Foto: Televizija Slovenija
Foto: Televizija Slovenija

Pred 90 leti so sredi travnika v bližini vasice Bazovica le nekaj ur po smrtni obsodbi, ki jo je izreklo posebno sodišče za državno varnost, pod streli v hrbet padli štirje člani tajne organizacije: Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš.

Z njihovo javno obsodbo in usmrtitvijo je fašistični režim želel pokazati, kako bo ravnal s svojimi nasprotniki, še posebej, če so ti pripadniki narodnostnih manjšin.

Slovenci bi se morali asimilirati

Narodnostne napetosti so se na današnjem obmejnem območju med Italijo in današnjo Slovenijo vlekle že od začetka 20. stoletja. Na začetku poletja smo se spominjali tragičnega požiga Narodnega doma v Trstu v noči, ko so po mestu gorele tudi druge stavbe, povezane s slovenskimi ali hrvaškimi lastniki. V središču mesta namreč ni bilo prostora za Slovence, razen če so bili v nekem podrejenem odnosu do italijanske gospode, je pojasnjeval zgodovinar Borut Klabjan z Inštituta za zgodovinske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.

Požig Narodnega doma: "Nasilje je uspelo, ker so ga podpirale državne ustanove"

To se je še stopnjevalo v letih po koncu prve svetovne vojne, ko je zaradi določil v Londonskem paktu Italija dobila velik del današnje slovenske Primorske. Italijanska politika je stremela k homogenizaciji nacionalnega telesa. "Znotraj italijanskih meja niso odobravali tujerodcev, kot so jih poimenovali. Mislili so na Nemce na južnem Tirolskem ter Slovence in Hrvate v obmejnem prostoru. Nekateri so verjeli, da bo z dobrohotno politiko mogoče Slovence in Hrvate integrirati v italijansko maso, ki je štela 40 milijonov ljudi. Pol milijona, kolikor je bilo v državi Slovencev in Hrvatov, naj ne bi predstavljalo težave," je težnje po popolni enotnosti vseh prebivalcev Italije opisal Klabjan.

Nasilje se je stopnjevalo in s prihodom fašistov postalo državno

Nacionalne napetosti, določanje novih meja, predvsem pa delavski nemiri v povojni Italiji so bili uspešna odskočna deska za razvoj ekstremističnih gibanj. Oblikovala se je fašistična ideologija. Nasilje se je stopnjevalo in s

prihodom fašistov na oblast leta 1922 je postalo to državno nasilje, razvil se je prvi totalitarizem v Evropi. Veljati je začela prepoved rabe slovenskega jezika v javnosti, ukinjali so slovenske šole, prepovedali so delovanje društev, razpustili so politične stranke, poitalijančevali so imena in priimke.

"Treba je zamašiti 'barbarska vrata' in tistim, ki žive na tej strani meje, pokazati vso moč italijanskega naroda," lahko beremo v memorandumu, ki so ga sekretarji Trsta, Gorice, Polja, Zadra in Reke junija 1927 poslali Mussoliniju. Obmejno prebivalstvo bi torej postopoma moralo prevzeti drugo kulturo in s tem drug jezik in drugo narodnost.

Slovenska predstavnika v Trstu in Gorici Josip Vilfan in Engelbert Besednjak sta na dogajanje opozarjala tudi Društvo narodov, ki so ga po prvi svetovni vojni oblikovali med drugim tudi za zaščito različnih narodnosti in manjšin. A v praksi to ni pomenilo skoraj nič.

Kaj je fašizem? Fašizem je bil v prvi vrsti nasilje, sprva škvadristično, nato državno, pri čemer drugo nikoli ni popolnoma nadomestilo prvega. Ta fašistična nestrpnost in nasilje sta vzbudila odpor, predvsem pri tistih, ki so, kot Slovenci in Hrvati v Julijski krajini, trpeli dvojno zatiranje v primerjavi s sodržavljani italijanskega jezika in čustev. Političnemu zatiranju se je namreč pridružilo še narodno. Rezultat je bil globok in močan odpor ne le do fašizma, temveč tudi do same Italije, s katero se je želel fašizem poistovetiti.

Raoul Pupo, italijanski zgodovinar, profesor na Univerzi v Trstu, v govoru na komemoraciji ob 80-letnici bazoviških žrtev (Objavljeno v reviji Razpotja)
Bazoviški junaki so simbol boja proti fašizmu

Mladi so delovanje premaknili v ilegalo

Asimilacijska politika je naletela na različne oblike protesta, najprej spontanega, nato organiziranega. Skupine so se v dvajsetih letih začele z nasiljem upirati raznarodovalnim ukrepom fašističnih oblasti. Mladi pripadniki slovanskih manjšin so se že zelo zgodaj zavedali, da bodo svoje dejavnosti morali premakniti v ilegalo. Septembra 1927 so se na Nanosu pod krinko planinskega izleta zbrali predstavniki mladinskih društev s Tržaškega in Gorice ter dorekli organiziran odpor proti potujčevanju. Po pisanju zgodovinarja Jožeta Pirjevca so se navezali na starejše ilegalno društvo, ustanovljeno leta 1924 in poimenovano po začetnicah krajev, ki jih je bilo treba iztrgati Italiji: Trsta, Istre, Gorice, Reke – TIGR.

Njihov cilj je bil, da bi se ideje širile med ljudstvom ter ga spodbudile k odporu. Odločili so se napasti žarišča fašističnega raznarodovanja, predvsem šole in vrtce, ter prestrašiti tiste pripadnike manjšin, ki so sodelovali s fašisti. "Kot demonstracija, za katero bo izvedel svet in ki se bo vtisnila v zavest ljudi," v prispevku Iz zgodovine podtalnega protifašističnega odpora na Primorskem zapiše zgodovinarka Milica Kacin-Wohinz.

"Italijanske policijske oblasti so zaznale nastajanje nečesa novega. Za to so poskrbeli konfidenti, katerih poročila so v ohranjenih policijskih fondih. Vendar še tako dobro nastavljeni konfidenti dve leti niso prodrli do bistva, do pravih organizatorjev, ki jih je razkrila šele preiskava aretirancev na začetku leta 1930," o tajnosti njihovih dogovarjanj ter izvajanj napadov ugotavlja zgodovinarka Milica Kacin-Wohinz. Organizirani so bili namreč v skupine po tri, le vodja skupine je imel stik z vodji drugih skupin, zato so drug o drugem iz varnostnih razlogov vedeli zelo malo.

Čeprav so se italijanski časopisi izogibali poročanju o njihovih akcijah, da ne bi preveč prostora namenili nasprotnikom režima, je na primer Il Popolo di Trieste pisal, da naj ljudje ne bi podpirali takšnih dejanj, ter grozil, da ima oblast na razpolago različne metode ukrepanja proti njim. A napadi in akcije so se vse bolj širili po primorskem prostoru.

V tistem času so postajali odnosi med Jugoslavijo in Italijo dodatno napeti, Mussolini je odklonil podaljšanje sporazuma o prijateljstvu z Jugoslavijo. To je povzročilo široko časopisno gonjo proti Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji.

Spominska znamka 90 let bazoviških junakov, ki jo je izdala Pošta Slovenije. Foto: Marko Bidovec
Spominska znamka 90 let bazoviških junakov, ki jo je izdala Pošta Slovenije. Foto: Marko Bidovec

Napad na fašistični časopis

V Trstu so na začetku februarja zato sklenili, da bodo pripravili napad na časopis Il Popolo di Trieste, ki je pogosto objavljal prispevke, nastrojene proti slovenski in hrvaški manjšini. Ponoči 10. februarja so na sedežu časopisa v bližino tiskarskega stroja nastavili eksploziv. Eksplozija je bila tako močna, da je podrla tudi del zidu, ki se je zrušil na pisca Guida Nerija, ki je bil pozno zvečer še v uredništvu. Zaradi poškodb je umrl v bolnišnici. Poslopje, v katerem je bil sedež časopisa, je bilo močno poškodovano.

Napad je odmeval po vsej Italiji in začela se je obširna preiskava ter iskanje krivcev. V tem času so se napadi na sedeže fašističnih organizacij nadaljevali, prav tako se je širil antifašistični tisk. A v nekaj mesecih so oblasti aretirale več sto ljudi ter jih odpeljale v zapore na zaslišanja, ki so potekala več mesecev.

Z mučenjem zaprtih do priznanj

Informacije in priznanja so od njih pridobivali tudi z mučenjem: trgali so jim nohte, jih pretepali ter namakali noge v vrelo vodo. O dogajanju v preiskovalnih zaporih je v svoji knjigi Bazoviški spomeniki pisal tudi eden izmed obtožencev v tem procesu Vekoslav Španger: "Dva pomagača sta mi izvlekla čevlje in nogavice, podstavila posodo z vrelo vodo, kamor sta mi porinila noge." Zgodovinarka Milica Kacin-Wohinz je pregledala tudi uradne zapisnike dogajanja ter zapisala, da "iz stavkov 'živčna napetost', 'dolgotrajno in potrpežljivo zasliševanje', 'presenečenja' ob soočenjih in 'zlomi' lahko sklepamo o nevzdržnih okoliščinah za žrtve." Po njenih besedah o Ferdu Bidovicu iz četverice pozneje obsojenih policijska poročila povedo, "da je vse zanikal, vendar so dolga in potrpežljiva zaslišanja dosegla, da je 16. t. m. (aprila) vse priznal."

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Eden od priprtih Anton Gropajc si je v zaporu Regina Coeli v Rimu 16. junija 1930 – še pred procesom – zaradi mučenja vzel življenje.

V obtožnici proti priprtim je bilo nato zapisano: "Izkazalo se je, da to kaznivo delovanje ni le izraz delinkventnosti posameznikov, marveč je protiitalijanska manifestacija združenj, ki imajo enak akcijski načrt in skupne cilje, usmerjene proti varnosti države in k terorju med delovnim ljudstvom Julijske krajine."

Spektakularno sojenje po hitrem postopku

Oblasti so vztrajale, da bodo proti najvidnejšim obtožencem pripravile spektakularen proces. Posebno sodišče za zaščito države so prav za ta primer premestili iz Rima v Trst, za predsednika sodišča pa je bil imenovan general fašistične policije Guido Cristini. Prvi tržaški proces se je začel 1. septembra 1930 in po pisanju zgodovinarja Pirjevca v prispevku Bazovica 1930 (revija Prispevki za zgodovino delavskega gibanja) je sam Mussolini ukazal, da se mora končati že v petek, 5. septembra.

In 5. septembra ob 23. uri so bile obsodbe res izrečene.
Smrtna kazen: Zvonimir Miloš, Ferdinand Bidovec, Alojz Valenčič, Frane Marušič; Lojze Španger 30 let, Nikolaj Kosmač 25 let, Vladimir Štoka 20 let, Loreno Čač 15 let, Karel Rupel 15 let, Andrej Manfreda 10 let, Ivan Obat 10 let, Slavko Bevk 5 let, Jože Kosmač 5 let, Miroslav Pertot 5 let, Marij Zahar 5 let, Zofija Frančeškin-Kerže 2 leti in 6 mesecev. Ciril Kosmač in Leopold Sirka sta bila oproščena.

"Sam proces in izvršitev sodbe kažeta, da so zoper Slovence uporabili izredno 'trdo roko'. Za primerjavo naj zadošča podatek, da je bil Gramsci kot vodja Komunistične partije Italije obsojen na 20 let ječe, toliko kot manj pomembni obtoženci tržaškega procesa," ob tem zapiše Prijevec.

Idealizem in neomajna vera v narod

V tednih pred sojenjem je očitno obstajalo več načrtov, kako bi obtožence poskusili spraviti iz zapora. O tem v pismih na več naslovov piše Frane Marušič: "Danes je še čas – jutri ga gotovo ne bo več. Denar, ki ga potrebujemo, tehta 15 človeških življenj ... 15 ljudi, ki bi lahko nadaljevali začeto delo. Ljudi, ki so z dušo in telesom takšni kot prej ... za Jugoslavijo so pripravljeni žrtvovati življenje na boljši in manj sramoten način. Namesto da dobimo svinec v hrbet – je bolje, da ga dobimo v prsi med obrambo naše domovine ... Zelo slabo bomo sodili našo domovino, ki v nesreči pozablja na svojo kri! Ne smete dopustiti, da bi preklinjali tisto, za kar smo se borili, tisto, ki je bilo naš edini in glavni cilj."

Zgodovinarka Milica Kacin-Wohinz jih pospremi z besedami: "Pisma pričajo o velikem idealizmu jetnikov, navzlic grozljivim preizkušnjam in razočaranjem, in o neomajni veri v Jugoslavijo. Pričajo o medsebojni solidarnosti, saj načrtovalca rešujeta kar petnajst sojetnikov, čeprav bi v primeru bega lažje uspela sama."

Odgovora ni bilo, verjetno tudi zato, ker sta bila stražarja, ki jima je jetnik zaupal, po besedah zgodovinarke najverjetneje "podtaknjena". Pa tudi sicer Kraljevina Jugoslavija ni storila nič, da bi vplivala na končno odločitev fašističnega sodišča.

Slovesno ob 90. obletnici usmrtitve bazoviških junakov

Neznan grob in šikaniranje družin

Sodba je bila izvršena ob zori 6. septembra 1930. Bidovca, Miloša, Valenčiča in Marušiča so ustrelili v hrbet. Kje so jih pokopali, svojcem niso povedali in dolgih 15 let so živeli brez informacij, kje je zadnje počivališče njihovih ljubih. "Šele po vojni je slovenski grobar zaupno povedal, kje je moral skopati dovolj veliko jamo za štiri krste na osrednjem tržaškem pokopališču," pove Marko Bidovec, pranečak Ferda Bidovca.

Sledilo je šikaniranje družin ubitih. Ferdo Bidovec je bil iz številčne družine z desetimi otroki, njegov oče je bil Slovenec Ivan Bidovec, mama pa Antonia Vianello, Italijanka iz znane beneške trgovske družine. "Vsakič, ko je mama Antonia stopila na ulico, so jo nacionalistični skrajneži pljuvali in ji govorili, da je izdajalka italijanskega naroda, da je rodila terorista, da se je poročila s 'sciavom'. Oktobra 1931 se je v trpljenju poslovila še ona, oče Ivan je ostal s sedmimi nepreskrbljenimi otroki. Njihovo trgovino so Italijani bojkotirali, reševali so jih domačini slovenskega rodu ter Slovenci, ki so v Trst prihajali iz kraških vasi," žalostno usodo družine svojega dedka opiše Marko Bidovec.

Nič drugačna ni bila zgodba Franja Marušiča, ki mu fašistični razsodniki niso uslišali zadnje želje: da bi pred smrtjo prvič videl svojo novorojeno sestrico Ano.

Sestra usmrčenega Franja Marušiča, ki se je rodila malo pred tržaškim procesom in je Franjo kljub svoji zadnji želji ni smel videti, je poleti praznovala 90. let. Poiskal jo je pranečak Ferda Bidovca Marko Bidovec ter za njen jubilej povedal tudi predsedniku države Borutu Pahorju. Foto: Marko Bidovec
Sestra usmrčenega Franja Marušiča, ki se je rodila malo pred tržaškim procesom in je Franjo kljub svoji zadnji želji ni smel videti, je poleti praznovala 90. let. Poiskal jo je pranečak Ferda Bidovca Marko Bidovec ter za njen jubilej povedal tudi predsedniku države Borutu Pahorju. Foto: Marko Bidovec

Bolečina potomcev: še vedno so v Italiji označeni kot teroristi

Obsodba na prvem tržaškem procesu tudi 90 let po dogodku še vedno ostaja veljavna – čeprav so bili obsojeni na posebnem sodišču za zaščito države, ki ga je ustanovil fašistični režim, čeprav je sodnemu zboru predsedoval fašistični veljak, čeprav so razsodbo uresničili le nekaj ur po njenem izreku. To še posebej boli sorodnike. "Slovenska država se že 30 let ne potrudi, da bi dosegla posthumno rehabilitacijo s sodno odločbo in s tem izbrisala žaljivo poimenovanje, da gre za štiri teroriste. To so bili domoljubi, ki so se borili za slovenski jezik, narod in kulturo, a niso deležni nobene podpore države Slovenije," je oster Marko Bidovec.

Prepričan je, da bi se za razveljavitev obsodbe našla pot, če bi bila Slovenija večja nacija in bi to od Italije tudi zahtevala. "Ne nazadnje je Evropska unija zgrajena na temelju antifašizma. Slovenci pa so bili pod Italijo tedaj deležni potujčevanja, odvzeta jim je bila elementarna človekova pravica izražati se v maternem jeziku," dodaja.

Italijanski in slovenski predsednik s spravno gesto v Bazovici. Foto: Reuters
Italijanski in slovenski predsednik s spravno gesto v Bazovici. Foto: Reuters

To so na bazoviški gmajni na začetku poletja sporočali tudi protestniki, ki so slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju in italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli očitali, da njuna spravna skupna poklona tako bazoviškim žrtvam kot žrtvam v fojbah nista iskrena, saj Mattarella ni pomilostil usmrčenih, ki se jim je poklonil.

Marko Bidovec je opozoril tudi na različno dojemanje obeh spomenikov: medtem ko je spomenik žrtvam v fojbah državnega pomena, je bil spomenik bazoviškim junakom še nekaj dni pred slovesnostjo neurejen. "Sprani napisi, črn prah, polomljene veje ceder, odtrgan in prevrnjen nabiralnik s spominsko knjigo. Pisal sem slovenskemu predsedniku, ki mi je zagotovil, da bo državni protokol Slovenije v sodelovanju z Italijani to uredil. A na koncu so spomenik samoiniciativno očistili domačini iz vasi Bazovica," prizadeto pove Bidovec.

Po besedah Marka Bidovca so obnovili le čelne napise – torej tiste, ki sta jih predsednika Slovenije in Italije ob obisku videla. Ostali stranski napisi so neobnovljeni. Foto: Marko Bidovec
Po besedah Marka Bidovca so obnovili le čelne napise – torej tiste, ki sta jih predsednika Slovenije in Italije ob obisku videla. Ostali stranski napisi so neobnovljeni. Foto: Marko Bidovec

"Nikoli ne smemo pozabiti, zakaj so dali življenje. Evropska unija temelji na antifašizmu. Če ne spoštuješ tega, kar se je zgodilo v zgodovini, kako lahko obljubljaš mladim prihodnost?" se ob tem sprašuje Bidovec.

Poklon bazoviškim herojem ob 90. obletnici