Slovenija in Evropska unija, država in naddržavna tvorba, ki jima Slovenci pripadamo. Foto: Promocijsko gradivo

Osnovnošolci so se v sedmem in osmem razredu že prisiljeni spoprijemati z državljansko vzgojo, zdaj se ta obveznost seli še v srednje šole. Uvedbo novega obveznega predmeta je pred kratkim napovedal minister za izobraževanje, znanost in tehnologijo Jernej Pikalo. Dijaki se bodo z njim prvič srečali predvidoma v šolskem letu 2020/21, v "razvoju" pa je leto dni.

Pristojno ministrstvo je namreč že lani zavodu za šolstvo naročilo pripravo učnih načrtov. "Osnovna ideja je posredovanje teoretičnega znanja šolajočim, razvijanje in spodbujanje pozitivnih državljanskih stališč in vrednot, spodbujanje dejavnega sodelovanja šolajočih na ravni šole in družbe nasploh ter razumevanje demokracije in delovanje družbenih in političnih institucij," so za MMC sporočili z ministrstva.

Za kaj več podrobnosti smo poprosili tudi zavod za šolstvo, a so odgovore napovedali po koncu redakcije članka, zato jih bomo objavili pozneje.

Igor Lukšič predava na fakulteti za družbene vede, je njen nekdanji dekan, bil pa je tudi minister za izobraževanje. Foto: MMC RTV SLO

Smo pa za mnenje o sami uvedbi obvezne državljanske vzgoje poprosili nekdanjega ministra za izobraževanje in doktorja politologije, vede, ki proučuje usmerjanje družbe s pomočjo države – Igorja Lukšiča. Svoj pogled je prispeval tudi Igor Bijuklič s Pedagoškega inštituta, ki deluje na Centru za preučevanje kognicije in učenja, ukvarja pa se tudi s projektom "Le z drugimi smo" na temo krepitve državljanskih in socialnih kompetenc.

Lukšič uvedbo pozdravlja, rekoč: "V imenu boja proti ideologiji in marksizmu smo zmetali ven tudi kritično družboslovje, ki ima vsepovsod po svetu poslanstvo, da pomaga krepiti boljše državljane. Dobro je, da se zdaj poskuša trend obrniti in družboslovje tudi v tej formi vračati v srednje šole. Dobro bi bilo to storiti tudi na ravni univerz, kjer je bilo svoje čase šest predmetov: sociologija, politologija, ekonomija in filozofija, če zanemarimo dve leti splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite."

Vprašanje je, kaj bi morala državljanska vzgoja obsegati. Očitni področji bi bili delovanje političnega sistema in poznavanje osnovnih pojmov delitve oblasti, delovanja parlamenta in vlade, zakonodajnega postopka, pa tudi zgodovina same države, katere subjekti dijaki so. O tem se oba sogovornika strinjata, a obenem nalagata še kopico drugih nujnosti.

Bijuklič poudarja t. i. aktivno državljanstvo oziroma praktično zmožnost posameznika za dejavnost v politiki, za samostojno politično delovanje in javno združevanje. Državljan se torej mora izbrusiti tudi v javnem govorjenju, logiki in argumentaciji. Biti mora medijsko pismen in vešč v pridobivanju virov, izogibajoč se lažnim informacijam.

"Skupni imenovalec lahko poimenujemo politična pismenost, ki zajema zmožnosti brati in razumeti politične teme in dogodke lastnega časa ter v drugem koraku zmožnost oblikovati lastno mnenje glede javnih zadev, kako ga ustrezno argumentirati in polemizirati z mnenji drugih," je pojasnil raziskovalec Pedagoškega inštituta.

Bijukličev odgovor v celoti

"Obsegati bi morala tudi bistvene vsebine za državljansko vzgojo, ki so zdaj izpuščene. Državljanska vzgoja ne more biti sestavljena le iz poznavanja državnih institucij, poteka volitev, delitve oblasti, vloge medijev, kar je trenutno stanje na ravni osnovnih šol. To sicer je potrebno, vendar še zdaleč na zadostuje. Aktivno državljanstvo ni le vedenje o teh zadevah, temveč je tudi praktična zmožnost za samostojno politično delovanje in javno združevanje, tudi zunaj okvirov obstoječih političnih strank. S tega vidika so osrednje vsebine državljanske vzgoje predvsem učenje javnega govorjenja, logike in argumentacije, potem medijske pismenosti kot zmožnosti prepoznavanja denimo lažnih novic in razumevanja različnih zvrsti medijskih besedil, formatov, žanrov, jezikovnih figur (metafore, analogije itd.). Skupni imenovalec lahko poimenujemo politična pismenost, ki zajema zmožnosti brati in razumeti politične teme in dogodke lastnega časa ter v drugem koraku zmožnost oblikovati lastno mnenje glede javnih zadev, kako ga ustrezno argumentirati in polemizirati z mnenji drugih. To so, denimo, vsebine, ki so primernejše za srednješolce in bi jih moral nasloviti in zajeti predlog uvedbe državljanske vzgoje v srednje šole, seveda, če s tem predlogom mislijo resno.


Lukšič je med nujnostmi navedel še enakost spolov, vprašanja mednarodne skupnosti, vključno s prebežniki, in ekologijo.

Podrobno branje o evropskem vidiku državljanske vzgoje: poročilo organizacije Eurydice 2017

Domoljubje kot vrednota: da ali ne?

Bi morala srednja šola, ki jo ustanovi in upravlja Republika Slovenija, spodbujati domoljubje kot vrednoto – ali ne? Lukšič je bil kratek in jasen. "Domoljubje kot vrednoto spodbujajo vsi predmeti in vsi učitelji na šolah. To nikoli ni bilo sporno in je tu debata odveč. Tudi ta predmet bi ali bo to počel. Najbolj domoljubni so za intelektualca vedno dober študij, seznanjanje z vsemi ključnimi dilemami in koncepti. Trenutno vzdušje na šolah, v državi in v svetu pa tako ali tako nagne interpretacije v eno ali drugo stran."

Bijuklič je bil daljši in bolj poglobljen.

Odgovor na vprašanje v celoti:

"Če domoljubje razstavimo na dva osnovna elementa, dobimo ljubezen in domovino, torej ljubezen do domovine. Tako prva kot druga kategorija sta izrazito antipolitični. Predpostavka domoljubja je preprosta in totalna; šele ko ljubiš svojo domovino, si pripravljen zanjo storiti velika dejanja, v končni instanci dati svoje življenje. Domoljubje nima pred seboj države kot skupnosti, različnih po etničnosti, veroizpovedi ..., ampak ima pred seboj kategoriji "doma" in "domačnosti", torej nekakšne enosti oziroma avtohtonost rodu, navad, kulture in se po tej plati izključuje z državo kot skupnostjo različnih. Mnogokrat poudarjajo, da je prava mera domoljubja nekaj konstitutivnega za državo. Kaj pa preveč domoljubja? Govoriti o pravi meri na terenu čustev, kot je ljubezen, sploh pa glede ljubezni do nečesa abstraktnega, je kratko malo nesmiselno. Ljubezen do "našega" gre zlahka skupaj s sovražnostjo do "drugega". Zato domoljubje, že ob mali pomoči samoviktimizacije, tako hitro lahko rezultira v šovinizmu in ksenofobiji. Ljubezen ne gre skupaj s političnim področjem, ki zahteva odmerjenost, preudarnost in treznost. Izrabljanje domoljubja se je v moderni zgodovini že mnogokrat izkazalo kot zelo pogubno in nevarno za obstoj države in ustavnega reda. Izkazalo se je pogubno tudi za domoljube same, saj je to teren, kjer je lahko zavajati in mobilizirati ljudi, da postanejo sredstva in se poceni žrtvujejo za ideale in cilje, ki služijo nekim povsem drugim partikularnim interesom."


Levi in desni ideološki odtis

Učilnica kot prostor za prenos ideologije levih ali desnih? Foto: BoBo

V isti sapi se zastavlja vprašanje, ali ni morebiti nevarno, da bi država takšen predmet zlorabila? Bi morda desni ali levi na oblasti izkoristili vzvod in na izobraževalnem predmetu pustili svoj izrazit vrednotni, morda kar ideološki vtis?

"Seveda obstaja ta nevarnost," je prepričan Bijuklič. Kot argument je navedel kar obstoječi državljanski predmet v osnovni šoli. Natančneje, naslov predmeta. "Krparija ali zmešnjava pojmov v naslovu predmeta domovinska in državljanska kultura in etika je nastala natanko kot posledica kompromisa med obema stranema."

Lukšič po drugi strani ni tako zaskrbljen, rekoč: "Ne, strah je tu odveč." Spomnil je na zgodovinsko dogajanje v tujini. "Kitajci so pošiljali ljudi na šolanje v ZDA in v Sovjetsko zvezo. Ugotovili so, da so iz ZDA prihajali nazaj bolj levo orientirani, iz Sovjetske zveze pa zadrti proameriški desničarji. Skratka, s poskusi doktrinizacije pri posameznem predmetu se ne da dosegati ciljev. Šola je že ideološki aparat države, ampak to ne teče na mehanski način, kot si to predstavlja mehanicistična pamet."

Evropska identiteta

Kaj pa vidik identitete, ki je deloma v nastajanju? Evropska identiteta? Ta je nadnacionalna, izhaja tako iz evropske celine kot pripadnosti tvorbi, imenovani Evropska unija. Ta pa ni – država. Kljub temu mora biti del državljanske vzgoje, je prepričan nekdanji minister, "in svet tudi". Bijuklič na vprašanje ni odgovoril.

Bi morali uvesti kaj drugega?

Čas učencev in dijakov je omejen, prav tako njihova zmožnost absorbiranja ne le informacij, tudi veščin. Za ta omejeni prostor se nenehno komolči kup vsebin in tudi strokovnjaki so daleč od enotnosti, kaj naj se znajde na urniku in kaj ne.

Je morda državljanska vzgoja odveč, morebiti odžira prostor kateri drugi prioritetni vsebini? Sogovornika sta si enotna, da ne. Lukšič je ob tem pozval k premisleku o številu ur posameznih predmetov. Bijuklič je šel korak dlje, meni, da so te vsebine nujne.

Bijukličev odgovor v celoti:

Bijukličev polni odgovor:

"Mislim, da so te vsebine, seveda če so smiselno zastavljene, nekakšen nujen odgovor na čas splošne politične apatije, populistične instrumentalizacije množic in propadanja klasičnih strankarskih oblik političnega združevanja, še posebej če pomislimo na izjemno pereče težave, s katerimi smo soočeni. Samo pomislimo na uničevanje narave, tega procesa ne bomo ustavili z ločevanjem odpadkov ali z manj mesa na krožniku, ampak le z vztrajnim javnim delovanjem državljank in državljanov, saj zavzemanje za ohranitev narave in možnosti življenja posega v same postulate obstoječega tipa razvoja, ki še vedno domneva, da je na končnem planetu mogoča neskončna rast."


Kako učiti demokracijo v nedemokratični instituciji

Raziskovalec Pedagoškega inštituta je opozoril na še eno, manj očitno težavo. Kako učiti demokracijo v šoli?

"Sama struktura pedagoškega procesa je v nasprotju s položajem, v katerem poteka demokracija. Demokracija je zadeva, ki poteka med odraslimi, ki si medsebojno priznavajo enakost. V šoli ne more biti enakosti, saj so nekateri odrasli, drugi neodrasli, prvi vzgajajo, poučujejo, drugi so vzgajani in poučevani. V šoli se ne moremo iti demokracije. Te razlike se moramo zavedati, da bi lahko smiselno izvajali priprave na aktivno državljanstvo."

"Recimo, kakšen smisel ima, če v šoli učenci vadijo "demokratično" odločanje in izbirajo med destinacijami šolske ekskurzije, pri čemer je vse možnosti na izbiro predložila učiteljica. To morda zadostuje, da nekoga navadimo na izbiranje ali navijanje na strankarskih volitvah, nikakor pa ne zadostuje za to, da bi odrasli državljani svobodno delovali in s skupnim razmislekom, izmenjavo mnenj, javno razpravo sploh formulirali svoje lastne predloge in ideje, tudi zunaj horizontov, ki se kažejo kot edini mogoči. Skratka, pri teh stvareh je treba biti previden, predvsem pa imeti v mislih širino, ki jo imajo temeljni politični pojmi in ideje v tradiciji."


Avdio: Dodatno poslušanje na temo državljanske vzgoje:

Mitja Sardoč: Osnovni pojmi in dileme državljanske vzgoje