Sredi septembra so se začele pojavljati govorice, da se malijske vojaške oblasti z Moskvo dogovarjajo za prihod okoli tisoč zasebnih pogodbenih vojakov, ki bi zagotavljali zaščito za visoke vladne predstavnike in urili malijske vojake. Po poročanju Reutersa, ki se sklicuje na neimenovane vire, naj bi Wagnerju za njegove storitve plačevali skoraj 11 milijonov dolarjev mesečno.

Novica je hitro sprožila preplah v Evropi, še posebej v Franciji, nekdanji kolonialni sili v Maliju, kjer francoski vojaki od leta 2013 sodelujejo v operacijah proti džihadistom. V Parizu so dogovor označil za nekompatibilen s francosko vojaško prisotnostjo v Maliju. Francoski zaskrbljenosti se je pridružila Nemčija, ki ima v Maliju več sto svojih vojakov v okviru mirovnih sil ZN-a in misije EU-ja za usposabljanje malijskih oboroženih sil.

“Če bo malijska vlada sklenila dogovor z Rusijo, potem je to v nasprotju z vsem, kar so Nemčija, Francija, Evropska unija in Združeni narodi v zadnjih osmih letih storili v Maliju,” je dejala nemška obrambna ministrica Annegret Kramp-Karrenbauer.

Pariz je sprožil diplomatsko ofenzivo in v Bamako se je nemudoma odpravila francoska obrambna ministrica Florence Parly, da bi hunto prepričala o prekinitvi pogovorov z Rusi in spoštovanju zaveze za razpis demokratičnih volitev februarja naslednje leto. Bamaku je zagrozila tudi z mednarodno izolacijo v primeru dogovora z Wagnerjem.

Drugačnega mnenja je malijski premier Choguel Maiga, ki zatrjuje, da se imajo pravico sami odločati, s kom bodo vojaško sodelovali in s kom ne. V govoru na rednem letnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov je Maiga obtožil Francijo, da je zapustila njegovo državo, potem ko se je odločila, da znatno zmanjša število svojih vojakov.

Letos junija je namreč francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal konec operacije Barkhane in postopen umik več kot polovice od 5000 francoskih vojakov, ki delujejo na območju Sahela, velik del prav v Maliju, kjer je večina ozemlja pod nadzorom džihadistov, različnih milic in uporniških skupin.

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je na zasedanju ZN-a v New Yorku potrdil, da je Bamako za pomoč v boju proti upornikom zaprosil rusko zasebno varnostno družbo, na katero so se obrnili, potem ko se je Francija odločila iz Malija umakniti svoje vojake.

Visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Joseph Borrell je dejal, da je Lavrovu in malijski strani povedal, da bodo z morebitno napotitvijo skupine Wagner prestopili mejo, kar bo po njegovih besedah imelo takojšnje posledice za nadaljnje sodelovanje.

“Poznamo skupino Wagner in način njenega delovanja v različnih delih sveta, in to nikakor ne bo pomagalo našim odnosom z malijsko vlado,” je bil jasen Borrell.

Že na začetku septembra je bil malijski obrambni minister na pogovorih o sodelovanju in vojaški pomoči v Moskvi, kjer si je ogledal tudi tankovske vaje. Rusko obrambno ministrstvo je potrdilo pogovore, na katerih so po njihovih besedah podrobneje govorili o skupnih vojaških projektih in varnostnih razmerah v Zahodni Afriki.

Veliko neznank o Wagnerju

Čeprav je Lavrov dejal, da ruska vlada nima nič s kakršnim koli dogovorom med zasebno varnostno družbo in Malijem, pa temu mnogi ne verjamejo, saj v skupini Wagner vidijo orodje ruskega predsednika Vladimirja Putina za prikrito delovanje na kriznih območjih.

O Wagnerju se ne ve veliko. Nekateri ga primerjajo z zloglasnim ameriškim varnostnim podjetjem Blackwater, ki je ponujalo svoje storitve v Iraku in Afganistanu. A kot je letos poročal Foreign Policy, skupina Wagner uradno sploh ne obstaja, ampak gre za mrežo pogodbenih družb, ki jih je Kremelj prvič uporabil v Ukrajini leta 2014, kjer so se borile na strani proruskih upornikov. Že leto dni pozneje naj bi se pogodbeni vojaki Wagnerja borili tudi v Siriji, skupaj z vladnimi silami.

Več zahodnih medijev je med svojim razkrivanjem skupine Wagner lastniško povezalo z ruskim poslovnežem Jevgenijem Prigozinom, ki ga ZDA obtožujejo vmešavanja v predsedniške volitve leta 2016. Prigozin vseskozi zavrača povezave s skupino Wagner in zatrjuje, da ni povezan z nobeno zasebno varnostno družbo in da ne deluje v Afriki.

Mnogi se bojijo, da bo Wagner v Mali prenesel model delovanja iz Srednjeafriške republike, ki se je v zadnjem desetletju znašla med propadlimi državami, kar je izkoristila Moskva. V državi v osrčju Afrike naj bi bilo najprej nameščenih okoli 400 pripadnikov Wagnerja, ki so bili tam za zaščito predsednika Faustina Archangeja Touadere in njegovega kroga pred uporniki, nato pa še razširili področje delovanja. Njihovo število naj bi se do danes povečalo na več kot 2000.

Veliko o vplivu Rusije v državi pove to, da je predsednikov svetovalec za nacionalno varnost nekdanji agent ruske tajne službe FSB Valerij Zakharov, ki je med drugim zadolžen za predsedniško stražo in ki nadzoruje urjenje domačih vojakov, občasno pa opravlja tudi diplomatske dejavnosti. Nekateri pravijo, da je Rusija le nadomestili Francijo, ki je znana po vmešavanju v notranje zadeve svojih nekdanjih kolonij v Afriki. Če so imeli prejšnji predsedniki francoske svetovalce in podporo francoske vojske, so zdaj namesto njih ruski svetovalci in plačanci.

Prav Zakharov je bil ključen za sklenitev dogovora tudi z uporniškim gibanjem Seleka s severa, ki nadzoruje dve tretjini ozemlja, na katerem Wagnerjevi ljudje v zameno za provizije varujejo rudnike diamantov in drugih naravnih bogastev. Po poročanju AfricaReport se je Zakharov s predstavniki upornikov sestal v Kartumu v sosednjem Sudanu in se dogovoril za delitev dobička od rudnikov na ozemlju, ki ni pod nadzorom osrednjih oblasti.

Vojna na družbenih omrežjih

Rusija pa v Afriki ne deluje samo na vojaško-varnostnem področju, ampak naj bi njena dejavnost obsegala tudi propagando na spletu, še posebej na družbenih omrežjih. Kot navaja AfricaReport so se tako vmešavali v volitve v Srednjeafriški republiki, Demokratični republiki Kongo, Slonokoščeni obali, Kamerunu, Madagaskarju, Libiji, Mozambiku in Sudanu.

Za tem naj bi stala ruska družba Internetna raziskovalna agencija (IRA) s sedežem v Sankt Petersburgu, ki jo prav tako povezujejo s Prigozinom, Američani pa v njej vidijo glavnega krivca za vmešavanje v njihove volitve. IRA z vzpostavljanjem lažnih profilov, strani in skupin na družbenih omrežjih deluje v korist določenih kandidatov na volitvah ali pa zagovarja ruske interese v posamezni državi.

Ena od priljubljenih tarč kampanj na družbenih omrežjih v Afriki je Francija s širjenjem protifrancoskega razpoloženja v nekdanjih francoskih kolonijah, kot sta Srednjeafriška republika in Mali.

Tako se je, potem ko se je izvedelo za pogovore malijskih oblasti z Wagnerjem, na ulicah Bamaka zbralo več tisoč ljudi, ki so izražali podporo vladajoči hunti, med njimi pa je bilo poleg malijskih opaziti tudi ruske zastave. To ni bilo prvič, da so na protestih v Maliju vihrale ruske zastave. Te je bilo opaziti že leta 2019, ko so protestniki izražali nestrinjanje s takratnimi oblastmi. Leto dni pozneje je nezadovoljstvo prebivalcev izkoristila vojska in izvedla državni udar.

Rusija se vrača v Afriko

Čeprav dokaj pozno, se Rusija po zatišju v odnosih z Afriko, ki je sledilo koncu hladne vojne, med katero je bila Sovjetska zveza pomemben dejavnik na celini, znova želi uveljaviti kot eden od glavnih igralcev.

Joseph Siegle iz Afriškega centra za strateške študije poleg oportunistične in preračunljive strani poudarja asimetričnost ruske strategije v Afriki, kjer Moskva širi geostrateško politično polje, potem ko je v primeru Sirije ugotovila, kako polarizajoče je vprašanje beguncev v Evropi. Z nadzorom nad migrantskimi tokovi v Afriki lahko tako dobi še en vzvod za izvajanje pritiska na Evropo.

Po mnenju Siegla je za Rusijo Afrika s krhkimi državami, obilnim naravnim bogastvom, kolonialno zapuščino, bližino Evropi in s 54 glasovi v Generalni skupščini Združenih narodov priročno prizorišče za uveljavljanje lastnih interesov z relativno majhnimi finančnimi stroški in političnimi posledicami.