Milan Kučan se je rodil leta 1941 v prekmurski vasi Križevci in odraščal v sedemčlanski učiteljski družini. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rodnem Prekmurju, nato pa ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je leta 1964 diplomiral na pravni fakulteti.

Politika mu je zadišala že med študentskim obdobjem, ko je deloval v slovenski mladinski organizaciji, leta 1968 pa je postal tudi njen predsednik. Udejstvovanje na političnem polju ga je, značilno za tisti čas, neizbežno privedlo v Zvezo komunistov Slovenije in v Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Leta 1973 je postal sekretar Socialistične zveze, še pet let pa je potreboval, da se je leta 1978 usedel na stolček predsednika Skupščine Republike Slovenije.

V Beograd v osemdesetih
Leta 1982 je odšel v Beograd, kjer je nato štiri leta služil kot slovenski predstavnik v predsedstvu Zveze komunistov Jugoslavije, ukvarjal pa se je predvsem z vprašanji političnega sistema in z ustavnimi vidiki mednacionalnih odnosov, posebej Srbije in njenih avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine.

Po vrnitvi v Slovenijo leta 1986 je postal ena osrednjih političnih osebnosti v Sloveniji in se je, kot je zapisano na njegovi spletni strani, kot vodja slovenske Zveze komunistov zavzel za odprt politični dialog, širitev prostora svoboščin in za spoštovanje človekovega dostojanstva. Leta 1988, ko je slovenska pomlad zaživela v polnem razmahu, je vodil stranko, s katero je z geslom na kongresu leta 1989 »Evropa zdaj« pokazal, kam želi, da se Slovenija obrne.

Za preveritev legitimnosti partije na volitvah
Zavzemal se je za sestop partije z oblasti in za preveritev njene legitimnosti na volitvah. Ko je Jugoslavija zašla v slepo ulico, se je zavzemal za nenasilno rešitev, za sožitje in mir med jugoslovanskimi narodi na podlagi pravice narodov do samoodločbe. Bil je tudi eden izmed pobudnikov odhoda slovenskih komunistov iz 14. izrednega kongresa Komunistične partije Jugoslavije, ko je bilo jasno, da ta ni pripravljena na kompromis in da začenja prevladovati srbska centralistična vizija partije in Jugoslavije.

Aprila 1990 je bil izvoljen za predsednika predsedstva republike Slovenije, kolektivnega organa takrat še socialistične jugoslovanske republike, in začel delovati kot nestrankarski politik na tem položaju. Prišel je plebiscit in pol leta zatem osamosvojitev Slovenije in njegov legendarni stavek v slogu J. F. Kennedyja: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Slovenci so lahko sanjali svoj tisočletni sen, a se obenem tudi zavedali, da jim preti velika nevarnost, s katero se bodo morali z vsem srcem zoperstaviti, da bi lahko ta tisočletni sen ohranili pri življenju.

Številni uspehi za Slovenijo med Kučanovim predsednikovanjem
Kučan je vodil Slovenijo, ko se je uspešno ubranila pred agresijo Jugoslovanske armade in ko se je julija istega leta uspešno pogodila za mir. Bil je predstavnik Slovenije na mirovni konferenci o nekdanji Jugoslaviji jeseni leta 1991, ki je potrdila pravico narodov do samoodločbe s stališčem, da je nekdanja skupna država razpadla in da se njene nekdanje republike lahko svobodno odločajo o svoji državnopravni prihodnosti. Vodil je Slovenijo, ko je leta 1992 postala članica Organizacije združenih narodov. Med letoma 1992 in 2002 je bil predsednik republike, nato pa bil na prvih neposrednih volitvah v samostojni Sloveniji leta 1992 izvoljen na državljanski listi. To mu je znova uspelo leta 1997.

Kučan je vsa ta leta v javnosti užival veliko zaupanje, zanj pa so bila značilna trezna politična stališča, občutek za pravice posameznika in manjšin ter vztrajnost v iskanju zaveznikov za mirno in sporazumno reševanje družbenih vprašanj. S svojimi stališči je redkokdaj posegal v notranjepolitično dogajanje in je deloval bolj iz ozadja, čeprav je bilo opaziti določena trenja med njim in takratnim predsednikom vlade Janezom Drnovškom.

Za združeno Evropo
Kot je zapisano v njegovi biografiji, je prepričan zagovornik združene Evrope. Verjame, da si zaradi prihodnosti civilizacije človeštva Evropa ne more več privoščiti delitev, ki jih je poznala v preteklosti. Skupaj s somišljeniki je bil pobudnik za ustanovitev Mednarodnega etičnega kolegija. Trenutno je tudi sopredsednik Kolegija, ki združuje mislece, znanstvenike, politike in državnike z vsega sveta, ki oblikujejo stališča do aktualnih vprašanj. Deluje še kot član mednarodnega upravnega odbora Mirovnega inštituta Simona Peresa in kot član častnega odbora Evropskega demokratskega foruma.

Kot se za vsakega predsednika spodobi, je tudi imetnik številnih priznanj oziroma odlikovanj: Viteza reda Papeža Pija, »Pro Merito Melitensi« malteškega viteškega reda, Velikega častnega križa Republike Madžarske, Velikega odlikovanja Republike Estonije, Velikega križa reda »Ordre du Redempteur« Helenske republike, Reda dvojnega belega križa Republike Slovaške, Reda slona Njenega veličanstva Kraljice Margarete II., Velikega reda Kralja Tomislava Republike Hrvaške, Reda velikega križa sv. Mihaela in sv. Jurija Njenega Veličanstva Kraljice Elizabete II., Crans Montana Prix de la Fondation za prispevek k miru, stabilnosti in sodelovanju v Evropi, častnega doktorata Cleveland State University. Zelo je ponosen tudi na Zlato Kolo Sveta Romov iz Berlina ter Odličje borbe in dela Slovenske kulturno-gospodarske zveze iz Italije.

Mitja Kandare