi katere v Ljubljani preučevalci nacizma včasih najdejo kakšno knjigo, do katere se niti v Nemčiji ne morejo prebiti. Ali kot pove dolgoletni vodja knjižnice Igor Zemljič: "Tu smo imeli na srečo načelo, da se ohranja vse gradivo, torej tudi gradivo, ki po drugi svetovni vojni ni bilo popularno in se je po Evropi precej uničevalo. Iz Nemčije, denimo, so precej teh knjig odpeljali v ZDA in so danes del kongresne knjižnice. Tako da se nemalokrat zgodi, da pridejo nemški znanstveniki in pri nas iščejo gradivo, ki jim ga v svoji državi ni uspelo dobiti. Je pa res, da gre precej za propagandno gradivo, za zgodovinopisno gradivo starejšega datuma in gradivo, ki se je tedaj uporabljalo za prvotni namen okupatorja, to je uničevanje slovenskega prebivalstva."

Hitler na 101 način
Z Zemljičem si ogledujeva metre del, na katerih platnicah in hrbtiščih so kot avtorji navedeni vodilni nacisti. Cel odsek Rosenberga, odsek Göringa ... Zemljič reče, da je tu več Hitlerjevih Mojih bojev, kot jih lahko najdemo v kateri koli knjižnici v širši regiji; če se malo pošalimo, bi lahko rekli, da je tu Hitler na 101 način. "Hitler, kako se druži z otroki; Hitler, ki ljubi živali; Hitler z vsemi socialnimi skupinami, pa Hitler in njegova zunanja politika …" pripoveduje Zemljič, ko pred seboj niza tematske fotografske albume s fotografijami, ki jih je posnel Hitlerjev fotograf Heinrich Hoffmann, "do bizarnosti so segle te propagandne knjige, ki so Hitlerja skušale hkrati prikazati kot normalnega človeka in kot vrhunskega državnika, ki je vodil in obnavljal novo Nemčijo. Pravzaprav bi lahko rekli, da imamo tu učno uro propagande."

Kaj pomeni D-fond
Za D-fond tudi sama dolgo nisem vedela, čeprav sem knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino obiskovala vrsto let. Ob enem od obiskov, bilo je pred približno dvema letoma, pa me je Zemljič popeljal v kletne prostore. Če želim videti nekaj res zanimivega, me je tedaj vprašal. Nič drugega ni hotel povedati. Seveda me je 'zgrabila' radovednost in sva šla v kletne prostore.

Kar sem videla, me je presenetilo: metri nacistične literature, izjemna zbirka turističnih vodnikov Baedeker izpred druge svetovne vojne, pa nenavaden, lahko bi rekli neke vrste katalog olimpijskih iger v Berlinu leta 1936 s fotografijami, ki si jih moral gledati skozi posebna očala, da si doživel učinek tridimenzionalnosti. Še posebej zanimivi so razkošni spominski albumi, ki so slavili vladarje habsburške dinastije, in pa tisti, ki v umetelnem artdecojevskem slogu predstavlja 'slavno' nemško zgodovino. Seveda sledi vprašanje: kako se je to gradivo znašlo sredi Ljubljane in kaj pravzaprav pomeni oznaka D-fond?

Povsem jasno ni ne eno ne drugo. "Nekateri to oznako razlagajo kot direktorjev drugi kot diskrecijski fond. Verjetno je bil narejen po zgledu D-fonda v NUK-u (D-fond v NUK-u obsega tako imenovano prepovedano literaturo, dela, ki so bila prepovedana leta 1945 in so bila dolgo zaklenjena v direktorjevi pisarni, dostop do njih pa omejen, op. P. B.)," pove Zemljič v njihovi zgornji čitalnici, kjer sedimo obdani z vezanimi izvodi časopisa Slovenec, "gre za zbirko gradiva, ki je po koncu druge svetovne vojne ostalo brez lastnika, in sicer gradivo različnih nacističnih uradov, različnih šol, iz grajskih knjižnic, nekaterih posameznikov. Vse skupaj se je nabralo v Federalnem zbirnem centru in od tam je 15.000 knjig prišlo k nam in postalo jedro te knjižnice. Gre za univerzalno gradivo, ki ni dostopno nikjer v širši okolici, verjetno pa je celo širše takšna zbirka unikum."

Ne gre pa le za nemško gradivo, čeprav to obsega štiri petine D-fonda, v katerem so sicer tudi italijanske in zavezniške knjige in publikacije. Med italijanskimi nas pritegne časopis za otroke, ki so ga fašist izdajali v več jezikih in s katerim so za svoje namene skušali osvojiti otroke.

Čas, ko naj bi knjige z lopatami metali skozi okna in vanje zavijali solato
O tem, kaj se je dogajalo z zapuščenimi knjigami ob koncu vojne, pa smo na Inštitutu povprašali dr. Aleša Gabriča, ki ima tudi nekaj zanimivih dokumentov o času, o katerem so krožile govorice, da so tedaj branjevke solato zavijale v stare kodekse, da so knjige z lopatami metali skozi okna in jih na vozovih vozili v papirne mline v Vevče (povzeto po: Evi Kodrič Dačić) in jih nekritično vozili v predelavo v vevško papirnico. "O kodeksih bi težko kaj rekel, kajti najprej, kar so izločili, so bile raritete, za katere je veljalo, da morajo pripadati NUK-u oziroma takrat še univerzitetni biblioteki ali pa knjižnici Narodnega muzeja ter takrat obstoječim štirim centralnim oblastnim knjižnicam po Sloveniji. Za Ljubljano je to funkcijo opravljala današnja slovanska knjižnica, obstajale pa so še knjižnice v Mariboru, Celju in Novem mestu," pojasni Gabrič.

Razpoložljivih knjig kot v času jožefinskih reform
Da je bilo položaj že zaradi količine razpoložljivih knjig mogoče primerjati z razmerami po dekretu Jožefa II. iz osemdesetih let 18. stoletja o razpustitvi samostanskih knjižnic, po katerem je bilo knjižno bogastvo samostanov izročeno licejskim in univerzitetnim knjižnicam; ljubljanski licej je, denimo, prejel več kot 10.000 knjig iz kranjskih samostanov. To primerjavo med časom jožefinskih razsvetljenskih reform in leti neposredno po koncu druge svetovne vojne je v svojem nazornem znanstvenem članku Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in univerzitetne knjižnice naredila že Eva Kodrič Dačić, ki je tudi zapisala, da je tako kot v času jožefinskih reform šlo za zakonito razlastitev, prevzem in organizacijo zaseženih knjižnic.

Nabranih več kot 400.000 knjig
Količina knjig, ki so prišle bodisi iz grajskih knjižnic, iz meščanskih stanovanj, katerih lastniki so se ob koncu vojne izselili ali pa so bili zaprti, pa iz knjižnic nemških društev in različnih ustanov, pa tudi iz lastnine članov NOB-ja, ki je bila zasežena še med vojno, je bila ogromna. Federalni zbirni center (FZC), ustanova, ki je bila po koncu vojne ustanovljena za popis in upravljanje vse kulturne dediščine brez lastnika, je menda zbral več kot 400.000 knjig.

A še posebej se je pazilo na stara dela: "Najstarejše, denimo samostanske knjige, so izločali, ker je pravzaprav tisto isto načelo, po katerem so nekatere naše najdragocenejše knjige po Jožefovi ukinitvi samostanov pristale v dunajski nacionalni knjižnici," pove Gabrič in nadaljuje, "po domače rečeno, je bil to isti sistem kot nekaj več kot 150 let poprej: najbogatejše, najvrednejše izbrati in poslati v nacionalno knjižnico, preostalo v regionalne knjižnice, drugo gradivo pa na razprodajo. Sam predvidevam, da je bilo največ tistega, kar se je hranilo v nekaj tisočih naklade in kar je bilo tiskano v cenejših različicah in je čakalo na odločitev, ali naj gre v uničenje, torej v predelavo za star papir, ali pa naj dobi dovoljenje, da je primerno za nove čase in da gre temu ustrezno lahko naprej v knjigotrški posel, torej v prodajo."

Dokumenti so zgovorni. Sodelavci FZC-ja so bili preobremenjeni in bilo jih je premalo, da bi lahko sprotno popisovali prejeto gradivo; pravzaprav so popisovali le, kam gradivo gre. Zato je prišlo, kot to jasno navaja eden od dokumentov FZC-ja. "Personal, ki vrši svoje delo v FZC-ju, je po izjavah vodstva popolnoma zaposlen, ker vrši precej veliko pregledov na terenu in opravlja tudi sam težaško delo." Tako se dokument začne.

Ko pridemo do četrte točke z naslovom knjige, beremo: "Delo je ogromno. Knjig je cele gore. So najraznovrstnejše, sortirajo jih v 40 grup: znanstvene stroke, vojaške, fizkulturne, šolske itd. v vsako grupo odbrane knjige, kar se da, kompletirajo in javljajo institucijam, da jih vzamejo v svojo oskrbo. Knjige dajejo samo številčno, točen popis pa pošljejo institucije naknadno FZC."

Pri knjigah so se vršile velike zlorabe
To je zgolj ilustracija dela FZC, ki je v nadaljevanju sicer poročal: "Pri knjigah so se vršile velike zlorabe. Kot primer, Cankar je bil kompleten samo v dveh primerih, čeprav bi jih moralo biti vsaj 16 kompletnih. Šmajdova knjižnica po katalogu izkazuje 2.700 knjig, dobili pa so jih samo 147. Ta knjižnica je bila v Trdinovi ulici. Stanovanje je imela OZNA. Pri Šarabonu so dobili samo ovitke knjig od Hrama, Modre ptice, Akademske založbe, knjig pa ni (Zaloška cesta 1). Stanovanje je tudi imela OZNA."

Na ta dokument nas je prav tako opozoril Aleš Gabrič, ki nam je o možnem izvoru knjig v D-fondu še povedal: "Prihajale so grajske knjižnice iz opuščenih gradov, tisto, kar je NUK-u že bilo zbranega, kar je bilo že pod domobransko nemško upravo zaplenjeno ljudem, ki so bili obsojeni oziroma sumljivi zaradi delovanja v narodnoosvobodilnem gibanju, po letu 1945 pa je bilo seveda obratno; šlo je tudi za knjige tistih, ki so pobegnili, primer česar je, denimo, knjižnica Tineta Debeljaka, urednika časopisa Dom in svet. Nekje je bil objavljen nek zapis v zvezi z ravnateljem novomeške gimnazije Ivanom Dolencem, ki je bil domobranski propagandist: gradivo imamo spravljeno, še ne vemo, ali to spada pod nas, ker sodišča še nimajo odloka, ali je sodno kaznovan in ali knjižnica spada pod zaplembo ali ne."

Antikvarne izdaje, ki v knjižnico novejše zgodovine sicer ne spadajo
Tudi v knjižnici INZ-ja hranijo nekaj antikvarnih izdaj, ki jih v specialni knjižnici, posvečeni novejši zgodovini, ne bi pričakovali. Njihov izvor ni povsem jasen in tudi ekslibrisi v nekaterih od njih ne dopuščajo nedvoumne sodbe. V knjižnici domnevajo, da je večina njihovih več stoletij starih knjig, med katerimi po starosti izstopajo Petrarkovi Soneti iz leta 1528 in Plinijeva Zgodovina narave prav tako iz 16. stoletja, prišla iz knjižnice gradu Snežnik, tja pa po verjetnosti iz različnih samostanov ali zasebnih zbirk.

Pozornost mi pritegne ogromno delo z naslovom Spiegel der Ehren des höchstlöblichen Kayser- und Königlichen Erzhauses Oesterreich, popis družinskega debla Habsburžanov, iz leta 1668. Knjiga je prava knjižna umetnina, ampak še bolj me je zanimala zaradi avtorja. Johann Jakob Fugger je namreč izviral iz znamenite bankirske družine Fugger, ki je svojo dejavnost razpredla po Evropi, ampak Johann Jakob je imel to nesrečo, da je zaradi državnega bankrota Španije tudi sam zašel v hudo finančno stisko. Kakor koli s pomočjo sponzorjev je realiziral to ogromno knjigo, ki mu je, kot članu družine, ki je vedno izdatno podpirala tudi umetnost, česar morda najbolj znan izkaz so dela Albrechta Dürerja, ki so nastala s podporo ali po naročilu Jakoba Fuggerja.

Delo sodelavcev FZC-ja v gradovih slikovito opiše dr. Aleš Gabrič: "Če jim je uspelo priti do gradu, še preden sta ljudstvo ali vojska naredila svoje, so v en prostor spravili vse, kar je bilo mogoče imeti kot kulturno dediščino, in potem to imeli pod ključem. Seveda je bilo potem treba natančno presoditi, kaj je vredno hrambe in kaj ničvredno. Kader FZC-ja so bili sicer samo izobraženci, ki so se spoznali na kulturno dediščino in so znali tudi že na prvi pogled presoditi, kaj velja ohraniti."

A kadra je nenehno primanjkovalo. To izhaja tudi iz že citiranega dokumenta FZC-ja. Beremo, da jim je v štirih tednih uspelo urediti okoli 50.000 knjig in da trenutno pomagata dva študenta, ki dobita mesečno po 800 dinarjev nagrade.
Ni bilo vse gradivo nespornega izvora

Prihod gradiva v skladišča FZC-ja ni bil vedno nesporen. Saj je šlo tudi za zaplembe pregnanih oseb ali povojnih političnih zapornikov. Zato se je tudi ponudilo vprašanje, ali je prihajalo tudi do zahtevkov po vrnitvi knjig ali katerih drugih predmetov, od katerih se jih je precej, sploh ko je šlo za dragoceno pohištvo in umetnine, znašlo tudi v reprezentativnih prostorih nove slovenske republike, ki jih je seveda bilo treba primerno opremiti. No, dodati je treba še stanovanja novih vodilnih funkcionarjev oziroma politikov. "Zahtevki so se pojavljali. V gradivu, ki sem ga sam pregledoval, najdemo dva ali tri zahtevke že v tistih prvih povojnih letih," pove Gabrič, "vendar ne gre za knjižno gradivo, ampak bolj za pohištvo in slike. V nekaterih primerih je bilo tožnikom tudi ugodeno, zanimivi pa so primeri protestov oseb, ki so, denimo, bile aretirane in zaprte, a ker niso bile sodno kaznovane, so jim nekdanje stvari pripadale nazaj. Ampak takšni primeri so pravi drobižki v primerjavi z drugim."

Med pogovorom o FZC-ju me je tudi zanimalo, kako to, da prvotni lastniki knjig večinoma niso znani, mi Gabrič pove, da so natančno popisovali predvsem odhod knjig in drugih predmetov, torej katere ustanove so jih dobile, gradiva, ki je prihajalo v skladišča FZC-ja, pa niti ne. In ta skladišča so bila izvor knjig, ki so danes zavedena kot D-fond. Največje zasluge za njegov nastanek ima Jože Krall, ki je knjižnico vodil od leta 1948, ko je ta po ukinitvi Znanstvenega inštituta postala del Muzeja narodne osvoboditve. O velikem delu, ki ga je opravil Krall, je pozneje pisal tudi zgodovinar Tone Ferenc, ki je zastopal mnenje, da je Jože Krall s skrbnim zbiranjem iz raznih, po vseh krajih Slovenije razmetanih zbirk "ustvaril eno najbogatejših knjižnic za zgodovino druge svetovne vojne v Sloveniji in morda celo v Jugoslaviji".

Osebna biblioteka zgodovinarja Gerharda Ritterja
Knjižnica danes skupno hrani več kot 52.000 enot gradiva, od tega je 41.000 knjižnih naslovov. Lani so vpisali 552 novih knjižnih naslovov v 573 zvezkih in 100 naslovov revij v 117 zvezkih. Knjižne police se redno polnijo z nakupi, pomemben vir novega gradiva pa so tudi izmenjave in občasni darovi. Izrednega pomena je bila donacija osebne biblioteke nemškega zgodovinarja Gerharda Ritterja, ki je sklenil svojo knjižnico zapustiti enemu od srednjeevropskih inštitutov za novejšo zgodovino. "Ta dar knjižnico dopolnjuje z gradivom, ki ga v več kot 75 odstotkih ni v knjižnici niti v Sloveniji," nam v kletnih prostorih, kjer je Ritterjeva knjižnica, okoli 100 tekočih metrov gradiva, pove dr. Jure Gašparič, ki je knjižnico skupaj z Zemljičem tudi fizično pripeljal v Ljubljano.

Poudari tudi, da je to novo gradivo izredno pomembno tudi zato, ker je knjižnica INZ specialna knjižnica, namenjena raziskovalcem, nabavna politika pa zaradi vedno bolj razcepljene znanosti postaja tudi zapleten projekt, "v takšni meri tako kvalitetnega gradiva, ki bi v tolikšni meri dopolnjevalo to bogato zbirko, ki jo imamo, še nismo dobili.« Kronološko knjižnica pokriva zadnjih 150 do 200 let, njen temeljni fokus pa je nemška zgodovina: »Vendar ne gre le za notranjenemško problematiko, temveč za vse vidike nemške politike, tudi denimo imperialne politike v 19. stoletju, tu najdemo zanimive metodološke študije, pa veliko literature o problematiki Judov, tretjega rajha, padcu Berlinskega zidu in procesu ponovnega združevanja Nemčije in vidimo, da so to tudi naše skupne teme."

Inštitut letos praznuje 60 let, kar je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem se odločila predstaviti knjižnico. Ta se bo v bližnji prihodnosti skupaj z Inštitutom tudi selila, za zdaj pa lahko rečemo, da je prav v središču Ljubljane, v Kazini, pravi bibliotekarski zaklad.