"Migracije so, so bile in bodo, vedno so ljudje, ki pridejo delat, ki gredo delat v druge države, vedno so ljudje, ki so prisiljeni bežati pred vojno, pred nasiljem. To je naša stalnica. Nehajmo se pretvarjati, da so migracije nekaj posebnega, bodimo pripravljeni na otroke priseljence in na njihove starše".

Tako govori doktorica Marijanca Ajša Vižintin, strokovnjakinja za vključevanje otrok priseljencev z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC-ju SAZU-ja.

Možnosti za zaposlovanje so v Slovenijo pritegnile številne priseljence – ki so s sabo pripeljali tudi svoje otroke. Čeprav podatki za tekoče šolsko leto še niso dokončni, se trend povečevanja učencev in dijakov iz držav nekdanje Jugoslavije nadaljuje. Letos se jim bodo v razredih pridružili še ukrajinski otroci, koliko jih bo točno – v tem trenutku še ni znano. Zato smo se pogovarjali z znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC-ju SAZU-ja, ki deluje na področju vključevanja učencev priseljencev v slovenski šolski sistem in razvija medkulturni model vključevanja. Oddajo NaGlas! si lahko ogledate danes ob 12.35 na TVS1. Vabljeni tudi k branju intervjuja:

Vsak otrok, ki pride v Slovenijo, se takoj vključi v šolo. Kaj je vaš prvi nasvet za učitelje, ki v razred dobijo otroka priseljenca?
Je novo šolsko leto, vemo, koliko otrok je prišlo, sklepam, da zdaj že potekajo intenzivni tečaji slovenščine in da se pripravljajo individualni programi za vsakega otroka. Kar se učiteljice oziroma učitelja tiče, pa lahko, denimo, v razredu postavi zemljevid sveta, da otroci z bucikami označijo, od kod so prišli, ali na prazne balone skupaj napišejo Dober dan v maternih jezikih otrok priseljencev in večinskega prebivalstva. In da znotraj razreda – če že poznajo otroke – oblikujejo medvrstniško podporo. To se že zdaj lahko začne.

In da otroci priseljenci ne sedijo v zadnjih klopeh?
Absolutno morajo sedeti spredaj, da vidijo in slišijo!

Kaj se je v zadnjih letih izboljšalo za priseljene učence in dijake?
V zadnjih 10–15 letih se je stanje tako za otroke priseljence kot za pedagoške delavce izboljšalo: zakonodaja se je precej izboljšala, s pravilniki 2018, 2019, 2020 imamo intenzivne začetne tečaje slovenščine, ki so odvisni od števila otrok, ki pridejo. Pomembno je, da ti pravilniki omogočajo tudi individualni program. Vsak otrok je vključen v intenzivni tečaj jezika, najbolje je, da sta to prvi dve šolski uri, potem pa je vključen v redni šolski proces in individualni program. Tega naredimo skupaj s starši, da izvemo za otrokova močna in šibka področja, da izvemo, kako je šolanje potekalo prej.

Drugič naj omenim, da imamo na voljo veliko novega, sodobnega didaktičnega gradiva za različno stare otroke. Tretjič pa: vedno več je priročnikov, s katerimi razvijamo medkulturno zmožnost znotraj različnih učnih predmetov z vsemi učenkami in učenci.

Omenili ste intenzivne tečaje slovenščine – ali je to dovolj? Gre pri vključevanju samo za vprašanje jezika?
Jezik je temelj vključevanja, ni pa vključevanje samo jezik. Vključevanje je veliko širši proces in obsega: medkulturnost kot pedagoško načelo na celi šoli, sistemska podpora, razvoj medkulturne zmožnosti, medkulturni dialog, sodelovanje s starši, sodelovanje z okoljem. Vse to tvori vključevanje.

Pet let ste koordinirali projekt Le z drugimi smo, ki se je sicer končal – ostale pa so e-učilnice. Kaj tam najdemo?
Šlo je za velik nacionalni projekt, izvajala sta ga ZRC SAZU in Pedagoški inštitut od 2017 do 2021, za nami pa ostaja e-učilnica, v kateri je na voljo veliko praktičnega gradiva, tam so naši materiali, prosojnice, delavnice in literatura. Šli smo na teren, obiskovali vrtce, šole, ljudske univerze, bili smo na več kot 100 lokacijah, sodelovalo je 10.208 pedagoških delavcev.

Veliko! Ampak kje je še prostor za izboljšave: koliko so drugi učitelji in pedagoški delavci usposobljeni za medkulturno vzgojo? Ta je zdaj obvezna samo za tiste, ki delajo v svetovalnih službah.
Ogromno je še prostora za izboljšave: najbolje bi bilo, da bi na pedagoških in filozofskih fakultetah vse prihodnje učiteljice in učitelji pridobili znanje, kaj je integracija, inkluzija, kaj je medkulturna vzgoja in izobraževanje, ker vsak učitelj in učiteljica s svojim načinom, kako poučuje, kako govori o migracijah, vpliva na vključevanje. To znanje potrebujejo vsi, ne samo svetovalna služba.

Zakaj je pomembno poudarjati, da so bili tudi Slovenci v zgodovini begunci in migranti?
Migracije so, so bile in bodo, vedno so ljudje, ki pridejo delat, ki gredo delat v druge države, vedno so ljudje, ki so prisiljeni bežati pred vojno, pred nasiljem. To je naša stalnica. Nehajmo se pretvarjati, da so migracije nekaj posebnega, bodimo pripravljeni na otroke priseljence in na njihove starše. Če jih povabimo k nam delat, ker jih potrebujemo, večina pride iz držav naslednic nekdanje skupne države, z delovnim dovoljenjem, ki ga izdaja naša država, poskrbimo za ustrezne delovne razmere in stanovanjsko politiko. Slovenija je dežela izseljevanja in priseljevanja, Slovenci smo od vedno ekonomski migranti in migrantke, tudi danes. Na srečo nismo danes begunci in begunke. Znotraj EU-ja je prost pretok delovne sile, hodimo delat, kamor želimo, in drugi prihajajo k nam.

V razredih se je treba pogovarjati o migracijah, ampak na kakšen način?
Tako kot smo rekli zdaj: migracije so stalnica, ljudje prihajajo delat, ker jih potrebujemo, pridejo na podlagi delovnih dovoljenj, potem pa se seveda ljudje pogrešajo: tako kot so Slovenci po drugi svetovni vojni šli delat v zahodno Evropo za nekaj let, doma pa so otroke večinoma pustili v varstvu širše družine. Po nekaj letih se niso mogli vrniti, ker je bila plača še vedno enaka: še vedno niso zaslužili dovolj za avto in za hišo. Začeli so se pogrešati in za njimi so šle njihove partnerice, partnerji in njihovi otroci. To je proces, ki se nenehno dogaja in ga je treba ozavestiti.

Če primerjamo osnove in srednje šole – kje je bolje poskrbljeno za priseljence?
Tako v osnovnih kot v srednjih šolah se dogajajo pomembne spremembe, na obeh stopnjah zdaj pravilniki omogočajo intenzivni tečaj slovenščine in individualni program, je pa v osnovni šoli malo lažje, ker tam glede na število otrok delno ali v celoti lahko zaposlimo pedagoškega delavca ali delavko. Medtem ko v srednjih šolah za te ure – ki so odvisne od števila otrok – najamejo zunanjega sodelavca oziroma sodelavko. Pozivam oziroma apeliram, da bi se tudi v srednji šoli to delovno mesto sistematiziralo, ker je veliko bolje, če je tisti, ki izvaja intenziven tečaj slovenščine, del kolektiva. Tako tudi lahko sodeluje pri nadaljnjem vključevanju.

Poleg otrok z območja nekdanje Jugoslavije, ki so najbolj številčni, bodo letos v šolskih klopeh tudi ukrajinski otroci. Kako je poskrbljeno za njihovo vključevanje?
Tako kot za druge. Otroci so vključeni, slovenski šolski sistem je vključujoč, imajo pa to prednost, da sta širša družbena klima in politična klima bolj naklonjeni vključevanju otrok beguncev in begunk iz Ukrajine. Samo želim si, da ta praksa vključevanja in širše podpore postaneta stalnica in način, kako bomo sprejemali vse. Vsi smo ljudje, ljudje, ki prihajajo z vojnih območjih, ki bežijo pred nasiljem, rušenjem, podiranjem, ki so izgubili vse, kar so vse življenje ustvarjali, potrebujejo našo podporo. Ne glede, od kod pridejo, kateri jezik govorijo, ne glede na to, v katerega boga verjamejo. Vsi smo ljudje.

Z medkulturnim poukom se ukvarjate tudi širše, pravkar je v založbi Cambridge Scholars Publishing v Cambridgeu v Veliki Britaniji izšla vaša knjiga o vlogi učiteljev pri medkulturnem pouku. Kaj je njeno sporočilo?
Sporočilo je, da moramo delati, da se moramo učiti, se vseživljenjsko usposabljati, si izmenjevati primere dobrih praks znotraj države, pa tudi pogledati v tujino, kaj delajo drugje. Ponekod imajo boljše prakse, ponekod imajo slabše, ampak znanstvena poročila na to temo nam lahko dajo širšo sliko o tem, kako to počnejo drugje, in mnoge ideje, kaj lahko sami pri sebi izboljšamo.

Pa tudi mi lahko kaj ponudimo drugim?
Zagotovo.