Božo Repe o razlogih za osamosvojitev: »V osemdesetih letih je strah pred večnimi sovražniki Nemci (Avstrijci), Italijani in Madžari zbledel, na prvo mesto so prišle gospodarske, socialne in politične razmere v Jugoslaviji, ki je zašla v hudo krizo. Slovenci so se čutili izkoriščane, v Jugoslaviji so tudi videli oviro za vstopanje v evropske integracije. To so bili glavni razlogi za osamosvojitev.« Foto: Borut Krajnc/Muzej novejše zgodovine
Božo Repe o razlogih za osamosvojitev: »V osemdesetih letih je strah pred večnimi sovražniki Nemci (Avstrijci), Italijani in Madžari zbledel, na prvo mesto so prišle gospodarske, socialne in politične razmere v Jugoslaviji, ki je zašla v hudo krizo. Slovenci so se čutili izkoriščane, v Jugoslaviji so tudi videli oviro za vstopanje v evropske integracije. To so bili glavni razlogi za osamosvojitev.« Foto: Borut Krajnc/Muzej novejše zgodovine

Civilna družba /…/ imela ključno vlogo v prvi polovici in sredi osemdesetih let, zlasti v procesu demokratizacije, pa tudi pri upiranju avtoritarnim jugoslovanskim oblastem, še posebej vojaškemu vrhu. Višek so dosegla leta 1988 z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Potem se je civilna družba počasi razkrojila, njeni glavni protagonisti pa so vstopili v posamezne zveze in kasneje stranke.

Božo Repe o osamosvojitveni vlogi civilne družbe.
Plebiscit
Božo Repe je za MMC pojasnil, da je želel Demos prvotno samostojnost doseči z novo ustavo. Ker dogovora o njej zaradi različnih interesov in pogledov ni bilo, so rešitev našli v plebiscitu. Foto: MMC RTV SLO
Demos
Pomembno vlogo je v času osamosvojitve odigral tudi Demos. Foto: RTV SLO

Evropa je iz zgolj gospodarske skupnosti prehajala v politično in je hotela dokazati, da je zmožna reševati probleme na svojih tleh. Žal ji je to uspelo le v primeru Slovenije, vso drugo krvavo morijo so kasneje morali reševati Američani, seveda na svoj »kavbojski« način, tudi z umazano trgovino, ki jo lahko spremljamo ob sojenju Radovanu Karadžiću, in v odsotnosti Ratka Mladića in še nekaterih vodilnih, odgovornih za vojne zločine.

Božo Repe med drugim o tem, kaj je bil vzrok za dejstvo, da jo je Slovenija odnesla z »zgolj« desetdnevno vojno.
Božo Repe o prvih letih po osamosvojitvi: Z zgodovinske distance so bila to precej temačna leta, ki imajo posledice še danes.

Na manifestativni ravni (proslave in druge prireditve) se sicer, če odmislimo pogosta ignoriranja s strani te ali one politične opcije in posameznikov ter zlorabljanje proslav za politične boje, osamosvojitvi namenja ustrezna pozornost. Nekako je tudi (vsaj zaenkrat kaže tako) opuščena prej pogosta praksa organiziranja alternativnih proslav. Gre torej za že bolj ali manj utečen ritual, ki pa največkrat nima prave vsebine, a to pač ni kakšna slovenska posebnost.

Božo Repe v oceni negovanja spomina na osamosvojitveni čas.

Za mlade generacije je to precej meglen in odmaknjen čas, o njem ne vedo kaj dosti več kot o srednjem veku ali egipčanskih piramidah, védenje v glavnem pobirajo iz medijskih razprav in prepirov.

Božo Repe

Država je gotovo zgodovinski dosežek in kljub njeni spremenjeni vlogi v sodobnih razmerah, ko ima le omejeno suverenost, še vedno temeljni varovalni mehanizem, če se v evropski in svetovni ureditvi kaj »podre«. To je ob obletnici treba poudariti na prvem mestu. Manjka pa ji socialna vsebina, socialne razlike so poglabljajo, namesto da bi se blažile

Božo Repe
Piranski zaliv
Božo Repe: »Mednarodno še nismo zreli, v preteklih letih smo bili mnogokrat servilni in brez orientacije, za to ali ono članstvo ali položaj smo hitro prodali načela. Ne nazadnje to kaže tudi odnos do Hrvaške, nihamo med nekritičnim nacionalizmom in omalovaževanjem problema meje oz. izhoda na odprto morje, nasedamo provokacijam, defetistično sledimo medijskemu 'reševanju' problema.« Foto: EPA

Tam, kjer nam status države res lahko pomaga, ga preprosto ne znamo ali ne upamo uporabiti in se zanašamo, da bo rešitev namesto nas našel kdo drug. Nekoč jo brez dvoma bo, če je ne bomo sami, a je vprašanje, če nam bo všeč.

Božo Repe med drugim v odgovoru na vprašanje, kakšno zgodovino Slovenija piše danes.

S profesorjem sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani smo ob dnevu državnosti namreč obudili spomin na slovensko osamosvojitveno obdobje. Pot po tem delčku zgodovine smo začeli z razlogi za odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, nadaljevali pa z Majniško deklaracijo in Temeljno listino, vlogo civilne družbe, plebiscitom, desetdnevno vojno in prvimi leti nove države. Ob koncu smo Repeta povprašali še, kako živ je spomin na osamosvojitveni čas, in ga poprosili za oceno na temo zgodovine, ki jo Slovenija piše danes.

Slovenija praznuje polnoletnost. Kateri so bili ključni elementi, ki so sprožili odločitev naše države, da zapusti Jugoslavijo?
Za Jugoslavijo so se po prvi svetovni vojni odločile tedanje politične, dominantno katoliške, a tudi liberalne elite pod vodstvom dr. Antona Korošca. Ljudje niso bili vprašani, lahko pa domnevamo, da so tako odločitev podpirali. Glavni razlog je bil, da bi sicer kot narod ne obstali, razdeljeni bi bili med Nemce (Avstrijce), Madžare in Italijane, kjer bi kot manjšina polagoma izginili. Jugoslavija ni bila idealna, a je omogočila narodno preživetje. Med drugo svetovno vojno in po njej so Slovenci z odporom in sodelovanjem v protifašistični koaliciji vzpostavili republiško državnost z lastno ustavo, parlamentom (skupščino) in vlado ter si v vseh povojnih jugoslovanskih ustavah zagotovili pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve. V osemdesetih letih je strah pred večnimi sovražniki Nemci (Avstrijci), Italijani in Madžari zbledel, na prvo mesto so prišle gospodarske, socialne in politične razmere v Jugoslaviji, ki je zašla v hudo krizo. Slovenci so se čutili izkoriščane, v Jugoslaviji so tudi videli oviro za vstopanje v evropske integracije. To so bili glavni razlogi za osamosvojitev.

Kakšno vlogo je v smislu osamosvajanja odigrala Majniška deklaracija?
Po zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989, ki so ga v podporo stavkajočim albanskim rudarjem na Kosovu organizirale tako tedanje oblasti (družbenopolitične organizacije) in novonastale zveze (opozicija), je prišlo do dogovora, da bi napisali skupen nacionalni program. Prvi osnutek je napisal pisatelj Miloš Mikeln, besedilo se je nato spreminjalo in usklajevalo pod različnimi nazivi. Ker so bili na vsebino različni pogledi, sta nastali dve deklaraciji: Majniška deklaracija, ki jo je pripravila Slovenska demokratična zveza in je izhajala iz izvirne suverenosti in parlamentarne demokracije, in Temeljna listina, ki je še iskala možnosti v reformirani jugoslovanski federaciji in reformiranem samoupravnem socializmu. Številni posamezniki in organizacije so podpisali kar obe, nekatere pa nobene. Majniška je deklarirala temeljne narodnopolitične cilje tistega časa, navznoter vzpostavila programsko razmerje med opozicijo in oblastjo. S pragmatičnega vidika sta se obe opciji kasneje glede na razmere nekako ustalili pri zagovarjanju konfederacije, le da so oblasti v tem videle končni cilj, opozicija pa možnost za prehod v popolno samostojnost.

Kaj pa civilna družba? Kako pomembna je bila za tisto obdobje?
Civilna družba (razna mirovna, protijedrska, istospolna in druga gibanja) je imela ključno vlogo v prvi polovici in sredi osemdesetih let, zlasti v procesu demokratizacije, pa tudi pri upiranju avtoritarnim jugoslovanskim oblastem, še posebej vojaškemu vrhu. Višek so dosegla leta 1988 z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Potem se je civilna družba počasi razkrojila, njeni glavni protagonisti pa so vstopili v posamezne zveze in kasneje stranke.

Ključnega pomena je bil gotovo plebiscit. Kako je potekala priprava nanj, kako poenotenje o njegovi izvedbi?
Prvotna zamisel Demosovih ideologov je bila, da bi Slovenija pravno samostojnost dosegla s sprejetjem nove ustave, ki bi bila nato eventualno potrjena tudi na plebiscitu. Ker pa so se v Demosu, ki je bil zelo heterogena družba, pojavili različni interesi (del je npr. zagovarjal oz. intimno želel najprej izvedbo denacionalizacije in privatizacije, kar bi mu dalo tudi ekonomsko moč, šele nato bi prišla na vrsto osamosvojitev), pa tudi različni pogledi na ustavo (npr. vprašanje splava, odnosa med državo in Katoliško cerkvijo ipd.), dogovora o ustavi ni bilo. Razen tega bi sprejetje nove ustave pomenilo tudi nove volitve, politikom, ki so šele okusili slast oblasti, pa seveda to ni dišalo. Zato so se pojavljali predlogi za razne deklaracije, ki naj bi jih sprejela skupščina ali celo zgolj samo vlada (deklaracijo o polni suverenosti Republike Slovenije je v začetku julija 1990 skupščina tudi v resnici zelo na hitro in brez predhodnih posvetovanj sprejela). Neki politični akt naj bi torej nadomestil ustavno utemeljeno zahtevo po samostojnosti. Nato je tedanja socialistična stranka (nekdanja SZDL) predlagala plebiscit, kar pa je bilo iz prestižnih razlogov zavrnjeno oz. nekako ignorirano. Rešitev so nato vendarle našli v plebiscitu, ki ga je najprej po dogovoru vodilnih funkcionarjev in ideologov v Poljčah enostransko predlagal Demos, a je to izzvalo precej nezadovoljstva pri opoziciji (tudi zato, ker je dr. Pučnik že vnaprej razglasil tudi datum plebiscita). Sledila so naporna pogajanja, ki jih je medstrankarsko vodil predsednik predsedstva Milan Kučan, v parlamentu pa Spomenka Hribar. Dogovor (zakon) so potrdili tik pred zdajci.

Po razglasitvi neodvisnosti je Slovenijo zajela desetdnevna vojna. Kako to, da jo je Slovenija tako »dobro« odnesla?
Razlogov je bilo več: med notranjimi gotovo dobra vojaška in siceršnja organiziranost, pa tudi enotnost vodstva, ki je za kratek čas v ozadje potisnilo ideološke in politične spore. Na jugoslovanski ravni je bilo pomembno, da Srbi Slovenije niso imeli vključene v svoj koncept Velike Srbije. Menili so, da je sicer vredno poskusiti z vojaškim discipliniranjem Slovenije, ki jim ga je omogočil predsednik ZIS-a Ante Marković, in s tem s centralizacijo Jugoslavije, ki bi jim omogočila prevlado. Ker pa so se Slovenci uprli in je stvar dobila mednarodne razsežnosti, so prešli na alternativni načrt Velike Srbije in so v dogovoru z vrhom JLA-ja ostanek vojske in ogromno oborožitve umaknili na Hrvaško in v Bosno, na meje fiktivne Velike Srbije. Pomembno je bilo tudi, da je bil JLA takrat še nacionalno mešana vojska, v njej so bili tudi Slovenci, in ni imela nikakršnega motiva za boj v Sloveniji, vojaki so bili celo zavedeni, da nas napada nekdo od zunaj. Zelo pomemben, če ne ključen mednarodni dejavnik pa je bil, da je šlo za prvi oboroženi spopad v Evropi po koncu druge svetovne vojne, mednarodno javnost so pretresli posnetki spopadov in gorečih hiš, ki so kasneje med vojno na Hrvaškem postali del vsakodnevnega poročanja in so evropsko javnost že bolj ali manj puščali ravnodušno. To je vplivalo na tedanje politike v Evropski skupnosti, da so se angažirali pri posredovanju in na Brionih dosegli dogovor. Evropa je iz zgolj gospodarske skupnosti prehajala v politično in je hotela dokazati, da je zmožna reševati probleme na svojih tleh. Žal ji je to uspelo le v primeru Slovenije, vso drugo krvavo morijo so kasneje morali reševati Američani, seveda na svoj »kavbojski« način, tudi z umazano trgovino, ki jo lahko spremljamo ob sojenju Radovanu Karadžiću, in v odsotnosti Ratka Mladića in še nekaterih vodilnih, odgovornih za vojne zločine.

Kaj je po vašem zaznamovalo prva leta samostojne Slovenije?
Navzven velika frustracija zaradi italijanske blokade pri povezovanju v EU, posledično občutek samozadostnosti, bežanje od Balkana, ki mu naj ne bi pripadali in z njim nismo hoteli imeti nič, čeprav so se gospodarski trendi v Sloveniji obrnili šele po umiritvi razmer in ponovnem vzpostavljanju gospodarskih povezav z bivšimi jugoslovanskimi republikami. Navznoter boj za ekonomsko preživetje, prestrukturiranje gospodarstva, spopad za delitev (grabljenje) nekdanjega skupnega družbenega premoženja. Ideološki in politični boj za t. i. »osamosvojitveni kapital«, ki naj bi političnim elitam omogočal bližnjice do oblasti in zagotavljal, da bi na njej ostali. Z zgodovinske distance so bila to precej temačna leta, ki imajo posledice še danes.

Kako Slovenci cenimo osamosvojitev, kako intenzivno spomin na tisti čas še živi v nas; ga dovolj negujemo?
Sam vidim dva koncepta: nekritično, mitično idealiziranje in poenostavljanje, kot da bi se stvari dogajale v političnem vakuumu brez zunanjih vplivov, notranjih protislovnosti, vzročno-posledičnih povezav, dvomov in tudi srečnih naključij. V tem pogledu so na eni strani resnični in samooklicani osamosvojitelji, na drugi pa kar počez vsi, ki naj bi osamosvojitvi nasprotovali, čeprav so mnogi v njej dejavno, tudi odločilno sodelovali. To je pač del že omenjenega boja za »osamosvojitveni kapital« oz. njegovo prisvajanje. Drugi koncept skuša s kritično distanco in zgodovinsko analizo prikazati kompleksnost tedanjih pojavov, a je ta pogled v manjšini. Na manifestativni ravni (proslave in druge prireditve) se sicer, če odmislimo pogosta ignoriranja s strani te ali one politične opcije in posameznikov ter zlorabljanje proslav za politične boje, osamosvojitvi namenja ustrezna pozornost. Nekako je tudi (vsaj zaenkrat kaže tako) opuščena prej pogosta praksa organiziranja alternativnih proslav. Gre torej za že bolj ali manj utečen ritual, ki pa največkrat nima prave vsebine, a to pač ni kakšna slovenska posebnost. Za mlade generacije je to precej meglen in odmaknjen čas, o njem ne vedo kaj dosti več kot o srednjem veku ali egipčanskih piramidah, védenje v glavnem pobirajo iz medijskih razprav in prepirov.

Kakšno zgodovino Slovenija po vaši oceni piše danes?
Država je gotovo zgodovinski dosežek in kljub njeni spremenjeni vlogi v sodobnih razmerah, ko ima le omejeno suverenost, še vedno temeljni varovalni mehanizem, če se v evropski in svetovni ureditvi kaj »podre«. To je ob obletnici treba poudariti na prvem mestu. Manjka pa ji socialna vsebina, socialne razlike se poglabljajo, namesto da bi se blažile. Zlasti je zelo zaskrbljujoča negotova vsakdanjost in prihodnost mladih generacij, ki je najbolj odvisna od socialnega in materialnega položaja in vpliva staršev, ne pa od njihovih sposobnosti. Najbrž bo morala kmalu dozoreti odločitev o tem, da vsi ljudje zaslužijo neka minimalna sredstva za preživetje, saj dela ni in ne bo za vse, v resnici ga bo vedno manj. Vplivna mesta v družbi bi morali prevzeti najsposobnejši, ljudje, ki smisel politike in širšega upravljanja javnih zadev vidijo kot delo za skupno dobro, ne pa kot priložnost za zaslužek, oblast in samopromocijo. Kar pa zadeva mednarodni položaj Slovenije, bo morala precej več narediti za lastno kredibilnost. Mednarodno še nismo zreli, v preteklih letih smo bili mnogokrat servilni in brez orientacije, za to ali ono članstvo ali položaj smo hitro prodali načela. Ne nazadnje to kaže tudi odnos do Hrvaške, nihamo med nekritičnim nacionalizmom in omalovaževanjem problema meje oz. izhoda na odprto morje, nasedamo provokacijam, defetistično sledimo medijskemu »reševanju« problema. Tam, kjer nam status države res lahko pomaga, ga preprosto ne znamo ali ne upamo uporabiti in se zanašamo, da bo rešitev namesto nas našel kdo drug. Nekoč jo brez dvoma bo, če je ne bomo sami, a je vprašanje, če nam bo všeč.

Civilna družba /…/ imela ključno vlogo v prvi polovici in sredi osemdesetih let, zlasti v procesu demokratizacije, pa tudi pri upiranju avtoritarnim jugoslovanskim oblastem, še posebej vojaškemu vrhu. Višek so dosegla leta 1988 z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Potem se je civilna družba počasi razkrojila, njeni glavni protagonisti pa so vstopili v posamezne zveze in kasneje stranke.

Božo Repe o osamosvojitveni vlogi civilne družbe.

Evropa je iz zgolj gospodarske skupnosti prehajala v politično in je hotela dokazati, da je zmožna reševati probleme na svojih tleh. Žal ji je to uspelo le v primeru Slovenije, vso drugo krvavo morijo so kasneje morali reševati Američani, seveda na svoj »kavbojski« način, tudi z umazano trgovino, ki jo lahko spremljamo ob sojenju Radovanu Karadžiću, in v odsotnosti Ratka Mladića in še nekaterih vodilnih, odgovornih za vojne zločine.

Božo Repe med drugim o tem, kaj je bil vzrok za dejstvo, da jo je Slovenija odnesla z »zgolj« desetdnevno vojno.

Na manifestativni ravni (proslave in druge prireditve) se sicer, če odmislimo pogosta ignoriranja s strani te ali one politične opcije in posameznikov ter zlorabljanje proslav za politične boje, osamosvojitvi namenja ustrezna pozornost. Nekako je tudi (vsaj zaenkrat kaže tako) opuščena prej pogosta praksa organiziranja alternativnih proslav. Gre torej za že bolj ali manj utečen ritual, ki pa največkrat nima prave vsebine, a to pač ni kakšna slovenska posebnost.

Božo Repe v oceni negovanja spomina na osamosvojitveni čas.

Za mlade generacije je to precej meglen in odmaknjen čas, o njem ne vedo kaj dosti več kot o srednjem veku ali egipčanskih piramidah, védenje v glavnem pobirajo iz medijskih razprav in prepirov.

Božo Repe

Država je gotovo zgodovinski dosežek in kljub njeni spremenjeni vlogi v sodobnih razmerah, ko ima le omejeno suverenost, še vedno temeljni varovalni mehanizem, če se v evropski in svetovni ureditvi kaj »podre«. To je ob obletnici treba poudariti na prvem mestu. Manjka pa ji socialna vsebina, socialne razlike so poglabljajo, namesto da bi se blažile

Božo Repe

Tam, kjer nam status države res lahko pomaga, ga preprosto ne znamo ali ne upamo uporabiti in se zanašamo, da bo rešitev namesto nas našel kdo drug. Nekoč jo brez dvoma bo, če je ne bomo sami, a je vprašanje, če nam bo všeč.

Božo Repe med drugim v odgovoru na vprašanje, kakšno zgodovino Slovenija piše danes.