Foto:
Foto:

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete oziroma dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Leona in Majo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.

Dodatne informacije so na voljo tudi pri novinarki Vala 202 Jani Vidic. Elektronsko sporočilo ji lahko pošljete na naslov jana.vidic@rtvslo.si.

"Pred petnajstimi leti sem odprl podjetje, po nekaj letih dela in odrekanja, ko nisem poznal ne prostega vikenda in ne praznikov, so se začeli kazati rezultati in to odlični! Vse dokler ni prišlo tudi do težav z neplačniki in tedaj sem se moral odločiti, ali podjetje bistveno zmanjšati ali pa sprejeti partnerja. Sprejel sem ga, verjel, da ima najboljše namene, zaupal sem mu, zdaj vem, da naivno, in to je bila moja velika in usodna napaka,” svojo takratno odločitev, ki je družino usodno zaznamovala, pojasnjuje oče zdaj 6-letnega Leona in 18-letne Maje.

"Čez nekaj časa smo izgubili še stanovanje, za pol leta je bil edini izhod, da smo živeli v starem skladišču, brez ogrevanja, brez kopalnice … Leon je zbolel za pljučnico, zdravnica me je nadrla, kje smo hodili, in ga poslala takoj z rešilnim avtomobilom v bolnišnico. Grozen občutek, da otrok konča v bolnišnici zato, ker mu ne moreš zagotoviti normalnih razmer za življenje. Sploh tako majhen otrok … A preprosto nismo imeli drugega izhoda … Takrat se je zdelo, da je to najgloblje dno, kamor lahko človek pade. Čeprav sem se trudil, da bi splezali vsaj stopničko navzgor, so se nam vsakič znova odprla tla pod nogami in smo spet zgrmeli navzdol …”

Podatki za UPN (prosimo, natančno vpišite referenčno številko!):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Referenca: SI 00 365
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Majo in Leona

Vsaka tako dolgotrajna in silovita stiska močno vpliva tudi na odnose v družini: "Vse se je sukalo le še okrog tega, kako preživeti s čim manj lakote, kako si zagotoviti streho nad glavo, elektriko, toplo sobo. Vse tisto, kar je bilo prej samoumevno, je postalo nedosegljiv cilj. V glavi sem imel le to kako in kje "sčarati" denar, kje dobiti delo, kje dobiti kak evro, kupiti najnujnejše, odnesti domov in oditi v novo iskanje V bistvu sploh ni bilo časa biti z družino, vsak dan je bil le en sam lov za preživetje,” je iskren oče.

Za Miklavža jima nisem mogel kupiti niti mandarine
"Še sam ne vem, kako mi je uspelo najeti stanovanje. Delal sem vse, kidal sneg, čistil kanalizacijo, pospravljal stara podstrešja. Vsako možnost za evro je bilo treba izkoristiti. Nekaj časa je šlo, potem je to delo postalo neredno plačano in le še občasno, kopičili so se neplačani računi za najemnino, elektriko, ogrevanje in smo spet prišli na rob životarjenja. Najbolj grozno je bilo, ko otrokoma za Miklavža nisem mogel kupiti niti mandarine. Ničesar. Nekaj mesecev smo živeli od … zraka.

Potem se je kot po čudežu pojavila možnost za delo v tujini. Sploh nisem imel izbire. Ali gremo vsi skupaj na cesto ali pa grem za nekaj mesecev stran in otrokom zagotovim stanovanje in normalne življenjske pogoje. Da pridemo ven iz tega začaranega kroga vsakodnevnega stresa, nenehnega strahu pred rubežniki, pred odklopi, opomini. Da zaživimo brez strahu vsakič, ko zazvoni pri vratih, ko pozvoni telefon, ko je treba odpreti nabiralnik … Kazalo je krasno, da je končno to za nami in smo prišli na zeleno vejo!”

Zdelo se je kot rešitev za vse probleme, a …
"Najbolj grozno je bilo seveda dejstvo, da ne bom mogel nekaj mesecev videti otrok, ampak …tako ali tako ni bilo izbire. Ali jih tukaj ne morem preživeti in sem v nenehnem iskanju ali pa da prav tako nismo skupaj, a vsaj vem, da bodo lahko normalno živeli.

Ker je bilo delo terensko, ker se je delalo od jutra do noči, tudi po dvanajst ur in več, ker smo se selili iz mesta v mesto in ker smo delavci spali v velikih skupnih sobah, ni bilo možnosti, da bi šla družina z menoj.

Čeprav je bilo fizično ubijalsko naporno, so mi bili ti meseci, kot bi bil na dopustu! Po vseh letih stresa in trpljenja sem imel končno občutek, da lahko zagotovim nekaj varnosti za otroke, za družino! Da bom s tem delom rešil stvari za nazaj in za sproti.”

Po toliko letih trpljenja ni nič nenavadnega, če se človek zlomi in gre …
Toda vsa ta leta stresa so pustila posledice na vseh. Žena ni zdržala tega bremena. “Ko sem prišel na dopust za načrtovane tri dni, se je čez noči odselila in sem ostal sam z otrokoma. Ničesar ji ne očitam in ničesar ji ne zamerim. Po toliko letih trpljenja ni nič nenavadnega, če se človek zlomi in gre ... Toda nikakor se nisem mogel vrniti na delo, spet ni bilo izbire: če bi šel nazaj, nisem imel komu pustiti otrok, seveda nista mogla biti sama, možnost bi bila le rejništvo. Kar je bilo seveda popolnoma nesprejemljivo.”

Po drugi strani pa je bilo težko zapustiti tisto delo in tudi zaslužek, čeprav ga je šef kot enega redkih povabil, naj ostane, ga hotel zaposliti za stalno in mu ponudil napredovanje. Temu se je moral odpovedati, da je ostal z otrokoma in tukaj iskal rešitev za brezizhoden položaj.

Po nekaj mesecih iskanja dela mi je popolnoma jasno, da je to velik problem. V tem času mi dela ni uspelo najti, čeprav bi delal kar koli. Tudi zato, ker imam zelo specifično izobrazbo in ker sem sam z otrokoma. Delam lahko le v času, ko je otrok v vrtcu, oziroma ne morem delati izmensko in takšnega delavca si nihče ne želi … Kakšen evro lahko zaslužim, a s tem se ne da preživeti.”

V tem času je shujšala do … do neprepoznavnosti skoraj.
Vse skupaj je toliko težje, ker si po vsem, kar se je zgodilo, za zdaj še ne more urediti niti statusa brezposelne osebe, zato mu ne pripadajo niti socialni prejemki. Začaran krog, njegove največje žrtve pa otroka, priznava oče: "Maja je v šoli lačna, november je, pa še nismo prejeli odločbe Centra za socialno delo, ali je upravičena do subvencionirane prehrane. Včasih si vzame malico v šolo, včasih ni česa vzeti … V tem času je shujšala do … do neprepoznavnosti skoraj.”

"Večkrat jemo juho iz kocke, zlate kroglice, zeljnato solato in nič drugega. Večkrat smo brez vsega. Zgodilo se je seveda že tudi, da sem skuhal za otroke, pa se delal bolnega, češ da ne morem jesti … ker če bi, bi zmanjkalo za otroke. Leon k sreči še lahko dobi obroke v vrtcu, čeprav ne vem, koliko časa še, ker vrtec že mesece ni plačan in sem že dobil izvršbo na ta dolg … Ampak enostavno ne morem. Niti nima smisla odpirati kuvert, ker veš, da je notri nekaj, česar ne moreš spremeniti.

Te pošte je cele kupe, ker sem popolnoma nemočen. Ker nisem plačal, so nam za 25. november poslali odpoved pogodbe, takrat bodo odklopili še elektriko, internet in televizijo so že zdavnaj, a brez tega gre, ne predstavljam pa si, kako se bo deklica učila … Že tako še zdaj, konec novembra, Maja nima vseh šolskih potrebščin. Zvezke je dobila, knjig pa večinoma še nima. Čeprav že prihaja v spore z učitelji, češ, zakaj jih še nima. In jim ne more razložiti, zakaj jih nima, učitelj si, kot kaže, ne more predstavljati, da kdo knjige nima zato, ker je preprosto ne more kupiti … je težko pojasniti vse skupaj.”

Vedno je bila še neka luč na koncu predora. Zdaj pa tudi te ne vidim več …
"Leta takih stresov so pustila posledice tudi na otrocih. Veliko se je treba ukvarjati z njima, ker imata po vseh teh letih seveda vsak svoje težave. Leon se zelo težko vklaplja v družbo, v vrtcu so mu odobrili specialno pedagoginjo in je res deležen čudovite pomoči! In me je strah, če ne bom zmogel zagotoviti sredstev, da bi ostali tukaj in da bi Leon še lahko hodil v vrtec, da bo izgubil še to dragoceno pomoč …

Ne vem pa enostavno, s čim, s čim živeti naprej? Res ne vem … Prvič v življenju sem se znašel v slepi ulici, vedno je bila še neka luč na koncu tunela. Zdaj pa tudi te ne vidim več …”

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete oziroma dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Leona in Majo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.

Dodatne informacije so na voljo tudi pri novinarki Vala 202 Jani Vidic. Elektronsko sporočilo ji lahko pošljete na naslov jana.vidic@rtvslo.si.