Direktor Kobariškega muzeja Martin Šolar je ob 30-letnici njegove ustanovitve med drugim izpostavil, da je ustanova nastala iz iniciative zagnanih posameznikov, ki so ostaline 1. svetovne vojne prepoznali kot spomina vredne in kot potencialno novo zgodovinsko ponudbo Posočja.

Muzej, katerega pomembnost je prepoznavna na evropskih tleh
Kobariški muzej je v marsičem unikum, saj kar 90 odstotkov sredstev za delovanje pridobi iz vstopnin, že tri leta po odprtju je prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope, istega leta je pa prejel nominacijo in se tudi uvrstil v ožji izbor kandidatov za Evropski muzej leta. Leto pred tem, torej leta 1992, so ga ovenčali z Valvasorjevo nagrado, najvišje slovensko muzejsko priznanje. Kobariški muzej je tudi edini slovenski muzej, ki je specializiran za zgodovino 1. svetovne vojne.

Zaradi zaprtja med 13. marcem in 1. majem je obisk prvih šestih mesecev dosegel komaj petino lanskega. A julijski obisk je po Šolarjevih besedah že na ravni lanskega, kar je za muzej, ki je odprt vse dni v tednu, v juliju in avgustu celo do 20. ure, dobra popotnica za nadaljevanje leta. In če je bila v preteklosti približno tretjina obiskovalcev muzeja Slovencev, tretjina Italijanov in tretjina drugih, letos 70 odstotkov obiskovalcev predstavljajo Slovenci.

Predhodniki muzeja zasebne zbirke domačinov
Fundacija Poti miru pa letos zaznamuje 20-letnico ustanovitve. Njena direktorica Maša Klavora je opozorila, da so predhodniki muzeja zasebne zbirke domačinov, ki so na lastno pest zbirali in še zbirajo ostaline soške fronte. Fundacija po njenih besedah skrbi predvsem za objekte nepremične kulturne dediščine, ki so ostali na nekdanjih bojiščih in v zaledju fronte. Mednje sodijo tako vojaški kot tudi religiozni in pietetni objekti.

230 kilometrov dolga pohodniška pot, ki poteka po lokacijah bitk in položajev avstrijske in italijanske vojske na soški fronti, predstavlja največji projekt fundacije. Deloma poteka po slovenskem in deloma po italijanskem ozemlju ter poveže Alpe in Jadran, saj poteka od Rombona do Devina.

Čezmejno sodelovanje in prečkanje zgodovinskih meja
Fundacija sodeluje tudi z italijansko stranjo. Predstavnik Promoturisma FVG Nicola Revelant je povedal, da 1. svetovna vojna zanje ni zgolj turistični produkt, ampak nekaj, kar nam lahko pomaga prečkati zgodovinske meje in pogled usmeriti v prihodnost. Projekt Poti miru je tudi že od leta 2016 na Unescovem poskusnem seznamu svetovne dediščine. Drugi veliki uspeh projekta pa je uvrstitev med šest najboljših projektov Interreg.

Tako Martin Šolar kot Maša Klavora izpostavljata, da jih v prihodnosti čaka naloga še večjega povezovanja dosedanjega dela s turizmom ter uvrstitev muzeja in Poti miru med prepoznavne turistične produkte.