Igor Kaučič. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Igor Kaučič. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona

Slovenska ustava je stara 32 let. Sprejeta je bila pol leta po razglasitvi samostojne države in do zdaj je bila spremenjena in dopolnjena enajstkrat, čeprav je bilo poskusov njenega spreminjanja kar 34. Danes (četrtek) je ustavna komisija državnega zbora z veliko večino odobrila začetek postopka novih ustavnih sprememb, ki jih predlaga vladna koalicija. Prve zadevajo imenovanje sodnikov, kjer bi se pristojnost prenesla z državnega zbora na predsednika republike. Ustavne spremembe potrebujejo dvetretjinsko večino, torej najmanj 60 glasov, ki jih pa vladna koalicija nima. Računajo na podporo NSi-ja in na tokratni seji so jo tudi dobili. Kaj te spremembe pomenijo, je v Odmevih v pogovoru z voditeljico Rosvito Pesek pojasnil pravnik Igor Kaučič z ljubljanske pravne fakultete.


Sorodna novica Začetek postopka ustavnih sprememb: koalicija predlaga, da bi sodnike imenoval predsednik republike

Če pustimo politične argumente ob strani in se lotimo pravnih: sodnikov ne bo več imenoval parlament, ampak predsednik republike. To se mi zdi, kot da dajemo iz enega žepa v drugega, saj je vendarle tudi predsednik republike politik. Ali pač? Kakšni argumenti so tukaj zadaj?
Argumenti so predvsem strokovni ali pravnosistemski, kajti državni zbor, parlament, je najbolj politično telo, kjer se odloča s preglasovanjem. O strokovnih vprašanjih je težko izvajati preglasovanje. Predsednik republike je prav tako političen organ, ampak on, kot pri imenovanju drugih funkcionarjev, odloča kot notar, kot jaz temu pravim. Potrdi odločitev, ki jo je v našem primeru sprejel sodni svet. Sodni svet je organ, ki je po ustavi pristojen, da presodi uspešnost kandidatov, da opravi temeljno izbiro, zato je nadaljevanje manj pomembno. Zato seveda nobena parlamentarna ureditev v Evropi tega ne pozna. Tukaj smo v Sloveniji edinstveni. Večinoma to počne predsednik republike, ponekod pa celo sodni svet sam. To je neka posebnost, ko gre za oblikovanje sodne veje oblasti, torej da pri tem sodelujejo vse tri veje oblasti, vendar mora biti odločitev na koncu seveda v korist strokovnosti, ne pa politični izbiri sodnikov.

Lahko predsednik republike zavrne podpis oziroma imenovanje nekega sodnika?
Izjemoma lahko, če gre za pravnoformalne razloge, torej ne vsebinske, kajti za to ne more biti pristojen odločati. Če pa gre za pomanjkljivosti s formalnopravnega vidika, lahko zavrne. Ne z ustavo, ampak z zakonom je predvideno, da bi sodni svet na podlagi take utemeljene zavrnitve preučil pomisleke predsednika republike in ali ponovil predlog ali ga umaknil. Če bi ponovil, predsednik republike nima možnosti, da bi v drugo zavrnil ta predlog.

Torej sodni svet potem dejansko obvladuje imenovanje sodnikov v našem sodstvu?
Ne samo v našem, ampak povsod. In tudi v sedanji ureditvi. V končnem elektorskem delu, torej v državnem zboru, so se občasno pojavljali pomisleki. Teh nekaj primerov, ki jih poznamo, se praviloma ni nanašalo na sodnike, ki vstopajo v sodniško kariero oziroma funkcijo, ampak pretežno na vrhovne sodnike.

Ministre bi na pobudo predsednika vlade imenoval predsednik države in ne več parlament. Kakšen argument je tukaj v ozadju? Zakaj naj bi bila dobra ta sprememba?
Mi smo leta 1991 prevzeli tako imenovani nemški sistem oblikovanja vlade in v tem sistemu je tako, da volijo predsednika vlade v parlamentu, pozneje pa tako izvoljeni mandatar predlaga ministre predsedniku republike. To je uveljavljen, utečen sistem, ki izhaja iz tega, da se vlada oblikuje v izvršilni veji oblasti, kajti predsednik sodi v to vejo. Ko je to storjeno, se potem vlada predstavi v parlamentu in zahteva zaupnico. Ta del je pri nas umanjkal, tako da se dogaja, da imamo zdaj ločeno izvolitev predsednika in ločeno imenovanje ministra. To je prav tako nekaj običajnega v parlamentarnem sistemu. Pri nas govorimo o anomaliji, torej da s tem pačimo sistem izvolitve, kar pomeni dolgotrajnost postopka. Pomeni tudi situacijo, kot imamo hkrati dve vladi. Imamo staro vlado in imamo novega predsednika vlade, smešno situacijo, pa še nekaj drugih posledic takega postopka.

Če pogledamo našo sedanjo prakso in izhajamo iz nje. Vemo, kako zadeve nastanejo. Premier da neki seznam svojih ministrskih kandidatov. Potem gredo na zaslišanja in mediji ter javnost se zelo hitro lotimo teh kandidatov. Preučujemo njihovo preteklost, kaj so storili, prinesemo ven afere in morebitne druge zadeve, potem se včasih zgodi, da nekdo sploh ne gre naprej v postopek, odide, ne kandidira. Če bo zdaj ta odločitev zgolj pri predsedniku vlade, bo odhod teh "dvomljivih ministrov" manjši. Dokler bo imel premierjevo zaupanje, bo, četudi dela še take napake, lahko ostal minister. Ali je to dobro?
Tudi v tem sistemu je tako. Kandidat za ministra se res predstavi v državnem zboru, vendar je glasovanje o ministrski listi kot celoti. Praktično se ne zgodi, da bi posameznega kandidata v tem postopku izločali. Tudi v tem sistemu se predvideva zaslišanje kandidatov in vse to, kar ste ugotovili. Mislim, da je to popolnoma normalno, da mediji obravnavajo kandidate. Tukaj pa je veliko večja odgovornost predsednika vlade. Torej, ali bo takega kandidata, o katerem je veliko dvoma v javnosti, predlagal predsedniku republike ali ga ne bo. Ne nazadnje lahko predsednik republike tukaj izrazi pomisleke, podobno kot pri imenovanju drugih. Ampak pri nas to razumemo zelo poenostavljeno. Običajno to deluje tako, da se predsednik vlade in predsednik republike – oziroma v našem primeru predsednica republike – predhodno posvetujeta o teh kandidatih. Ne pred očmi javnosti, ampak diskretno. Če bi predsednica republike v tem pogovoru izrazila dvom o nekem kandidatu, pride lahko predsednik vlade do situacije, ki so zunaj tudi znane – v zagato. Torej, predsednik mu ne imenuje kandidata. Res zdaj govorimo o ekstremnih situacijah, ki se v enem urejenem parlamentarnem sistemu ne dogajajo.

In predpostavlja visoko politično kulturo. Še zadnje vprašanje: ali mi malenkost krepimo vlogo predsednika?
Na prvi pogled da, ker dobi dve novi pristojnosti. Vendar te pristojnosti nimajo izvršilne moči. To gre protokolarno, čeprav jaz nerad uporabljam to besedo, ker mislim, da je napačna, kajti tudi predsednik republike mora o tem odločiti, torej sprejeti sklep. To ni, kot nekateri pravijo, čisto nepomembna odločitev. Ampak ta odločitev ni vsebinska. On sodeluje v teh postopkih in jaz pogosto pravim obratno. Predsednik republike nominalno dobi neke pristojnosti, ampak mi s tem krepimo nekaj drugega. Pri sodnikih krepimo avtonomijo sodstva, pri ministrih pa vlogo predsednika vlade.

Kdo bo imenoval ustavne sodnike?