"Če hočemo razumeti Ulaya, potrebujemo veliko časa, morda kar vse življenje," je o umetniku nekoč dejala Marina Abramović, s katero sta kot partnerja in soustvarjalca prehodila dolgo in predvsem pomembno umetniško pot.

Frank Uwe Laysiepen - Ulay (1943‒2020). Foto: Primož Korošec/Mestna galerija Ljubljana
Frank Uwe Laysiepen - Ulay (1943‒2020). Foto: Primož Korošec/Mestna galerija Ljubljana

Umetnik je danes verjetno najbolj poznan prav po sodelovanju s tedanjo partnerico, s katero sta ustvarila serijo ikoničnih performansov, s katerimi sta orala ledino na področju takrat šele uveljavljajoče se performativne umetnosti. Vendar niso nič manj pomembni njegovi prvi umetniški projekti, prav tako izjemno vplivni polaroidi zgodnjih 70. letih.

Ulay je bil v mednarodnem umetnostnem prostoru aktiven od konca 60. let 20. stoletja. Foto: Mike Sommer
Ulay je bil v mednarodnem umetnostnem prostoru aktiven od konca 60. let 20. stoletja. Foto: Mike Sommer

Na zgodnjih delih se je Ulay ukvarjal predvsem s preiskovanjem lastne identitete, potem pa to opustil, saj ji je nehal pripisovati pomen. "Imel sem neverjetno potrebo po raziskovanju lastne identitete, kar me danes ne zanima več, saj ji sploh ne pripisujem nobenega pomena. Preveč je obremenjenosti z nacionalno in drugimi identitetami, kar ne prinese nič dobrega, zgolj konflikte," je o zgodnjih delih pred leti povedal v pogovoru za MMC.

Ne glede na to, ali gre za lastne podobe na zgodnjih polaroidih, konceptualno orientiran pristop v peroformansih in body artu ali pa fotografske eksperimente, ki jih je v 90. letih ustvarjal, potem ko sta z Marino Abramović končala svojo skupno pot, njegove podobe nagovarjajo s silovito surovostjo, obenem pa liričnostjo. Z njimi se dotika široke palete človekovih želja, občutkov in prevpraševanj.

Umetnik je bil sicer nemškega rodu ‒ leta 1943 se je kot Frank Uwe Laysiepen rodil v nemškem mestu Solingen, pozneje je živel in ustvarjal v Amsterdamu, v zadnjih letih pa si je dom ustvaril v Ljubljani. Vendar v resnici je bil polnokrven svetovljan, saj se mu narodnost nikoli ni zdela identiteta, vredna poistovetenja. "Identiteto razumem kot drobno jadrnico na velikanskem oceanu, s sidrom velikosti tankerja. In vsi poskušajo svojo identiteto zasidrati na sprejemljiv način. Jaz pa razmišljam o identiteti skozi spreminjanje. To je nenavaden koncept, ampak jaz sem ga živel. Spremenil sem državljanstvo, zapustil Cerkev …"

Ulay, S'he, 1973‒74. Foto: Fundacija Ulay
Ulay, S'he, 1973‒74. Foto: Fundacija Ulay
Sorodna novica Ulay: Ranljivost me je rešila že iz marsikatere ekstremne situacije

Marino Abramović je spoznal leta 1976 v Amsterdamu. Kemija, ki se je rodila, ju je za več kot desetletje združila v enega najbolj razvpitih in spornih umetniških parov v zgodovini. Njuna zveza se je začela resno krhati po desetih letih osebne in umetniške simbioze, simbolno pa sta jo sklenila z znamenitim performansom Great Walk of China leta 1988, kjer sta Kitajski zid prehodila vsak z ene strani, dokler se nista na sredi srečala in se za vselej poslovila. V času njunega sodelovanja so nastala radikalna in obenem klasična dela, ki veljajo za najbolj prelomne performativne stvaritve v zgodovini umetnosti. V teh sta se med drugim osredotočala na raziskovanje ženske in moške vloge v družbi ter fizične meje človeškega telesa.

Po razhodu z Marino se je Ulay znova posvetil fotografiji, v kateri je raziskoval marginalizirane posameznike v sodobni družbi. Med pomembnejšimi serijami tega obdobja so Berlin Afterimages iz let 1994‒1995.

Umrl je oče performansa Ulay

Njegovo umetnost je ves čas zaznamovala angažiranost, prek vzbujanja nelagodnosti in provokacije je v njih vedno poudarjal etična načela. "Med svojim umetniškim delovanjem, ki zdaj traja približno 42, 43 let, sem od vsega začetka izbiral nove medije in ti so bili vedno subverzivni v kontekstu belega galerijskega kubusa. Takšni so bili performans, fotografija, film, video, instalacija itd. To so bili subverzivni mediji skoraj dve desetletji, nenadoma pa so postali sprejemljivi in legalizirani. Nikoli me ni zanimala formalistična estetika, kot je pozni modernizem, vedno sem si želel razumno vzporejati estetiko z etiko," je pripovedoval leta 2012. In kljub umiku od performansa, želje po subverzivnosti nikoli ni zares opustil, niti v svojih zadnjih delih.

Ulay, Dunes, 1973. Foto: Mestna galerija Ljubljana
Ulay, Dunes, 1973. Foto: Mestna galerija Ljubljana

Od leta 2009 je živel med Amsterdamom in Ljubljano, v teh letih pa se je v svojem delu posvetil problematiki pitne vode, ki se ji je posvetil, potem ko ga je performans preveč izčrpal in se ga je naveličal. "Začel sem razmišljati, kako rafinirati telo na drugo esencialno materijo, in prišel sem do vode, saj je telo sestavljeno iz približno 70 odstotkov vode," je razmišljal.

V sklopu Evropske prestolnice kulture leta 2012 v Mariboru je sodeloval pri pripravi razstave Vodna vrata, ki je bila na ogled v mariborskem Sodnem stolpu. Zasnoval je instalacijo, v kateri je voda kaplja na vročo ploščo, kar se je po njegovih besedah slišalo kot nekakšni streli, ki delujejo kot tiktakanje ure.

"Če pogledate Marino, je bila med celotnim performansom kot ledena kraljica, nič je ni zmotilo, popolnoma osredotočena. In v vseh teh urah koncentracije sem edini, ki sem 'stalil' led." Marina Abramovič in Ulay med njeno veliko retrospektivo in performansom The Artist is Present v MoMi leta 2010. Foto: The Artist Is Present

"Zares mislim, da sem v življenju rešil marsikatero situacijo - bodisi v profesionalnem bodisi zasebnem življenju - prav s pomočjo ranljivosti."

Ulay
Ulay je sam o sebi dejal, da je najslavnejši neznani umetnik. Foto: Andrej Peunik/MGML
Ulay je sam o sebi dejal, da je najslavnejši neznani umetnik. Foto: Andrej Peunik/MGML

Leta 2017 je prejel Trendovo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi nagrade so takrat zapisali: "Če je Marina Abramović babica performansa, je Ulay nesporni dedek polaroidne umetnosti".

Pred leti je režiser Damjan Kozole posnel film Projekt: rak, v katerem gledalec spremlja Ulaya, kako se med zdravljenjem s kemoterapijo z namenom svojevrstnega obreda poslavljanja še zadnjič pozdravi s prijatelji in se zato odpravi na pot od Amsterdama in Berlina do New Yorka.

Tako Ulayeva samostojna dela kot tista, ki so nastala v sodelovanju z Marino Abramović, so danes del številnih zbirk najpomembnejših muzejskih in galerijskih hiš po svetu. Med njegove pomembnejše razstave spadata denimo tisti v Centru Pompidou v Parizu in MOMi v New Yorku, novembra letos pa je napovedana velika retrospektivna razstava Ulayevega dela v Stedelijk Museumu v Amsterdamu. Razstavljal je do zadnjega, tako samostojno kot na skupinskih razstavah. Leta 2016 so njegovo delo predstavili v Mestni galeriji Ljubljana, kjer so pod naslovom Jaz drugi predstavili materiale iz umetnikovega arhiva, ki se navezujejo na javnosti znane projekte, a so le redko ali nikoli na ogled v galerijah. V Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki je lani sodeloval v pogovoru s še enim vizionarnim umetnikom Janom Fabrom.

Marina Abramović je v poklonu na svojem Instagram profilu zapisala: "Z veliko žalostjo sem izvedela, da je umrl moj prijatelj in nekdanji partner Ulay. Bil je izjemen umetnik in človek, ki bo zelo pogrešan. Pomirja me misel, da bosta njegova umetnost in dediščina živeli naprej."

"Sijajen mislec, ki je premikal meje"
Lani je v Ljubljani vrata odprl projektni prostor Fundacija Ulay, ki se posveča skrbi za umetnikov opus, s podpiranjem mladih umetnikov pa je odraz posebnega odnosa, ki ga je Ulay vedno imel do mladih. "Bil je edinstven. Kot človek in kot umetnik," so zapisali v fundaciji, kjer ga opisujejo kot najnežnejšo dušo, ki se je vas čas razdajala. "Bil je iskalec luči, ljubitelj življenja. Popotnik. Borec. Sijajen mislec, ki je premikal meje in prenašal bolečino. Nesebičen, etičen, eleganten, duhovit. Vplival je mnoge."

Kot so še zapisali, ga bo globoko pogrešala družina, prijatelji, umetniška skupnost in na tisoče drugih, ki se jih je dotaknil in jih navdihnil. "Vplival je na generacije umetnikov in številne, ki prihajaj - njegova dediščina ostaja tako skozi njegovo delo kot Ulayevo fundacijo. "

"Ostaja velikanska vrzel, ki je ne bo tako lahko zapolniti"
Londonski galerist Richard Saltoun, ki je predlani prevzel zastopništvo umetnika, je v izjavi izrazil globoko žalost ob Ulayevem odhodu. "Ulay je bil eden najsvobodnejših duhov, pionir in provokator z radikalnim in zgodovinsko unikatnim opusom, v katerem je deloval na preseku fotografije in konceptualno usmerjenih pristopov performansa in body arta. Z njegovim odhodom je nastala velikanska vrzel, ki je ne bo tako lahko zapolniti. Njegova družina, prijatelji in kolegi so v teh dneh v naših srcih."

Decembra 2016 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli Ulayevo razstavo Jaz drugi. Na ogled so bila nekatera ključna dela, v katerih se umetnik osredotoča na svoje lastno telo in njegovo družbeno odtujitev. Foto: Andrej Peunik/MGML
Decembra 2016 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli Ulayevo razstavo Jaz drugi. Na ogled so bila nekatera ključna dela, v katerih se umetnik osredotoča na svoje lastno telo in njegovo družbeno odtujitev. Foto: Andrej Peunik/MGML

"V življenju se lahko naučimo veliko stvari, vendar ne umetnosti. Norost, ki je potrebna, neizogibnost, ki nas ves čas pretresa. Tudi ko spimo, smo umetniki. Neizogibno je," je razmišljal umetnik.

V Ulayevem delu je od samega začetka prisoten pogum, s katerim je umetnik odločno stopal na še neshojeno umetniško pot. A kot je sam dejal, sta bili za stvaritev takšnega opusa nemara še pomembnejši iskrenost in ranljivost. "Zares mislim, da sem v življenju rešil marsikatero situacijo ‒ bodisi v profesionalnem bodisi zasebnem življenju ‒ prav s pomočjo ranljivosti."

Ulay: Jaz drugi
Projekt Rak - premiera filma o Ulayju