Japonska ima namreč vse pogoje, da bi bila na udaru pandemije. V prvi vrsti staro prebivalstvo. Koronavirus disproporcionalno prizadene starejše, katerih imunski sistemi običajno niso dovolj močni, da bi se ubranili pljučnice, ki jo povzroča virus.

Pogost dejavnik za smrti na Kitajskem je bilo kajenje, saj je pri tistih z oslabljenimi pljuči večja možnost, da podležejo pljučnici. A tudi tukaj je Japonska v teoriji bolj ranljiva od Italije, saj ima najvišji delež moških kadilcev med vsemi državami iz skupine G7 (podatki iz 2017).

Za nameček ima Japonska še mejo s Kitajsko in prvi potrjeni primer okužbe že v prvi polovici januarja (moški, ki je potoval v epicenter izbruha, kitajski Vuhan). Januarja je na Japonsko pripotovalo okoli 925.000 kitajskih obiskovalcev, februarja pa 89.000, navaja Deutsche Welle.

Japonska mesta so gosto poseljena, povprečen lokal ali restavracija v 14-milijonskem Tokiu je utesnjen, miniaturen prostor, njihova podzemna železnica slovi po tem, da med prometnimi konicami spominja na ribjo konzervo.

Jasnega odgovora ni

Kako je torej možno, da so na Japonskem v dobrih dveh mesecih zabeležili zgolj 1200 primerov okužb z novim koronavirusom in 43 smrti (v Italiji so od 31. januarja našteli 69.000 okužb in 6820 smrti), lokali ostajajo odprti (ne pa tudi šole), javno življenje poteka, a z omejitvami, panike ni zaznati, bolnišnice ne pokajo po šivih?

Jasnega odgovora na to pravzaprav ni, so pa določene teorije, čeprav se stanje in ukrepi tudi na Japonskem malce spreminjajo iz dneva v dan. Tako so denimo po večtedenskem zatišju ravno včeraj v Tokiu potrdili 41 primerov novih okužb, guvernerka japonske prestolnice pa je meščane 14-milijonskega mesta pozvala, naj vseeno ostanejo doma.

Delno je prav zaradi bližine Kitajske Japonski uspelo hitro oceniti resnost položaja in malce predvideti posledice – prva razkužila za roke so se po trgovinah in pisarnah pojavila že januarja.

Je pa tudi, vsaj za zdaj, taktika japonskih oblasti drugačna od večine evropskih držav, kjer veljajo precej strožje omejitve. Japonska vlada je državljanom pred kratkim nakazala, kaj je njen cilj – nekako uravnotežiti gospodarska tveganja koronavirusa z zdravstvenimi.

Za zdaj ji to uspeva, a nekateri strokovnjaki vseeno opozarjajo, da bi lahko prišlo do večjega izbruha, vlada pa je ravno v torek posvarila, da je še vedno možno, da uvede karanteno, če se ljudje ne bodo držali pravil.

Brez dramatičnih sprememb javnega življenja

Kot je v pogovoru za MMC povedala Melinda Joe, v ZDA rojena novinarka kitajskega rodu, ki zadnjih deset let živi v Tokiu, je situacija tudi na Japonskem zelo konfuzna, da pa meni, da se vlada za zdaj precej dobro spopada s situacijo.

Za razliko od Evrope ter zdaj tudi ZDA in dela Južne Amerike se zdi, da se na Japonskem kaj prav dramatično v času koronavirusa ni spremenilo. Kljub odpovedi športnih dogodkov in zaprtju šol (ta ukrep so zdaj podaljšali do 12. aprila) večina države obratuje normalno. Ni karantene, ni odlokov o zapiranju lokalov in celo klubi ostajajo odprti.

Japonska celo ostaja odprta za turiste in ostale prišleke – celo tiste iz kritičnih držav, pri čemer slednje pozivajo k 14-dnevni samoizolaciji.

Kot piše Japan Times: "Če želiš jesti ramen ob štirih zjutraj, ni problema. Če greš na podzemno železnico, bo sicer malce manj natrpana, a še vedno polna. Če hočeš najeti avto in se odpeljati na drug konec države, ti tega nihče ne preprečuje. Kar pomeni, da tudi ni resničnih vzvodov, da se ne bi bolezen širila." Zakaj se torej ne? Oz. se precej manj kot drugje?

Kot navedeno že v uvodu, Japonska ustreza prav vsem kriterijem, ki so drugje, zlasti pa v Italiji, omogočili naglo širjenje virusa, zaradi česar je zdaj toliko zdravstvenih sistemov na robu zloma.

Manj številčni, a ciljni testi

Ciniki bodo dejali, da ima Japonska zato tako malo primerov okužb, ker preprosto ne testira – v slogu "ni testiranj, ni koronavirusa, ni panike". Nekateri so ob tem insinuirali, da skuša vlada načrtno malo zamegliti sliko in zminimalizirati številke, tudi z manjšim testiranjem, ker so si tako močno želeli izpeljati olimpijske igre julija (te so bile včeraj končno le prestavljene na 2021).

Malo testov

Za razliko od rigoroznega testiranja v Južni Koreji in kljub nasvetu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), naj države čim več testirajo, se Japonska drži prakse testiranja zgolj tistih z opaznimi simptomi ali tistih, ki so prišli v neposredno bližino obolelih. S tem skušajo oblasti osamiti manjše skupke, preden se razrastejo.

Čeprav Japonska ima kapacitete za 6.000 diagnostičnih testov dnevno, so do zdaj testirali zgolj 14.000 ljudi (20-krat manj od sosednje Južne Koreje).

Kot navaja Japan Times, na Japonskem vedno bolj na voljo postajajo tudi novi testi, ki postrežejo z rezultati v 10-15 minutah, a tudi z izpopolnjeno tehnologijo bodo po trenutnih pravilih obolele testirali šele v skrajnih primerih, ko bodo imeli denimo vročino najmanj štiri dni. Je taka praksa tvegana?

Časnik ugiba, da če bi bilo tako testiranje polomija, bi skoraj zagotovo morali rezultate tega že videti v obliki širjenja bolezni, kar bi se manifestiralo v pokajočem zdravstvenem sistemu, opozorilih zdravnikov (celo na Kitajskem so se oglašali) in polnih mrtvašnicah. Pa se ne.

Stroka vse kritike na račun manjšega testiranja zavrača, češ da imajo s tako taktiko na voljo več virov za resnejše primere okužb.

Izpostavljajo tudi, da ko je izbruhnila epidemija v osnovni šoli na severnem otoku Hokaido, so oblasti nemudoma zaprle vse šole v prefekturi in razglasile izredne razmere. Po treh tednih se je širjenje virusa ustavilo.

Pomanjkanje transparentnosti?

"Japonska se je odzvala hitro ter zaprla šole, muzeje in odpovedala večje dogodke, kar se zdi, da je imelo pozitiven učinek," razlaga Joejeva. "Tudi število okužb z gripo je bilo prejšnji mesec nižje, kar nakazuje, da so ukrepi, kot je boljša higiena, pomagali upočasniti tudi širjenje virusov na splošno. In čeprav je res, da na Japonskem ni veliko testiranja, kar je verjetno tudi razlog za nizko število potrjenih primerov, je spodbujajoče, da število smrtnih žrtev ostaja nizko v primerjavi z ostalimi državami."

Joejeva opozarja, da mnoge sicer skrbi, da so zaradi majhnega testiranja oblastem ušle smrti zaradi pljučnice, ki bi jo lahko povzročil novi koronavirus. In ministrstvo za zdravje do zdaj še ni objavilo podatkov glede tega, zaradi česar so nekateri sumničavi, da jim vlada nekaj prikriva.

Japonci imajo slabe izkušnje z netransparentnostjo vlade navsezadnje že iz jedrske katastrofe v Fukušimi leta 2011, ko oblasti sprva niso hotele priznati jedrskih taljenj kot posledico potresa in cunamija 11. marca 2011.

"Čeprav ne verjamem v teorije zarot, menim, da je pomanjkanje transparentnosti vse skupaj zgolj poslabšalo in olajšalo širjenje lažnih novic," meni Joejeva.

"V mnogih trgovinah je tako zaradi paničnega kupovanja začasno zmanjkalo toaletnega papirja, mila, riža itd. Od samega začetka je vlada pošiljala mešana sporočila, brez jasnih navodil pa javnost ne ve, kako postopati. Uradno navodilo je zdaj: 'Pojdite ven, a se izogibajte zaprtih prostorov z večjimi skupinami ljudmi, večjih skupin in tesnih pogovorov 1 na 1.' V bistvu življenje v Tokiu, kjer se vozimo v natrpanih podzemnih, jemo v majcenih restavracijah in živimo v soseskah s številom prebivalcev manjših mest."

Počasnejše širjenje zaradi manj telesnih stikov?

Tudi napotki, naj se ljudje izogibajo dogodkov, ki bi pritegnili množice, ne pomagajo zares. Konec tedna se je tako na vrhuncu sezone cvetočih češenj (t. i. hanami) po japonskih parkih zbralo ogromno ljudi.

Guvernerka Tokia Juriko Koike je priznala, da bi bilo Japoncem vzeti zabave ob prazniku češenj tako, "kot bi Italijanom vzeli objeme". Vseeno pa je pozvala, naj se izognejo velikim skupinam, ki imajo piknike pod cvetočimi češnjami. 50.000 ljudi se je zbralo tudi v petek v Sendaiu, kjer so sprejeli olimpijski ogenj.

Ena od teorij, zakaj se virus na Japonskem širi počasneje, so japonske navade, ki dejansko so precejšnji unikum. Če se ostali še navajamo na socialno distanciranje, so oni to že davno osvojili. Japonci so tako vedno imeli manj fizičnih kontaktov, kar se kaže že v razkoraku med pozdravljanjem (priklon namesto rokovanja). Slovijo tudi kot družba, kjer spolni stiki močno upadajo, do te mere, da nekateri že govorijo o aseksualizaciji Japoncev kot nacije.

Potem je tukaj še navada nošenja zaščitnih mask – in to davno pred izbruhom koronavirusa. Na Japonskem običajno letno porabijo okoli 5,5 milijarde mask – 43 na osebo. Prodaja mask se je po izbruhu virusa še povzpela v nebo, ljudje pa zdaj potrpežljivo čakajo pred trgovinami, da kupijo svojo, navaja Deutsche Welle.

Poleg tega imajo Japonci tudi že tako eno najvišjih stopenj samoosamitve – tako med starejšim prebivalstvom kot tudi med ostalimi. Pojav je tako razširjen, predvsem med moškimi, da obstaja celo izraz za take hermite, ki so zaprti za štiri stene – hikikomori.

Ocenjujejo, da je takih Japoncev, ki živijo v popolni socialni osami in ne zapuščajo svojega doma tudi po pol leta ali več skupaj, več kot milijon. Po podatkih vladne raziskave je v državi okoli 613.000 t. i. hikikomorijev, starih od 40 do 64 let, skoraj tri četrtine predstavljajo moški. Hikikomorijev, ki so mlajši od 39 let, je bilo glede na podobne vladne raziskave iz leta 2016 okoli 541.000.

"Ravno dovolj"

Iz tega bi lahko sledilo, da gre za nekakšno srečno naključje specifičnih japonskih razmer in minimalnih ukrepov, ki pa so v dani situaciji "ravno dovolj". Da je širjenje virusa zajezilo ciljno testiranje, kjer je bilo to potrebno, in dovolj zgodnje odpovedovanje množičnih dogodkov. Pa ga je res zajezilo ali zgolj odložilo, upočasnilo, to je zdaj vprašanje?

Joejeva se strinja z miselnostjo japonske vlade, da je treba zdaj najti pravo ravnovesje med gospodarskimi pomisleki in zdravstvenimi, a jo tudi skrbi, da so oblasti zdaj preveč samozadovoljne in skušajo prehitro vzpostaviti vse nazaj v običajne tirnice.

"Prejšnji teden so oblasti v Osaki pozvale prebivalce, naj nekaj tednov ostanejo doma, ker so se v Osaki in sosednji prefekturi Hyogo pojavile nove okužbe. Po njihovih projekcijah bi se, brez ukrepov, stopnja okužb tam do začetka aprila povečala za do 40-krat (na več kot 3.300). To me skrbi, a o tem skoraj nihče ne govori," opozarja.