"Če je otrok nadpovprečen, so trije jeziki odlična spodbuda. Če pa je podpovprečen, ga drugi jezik moti; psiholog pa mora s testi ugotoviti, ali je otrok nadpovprečni. Na splošno je večjezičnost koristna," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejal dr. Ranko Rajović, sodelavec Unicefa za izobraževanje otrok, član Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke ter ustanovitelj združenja ljudi z nadvpovprečno inteligenco - Mensa - v Sloveniji in Srbiji.

Dr. Rajović, je večjezičnost pomembna za razvoj inteligence otrok?
Vsi starši morajo vedeti: če je otrok nadpovprečen, so trije jeziki odlična spodbuda. Če pa je podpovprečen, ga drugi jezik moti. Psiholog mora oceniti, ali je otrok nadpovprečen. To preverijo s testi. Na splošno je to koristno.
Ste zdravnik - nevroendokrionolog, ki svoje znanje vnaša v pedagogiko. Dve leti predavate na Pedagoški fakulteti v Kopru, pred tem ste tri leta sodelovali s Pedagoškim inštitutom v Ljubljani. Razvili ste tudi sistem zgodnjega učenja pri otrocih NTC. Kaj je osnova vaše metode?

Nova dognanja medicine uporabljamo pri delu z otroki. Evropa ima težave. Vsaka nova generacija je slabša. Zdaj raziskujem v Sloveniji. Učitelji že več let govorijo, da je vsaka nova generacija slabša.
V čem?
V motoričnih sposobnostih, koncentraciji, splošnem znanju ... Glavne značilnosti so vse slabše. Več je disleksije, disgrafije, diskalkulije. Z novimi odkritji v medicini jim moramo pomagati. Nihče ne razume, kako pomembno je okolje. Okolje zagotovo vpliva na razvoj inteligence. Zdajšnje okolje se razlikuje od okolja pred 20 leti, metode dela v vrtcih in šolah pa so iste. Marsikaj je treba spremeniti. Pomembna je nevrofiziologija.

Kaj spremeniti? Kaj govorite vzgojiteljem in profesorjem? Imeli ste veliko predavanj v vrtcih in šolah, ne samo v Sloveniji, vaš program izvajajo v še 14 drugih državah. Kaj je osnovno sporočilo?
Starši naredijo veliko napak. Vsaka napaka poškoduje del skorje velikih možganov. Ni težava v napaki ali dveh. Pri 10, 15, 20 napakah, ki trajajo po pet mesecev, pride do motenj v dražljajih, pozneje do kognitivnih izpadov. Recimo: starši otroku ne dovolijo, da se vrti, skače in hodi. Možgani se razvijajo z gibanjem. Starši uporabljajo voziček do 2., 3. leta starosti. Trda hrana pošilja dražljaje v skorjo velikih možganov. Nekateri starši dajejo otroku mehko hrano do 3. leta. Otrok se mora gibati, možgani se razvijajo z gibanjem. Starši pa kupujejo računalnike, videoigrice ... Vse to vpliva na razvoj možganov. Otrok v prvem razredu že ima posledice, ki jih nismo opazili prej, ker še ni bral, pisal, računal. To opazimo šele v šoli.
Otroci veliko časa preživijo ob računalnikih in telefonih. Kako to omejiti?
To je najteže. Starši morajo vedeti, da je to kot droga. Otrokom igrice ne morete vzeti.
Večina se odzove dramatično. Možgani so organ preživetja. Ali možgani laže preživijo, če se česa naučijo ali ne? Če se. Ko se učimo, izločijo hormone sreče. V tem je skrivnost. Otrok, ki shodi, se ozira naokoli. Ko se pelje s kolesom brez staršev, je srečen. Izloča hormone sreče. So nagrada možganov. Ko otrok igra videoigrico, izloča hormone sreče. Na naslednji zahtevnostni ravni spet. Mama ga kliče: Kosilo! Otrok pa pravi: Mama, prosim, še eno raven. Starši morajo biti razsodni. Otroku ne morem prepovedati dostopa do novih tehnologij. Pomembna je meja. Pol ure, eno uro, tri ure ...
Kaj priporočate?
Priporočil ni. Za moje štiri otroke velja pol ure pred zaslonom, eno uro v parku. Eno uro pred zaslonom, dve uri v parku. Da dejavnosti nevtralizirajo sedenje. Starši sprašujejo, ali je meja ena ura. Če otrok ne gre v park, je to veliko. Postaviti mejo ni preprosto. Otrok se mora več gibati kot gledati v zaslon. To naj bo merilo staršev.
Preizkusi PISA kažejo, da so otroci v Evropi slabši v funkcionalnem znanju v primerjavi z azijskimi. Zakaj razlika?
Govorijo, da preizkus ni dober. Zdaj, ko nismo dobri, ni dober? V Nemčiji je glavno merilo razvoja države za 20 let. Preizkušajo petnajstletnike. Za nekatere preizkus ni dober. Je dober za preizkus matematike, fizike, kemije? Olimpijada iz matematike in fizike pove veliko. Otroci, ki so najboljši v tem, so najboljši v preizkusu PISA. Dejavnikov je veliko. Najpomembnejši je ta, da imajo Azijci pismenke. Učijo se jih od tretjega leta starosti.
Mi med branjem včasih ne vemo, kaj smo prebrali, zato preberemo še enkrat. Neki Kitajec me je na kongresu svetovne Mense vprašal: Kako bereš, pa ne veš, kaj si prebral? Kitajci in vzhodni Azijci med branjem razmišljajo. Mi pa včasih ne vemo, kaj smo prebrali. Pri treh letih povezujejo stvari, naši otroci pri sedmih.

A to je mogoče spremeniti …
Programi zgodnjega učenja se morajo začeti prej. Ne matematike, fizike, kemije. Če z igro pravočasno spodbujajo najpomembnejše dele možganov, se bodo tudi laže učili v šoli.