Evropsko sodišče nepristojno za spor s Hrvaško

Veliki senat je odločitev sprejel z večino, so s sodišča sporočili na Twitterju. Veliki senat je odločitev utemeljil s tem, da 34. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da lahko pravna oseba vloži tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), če je nevladna organizacija v okviru pomena tega člena. Pomen tega je zagotoviti, da država v istem primeru ne more nastopati hkrati kot tožeča in tožena stranka.

Veliki senat ESČP-ja je odločitev utemeljil na podlagi konvencije, ki vladam ne dovoljuje uporabe mehanizma meddržavne tožbe za obrambo pravic pravnih oseb, ki niso nevladne organizacije. Foto: EPA
Veliki senat ESČP-ja je odločitev utemeljil na podlagi konvencije, ki vladam ne dovoljuje uporabe mehanizma meddržavne tožbe za obrambo pravic pravnih oseb, ki niso nevladne organizacije. Foto: EPA

33. člen, ki govori o meddržavni tožbi, pa ne omogoča, da bi država kot tožnica branila pravice pravne osebe, ki ni nevladna organizacija in ki torej po 34. členu ne bi bila upravičena do vložitve individualne tožbe, je zapisal veliki senat v sodbi.

Ker Ljubljanska banka ni nevladna organizacija, kot to določa 34. člen, ni mogla vložiti individualne tožbe. Vlada tako po 33. členu nima pravice, da bi od sodišča zahtevala presojo meddržavne tožbe o domnevnih kršitvah konvencije tej pravni pravni osebi. Sodišče zato ni pristojno za primer.

Slovenija obžaluje, da ESČP ni pritrdil njenim argumentom

Slovenija obžaluje, da Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ni pritrdilo njenim argumentom o dopustnosti meddržavne tožbe proti Hrvaški zaradi terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij in pristojnosti sodišča za odločanje o njej ter ni pristopilo k vsebinski obravnavi zadeve, so sporočili z uradu vlade za komuniciranje (Ukom).

Dodali so, da je odločitev sodišča v Strasbourgu sicer dokončna in zoper njo ni mogoča pritožba, da pa si bo Slovenija kljub temu "tudi nadalje prizadevala, da se na politični ravni in v diplomatskih stikih doseže dogovor o rešitvi terjatev LB-ja na Hrvaškem".

Poudarili so, da je meddržavnih postopkov pred ESČP-jem v primerjavi z individualnimi tožbami pred tem sodiščem izjemno malo in da je bila slovenska tožba šele osemnajsta od leta 1956. Posledično sodna praksa v meddržavnih zadevah ni obširna in zaradi politične občutljivosti meddržavnih tožb dopušča sodišču širši manevrski prostor pri razlagi evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Hrvaška odločitev sodišča vidi še kot eno pravosodno zmago

V Zagrebu pa odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice vidijo kot še eno pravosodno zmago. Kot je pojasnila predstavnica Hrvaške v tej zadevi Štefica Stražnik, je sodišče sprejelo hrvaške argumente, da Ljubljanska banka ni nevladna organizacija in torej Slovenija v njenem imenu ne more tožiti druge države za kršenje človekovih pravic, je poročal Radio Slovenija.

Pravnica Janja Hojnik o sodbi

Profesorica prava EU-ja na Pravni fakulteti v Mariboru Janja Hojnik je za STA dejala, da je bila sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da ni pristojno za meddržavno tožbo Slovenije proti Hrvaški zaradi terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij, pričakovana. Vsebinsko pa se z njo ne strinja povsem.

Sodba je dober prikaz tega, kaj se zgodi, ko država razpade, ne da bi se države naslednice pred razpadom dogovorile, kako naprej. Ta primer kaže tudi na to, da "mednarodno pravo nima popolnega sistema pravnih sredstev, tako da bi v vsaki situaciji imeli neko pravno pot". Slovenija zdaj to občuti, je dejala.

Dodala je, da je sodba "na neki način pričakovana in tudi v skladu s tem, kar je bilo v preteklosti že odločeno", torej to, da se ne dopušča, da bi pravne osebe iskale priznanje človekovih pravic, še manj pa, da to počne pravna oseba, ki je povezana z državo.

Sodba je bila pričakovana, je komentirala pravnica Janja Hojnik. Foto: BoBo
Sodba je bila pričakovana, je komentirala pravnica Janja Hojnik. Foto: BoBo

Evropska konvencija o človekovih pravicah

Poudarila je, da po pravu EU-ja takšne omejitve ni. Sodišče EU-ja je namreč že večkrat povedalo, da ni pomembno, ali se fizična ali pravna oseba sklicuje na neke temeljne pravice. Na Sodišču EU-ja pri pravnih osebah tudi ni pomembno, ali so ali niso povezane z državo, medtem ko je to drugače na ESČP-ju in glede na pravo, ki izhaja iz evropske konvencije o človekovih pravicah, je pojasnila.

Sama se sicer po vsebini ne strinja povsem s presojo velikega senata ESČP-ja. Ne strinja se na primer z ugotovitvijo, da slovenska meddržavna tožba ni dopustna, ker bi to lahko pripeljalo do situacije, "ko bi na strani tožnika in toženca bila ista država v smislu LB proti Sloveniji", saj da "tu ne gre za takšno zadevo".

Ne strinja se niti z ugotovitvijo sodišča, da če bi Sloveniji v tej zadevi dosodilo odškodnino, bi imela končne koristi od odškodnine slovenska država. Meni, da bi bili "končni koristniki slovenski davkoplačevalci, ki pa smo zdaj oškodovani".

Evropsko sodišče ni pristojno za primer NLB

Davkoplačevalci plačali 400 milijonov evrov

Spomnila je, da so po sodbi ESČP-ja v zadevi Ališić morali slovenski davkoplačevalci plačati več kot 400 milijonov evrov, ob tem da so na Hrvaškem še odprte tožbe hrvaških bank zaradi prenesenih deviznih vlog, ki se gibljejo okoli pol milijarde evrov. Kar zadeva terjatve LB-ja do hrvaških podjetij, "pa imamo zdaj zvezane roke", je pristavila.

Meni namreč, da Slovenija po mednarodnem pravu nima kake nove pravne poti za izterjavo teh terjatev oziroma da bi to bilo težko, saj bi se morala Hrvaška strinjati s tem, da bo tožena. Če nima interesa, da bi jih poplačala, pa se s tem ne bo strinjala, je menila profesorica.

Dodala je, da bi se LB morda lahko obrnil na Sodišče EU-ja zaradi kršitve prostega pretoka storitev in kapitala, a je časovna težava, ker terjatve izvirajo izpred leta 2013, ko se je Hrvaška pridružila EU-ju. Poudarila je, da je seveda odločitev o morebitnem nadaljevanju postopkov na slovenski politiki, za katero pa je vprašanje, ali se bo v to hotela spustiti. Pri tem je spomnila še na podoben neuspeh, ko se je Sodišče EU-ja razglasilo za nepristojno odločati v tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava kot posledice nespoštovanja arbitražne odločbe o meji.

Terjatve iz obdobja nekdanje skupne države

Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila 15. septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.

V Strasbourgu prejeli tožbo Slovenije proti Hrvaški za 360 milijonov evrov

Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je 429,5 milijona evrov, kolikor po oceni revizorjev znaša višina terjatev na dan vložitve tožbe.

Za tožbo se je Slovenija odločila po številnih poskusih po razpadu skupne države, da bi se uredilo vprašanje terjatev LB-ja do hrvaških podjetij, ko med drugim tako sporazum o nasledstvu kot tudi dogovor iz Mokric nista pripeljala do rešitve tega vprašanja kot tudi vprašanja starih deviznih vlog. Polovica hrvaških podjetij, ki jih je tožila Ljubljanska banka, več kot 40, je šla medtem v stečaj.