Lili Grm: Polovica romskih otrok zaradi bivanjskih razmer in odklonilnega odnosa lokalnih institucij nima prav nobenih možnosti za normalno življenje. Foto: BoBo
Lili Grm: Polovica romskih otrok zaradi bivanjskih razmer in odklonilnega odnosa lokalnih institucij nima prav nobenih možnosti za normalno življenje. Foto: BoBo

Moj boj je bil usmerjen proti tihi večini, ki je dolga leta nemo opazovala, kako mi, naši otroci, živimo v blatu, brez vode in elektrike, ki je dolga leta dopuščala, da naši otroci ne obiskujejo osnovne šole. Ne smete zameriti staršem Romom, ki so bili sami segregirani v šolstvu in ki se z izzivom izobraževanja niso znali in se še vedno prepogosto ne znajo spopasti.

Lili Grm, romska aktivistka
Lili Grm se bojuje proti tihi večini, ki ves čas nemo opazuje življenje Romov v blatu, brez vode in elektrike. Foto: MMC RTV SLO

Najbolj sem ponosna na peticijo, ki smo jo dobruški Romi pripravili in s katero smo zahtevali dostop do vode. Skozi naselje teče glavni vod vodovodnega omrežja, mi pa smo morali vodo iskati na črpalkah, pokopališčih ali v gozdnih izvirih. Nekateri so vodo pili – in jo še vedno pijejo – kar iz potoka, ki teče mimo naselja.

Lili Grm, romska aktivistka
Romi v Dobruški vasi ne vedo, kaj se bo zgodilo. Gradiva za vlado so bila označena kot zaupna, ministrstvo za prostor in občina Škocjan si dopisujeta, a nihče ne ve, za kaj gre. Romov nihče ne obvešča, pravi Lili Grm. Foto: Bogdan Miklič

Tako je svojo izpoved za MMC začela Lili Grm, ki se je iz blokovskega naselja v Kočevju zaradi moža preselila v Dobruško vas v občini Škocjan. "Nekateri še vedno v potoku zajemajo tudi vodo za pitje, a sama tega nikoli nisem počela. Po pitno vodo sem hodila tri kilometre daleč, k studencu blizu Škocjana. Velik del dneva je šel samo za to, da si prinesel vodo," se spominja mati dveh sinov. Vodo je dobila jeseni 2011, po peticiji, ki so jo podpisale tri družine od 19.

Celotno izpoved Lili Grm najdete na otroškem portalu MMC-ja v rubriki za starše.

"Najbolj sem ponosna na peticijo, ki smo jo dobruški Romi pripravili in s katero smo zahtevali dostop do vode. Skozi naselje teče glavni vod vodovodnega omrežja, mi pa smo morali vodo iskati na črpalkah, pokopališčih ali v gozdnih izvirih. Nekateri so vodo pili – in jo še vedno pijejo – kar iz potoka, ki teče mimo naselja. Ne bom pozabila, ko je ob nenapovedanem obisku takratna varuhinja Zdenka Čebašek Travnik opazila mladoletnega Roma, ki je mirno zajel vodo in jo popil. Ne lažemo, to mi verjemite, ne lažemo, ko pravimo, da živimo kot psi. Slabše."

Življenje brez zamrzovalnika in pralnega stroja
Seveda se je Lili, ki je končala srednjo šolo, ni pa naredila zaključnega izpita, po pomoč obrnila tudi na Rdeči križ, Karitas, državo, občino Škocjan. Ta ji je socialno stanovanje odtegnila z obrazložitvijo, da ne bo zmogla poravnati stroškov za elektriko in vzdrževanje, ker je plačilno nesposobna. "Zdaj imam za elektriko agregat, ki gre na bencin, in me stane elektrika zagotovo več, kot bi jo plačevala za stanovanje," pripoveduje Lili. Agregat ne omogoča, da bi imela pralni stroj in zamrzovalnik. "Vsak dan moram v trgovino, to si lahko privošči samo minister!"

Romov ni, le marsovci so!
Zato je začela boj za dostojno življenje, ne samo zase, ampak tudi za med 250 in 300 Romov v Dobruški vasi. Uvidela je, da okoli polovica otrok zaradi bivanjskih razmer in odklonilnega odnosa lokalnih institucij nima prav nobenih možnosti v življenju.

Iz drugih romskih naselij se je naučila, da je pomembno imeti predstavnika naselja. Običajno so bili to občinski romski svetniki, ki so sodelovali z glavarjem ali šefom družin, naselja. Škocjan romskega svetnika ni imel - ker se nihče od Romov na popisu ni izrekel za Roma. "Torej v romskem naselju najbrž živijo marsovci. Kakor koli – prva leta so bila težka, nas pa ni povohal nihče, niti romski predstavniki na državni ravni," je upravičeno kritična Lili.

Nihče še ni obsojen za umor Rominj 2005
Ne pozabi pa noben Rom na bombo v romskem naselju leta 2005, ki je ubila mater in hčer - Rominji. Do danes nihče ni bil obsojen za umora. Leta pozneje, ko so vaščani v organiziranih zborih skušali preprečiti pokop Rominje na lokalnem pokopališču, je na posredovanje vlade morala priti specialna enota iz Ljubljane (ne posebne enote iz Novega mesta) - takrat se je to zavedanje sovraštva do Romov le še okrepilo, pripoveduje Lili Grm.

Boj proti tihi večini
Odtlej je bil njen boj proti vsem. "Proti tihi večini, ki je dolga leta nemo opazovala, kako mi, naši otroci, živimo v blatu, brez vode in elektrike, ki je dolga leta dopuščala, da naši otroci ne obiskujejo osnovne šole. Ne smete zameriti staršem Romom, ki so bili sami segregirani v šolstvu in ki se z izzivom izobraževanja niso znali in se še vedno prepogosto ne znajo spopasti".

Namesto Romov - čistilna naprava
Maja 2013 je župan Škocjana javno napovedal projekt čistilne naprave in poslovne cone. Po pregledu dokumentacije so ugotovili, da je cilj projektov po končanju vseh faz novembra 2016 1,6 hektarja “degradiranih zemljišč”, ki jih trenutno zasedajo romski domovi, ponuditi poslovnim subjektom.

Upanja ni več, le molitev je ostala
"Nihče nas ni obvestil. Prejela sem odločbo o rušenju nadzidka, župan se je inšpekciji zahvalil, češ da bo treba moj dom rušiti, saj je napoti napredku občine. Nisem bila edina. Približno polovica naselja, ki živi na zemljišču Kmetijske zadruge Krka, je bila kazensko ovadena – in na prvi stopnji obsojena. Dvanajst družin. Z Amnesty International smo uredili pritožbe ter odvetniško pomoč za eno družino. Devet se jih je pritožilo, kmalu bo glavna obravnava," pravi Lili, ki nima več upanja, ampak le vero.

"Molim, da bom omogočila svojim otrokom to, kar sem nekoč imela sama," pravi.

Moj boj je bil usmerjen proti tihi večini, ki je dolga leta nemo opazovala, kako mi, naši otroci, živimo v blatu, brez vode in elektrike, ki je dolga leta dopuščala, da naši otroci ne obiskujejo osnovne šole. Ne smete zameriti staršem Romom, ki so bili sami segregirani v šolstvu in ki se z izzivom izobraževanja niso znali in se še vedno prepogosto ne znajo spopasti.

Lili Grm, romska aktivistka

Najbolj sem ponosna na peticijo, ki smo jo dobruški Romi pripravili in s katero smo zahtevali dostop do vode. Skozi naselje teče glavni vod vodovodnega omrežja, mi pa smo morali vodo iskati na črpalkah, pokopališčih ali v gozdnih izvirih. Nekateri so vodo pili – in jo še vedno pijejo – kar iz potoka, ki teče mimo naselja.

Lili Grm, romska aktivistka