Marija nam je bližje od Jezusa, ki je Božji sin, saj je bila ena izmed nas, preprosto dekle iz Nazareta, njeno priljubljenost pojasnjuje sestra Romana Kocijančič, s katero smo se pogovarjali o največjem Marijinem prazniku in pomenu, ki ga ima podoba Marije za vernike. Mariji so posvečene številne cerkve po Sloveniji in po svetu, nekoliko mistično podobo pa ji dajejo tudi pričevanja o prikazovanju vernikom, ki naj bi jim prinašala sporočila. Uradna Cerkev je Marijino vnebovzetje priznala pozno, šele leta 1950, verniki pa so ta dogodek praznovali že od 4. stoletja naprej. Na isti dan ga praznujejo tudi pravoslavci, ki so ga poimenovali velika gospojina ali Marijino zaspanje.

Marijin lik je zelo priljubljen med verniki na Slovenskem, saj ji je posvečenih veliko cerkva. Zakaj menite, da je tako, oziroma, kaj bi rekli, da njena podoba predstavlja slovenskemu verniku?
Marija je bila za Slovence zmeraj Kraljica mati, ki je spremljala naše rodove skozi vso našo zgodovino. Slovenci smo danes prvič samostojni kot narod, prej smo bili zmeraj hlapci, imamo to še vedno nekako v sebi in potrebujemo eno mamo, h kateri se zatekamo in jo prosimo, da prosi pri Bogu za nas, da nam prinaša upanje v življenje. Kjer koli so Slovenci po svetu, nosijo to brezjansko Marijo s seboj in se k njej zatekajo.

Versko resnico o Marijinem vnebovzetju je papež Pij XII. razglasil leta 1950, v encikliki Munificentissimus Deus. To je dokaj pozno.
Ja, zelo pozno. Zakaj, ne vem, ker so ta praznik v Jeruzalemu obhajali že od četrtega stoletja. Ne samo ta praznik Device, ampak tudi praznik spomina na Marijino zaspanje, saj je Marija v bistvu edina, ki je šla v nebo, neposredno v nebo, v Novi zavezi. V Stari zavezi je še primer preroka Elije, ki je bil z vozom vzet v nebo.

Torej praznovanje tega praznika sega zelo daleč nazaj.
Ja, že veliko stoletij nazaj. Ne vem, zakaj je papež tako pozno razglasil njen praznik, ampak mogoče so se na koncilu prej obravnavala spornejša, če rečem tako, vprašanja, vprašanja, ki so jih postavili kot verske resnice, in sicer o Marijinem brezmadežnem spočetju idr. Da smo pa vzeti v nebo, pa je že nekako nakazano tudi nam v Svetem pismu, da nas po smrti čaka sodni dan, da bo takrat padla odločitev, kam gremo. Upamo, da gremo vsi v nebesa.

Tako kot za razglasitev drugih dogem je papež uporabil načelo papeške nezmotljivosti, kar je zadnja taka razglasitev do zdaj. Zakaj je bilo treba vnebovzetje razglasiti za uradno z versko dogmo, glede na to, da je zgodovina praznovanja tega dogodka in verovanja vanj tako zelo dolga?
Zato, ker je Marija izjema. Mi kristjani verujemo, da umremo in čakamo na sodni dan. Takrat ali gremo v nebesa ali kam drugam. Marija pa je takoj po smrti bila vzeta v nebo, zaradi tega privilegija ali pa izrednosti, ki ga je imela kot Božja mati, da je sprejela v svoje telo Kristusa in ga dala svetu in trpela. Ker mislim, da ni hujšega trpljenja za mamo, kot da gleda, kako ji sin umira na križu po krivici.

Veliki šmaren pa ni edini Marijin praznik ...
Praznujemo tudi Marijino brezmadežno spočetje, potem oznanjenje, ki je 25. marca, torej devet mesecev pred Jezusovim rojstvom. Ampak veliki šmaren je največji Marijin praznik in je tudi naš državni praznik. Potem imamo oktobra še Rožnovensko Marijo, pa 8. septembra mali šmaren, ampak med največjimi je pa ravno to, da je Marija vzeta v nebo, ker to je naše upanje, zato je to največji. Zakaj? Ker ne živimo za to življenje tukaj, ampak za prihodnje življenje, večno življenje. Zato je ta praznik nad vsemi prazniki in tudi v Sloveniji državni praznik.
(op.a. Zakon o praznikih in dela prostih dnevnih veliki šmaren uvršča med dela proste dneve, ne pa tudi med državne praznike)

Kakšen je dan vernika na praznik Marijinega vnebovzetja?
V Sloveniji je navada, da romamo v največja božjepotna svetišča, in sicer na Brezje, na Ptujsko Goro, na Sveto goro, ali pa ta lep običaj, ki se je obnovil pred nekaj leti, da Marijo pripeljejo iz Strunjana v Piran z ladjami. Mislim, da Slovenci smo narod, ki ima rad romanja, ki se rad druži, ki rad skupaj prepeva Marijine pesmi. Ker Marija nam je veliko bližje. Jezus je Božji sin, ampak Marija je bila ena izmed nas, preprosto dekle iz Nazareta.

Kaj torej romanje pomeni za vernika?
Naše življenje je romanje. Od rojstva pa do smrti in naprej smo vedno na poti, vsak dan je prispodoba tega romanja. Zato tudi radi poromamo v ta svetišča, kjer dobimo dodatno upanje. Tam, kjer je množica ljudi, združenih z nekim istim ciljem, nam to da dodatno spodbudo, saj vidimo, da tudi drugi ljudje trpijo, da jim je težko v tem zemeljskem življenju, hkrati pa začutimo, da obstaja nekaj višjega, da gremo proti Bogu, k Njemu, v ta večni Božji objem.

Nabolj priljubljeno romarsko središče v Sloveniji je Brezje. Zakaj gredo verniki najraje prav tja?
Tudi sama ne vem, zakaj grem najraje na Brezje, pa mi je všeč tako Sveta gora kot Ptujska Gora z Marijo s plaščem, ampak na Brezjah ... Ne vem, kaj človek tam doživi. Ob tej mami z Jezusom v naročju se tudi sam počutiš kot tisti mali otrok pri svoji materi. Ne vem, zakaj Brezje tako pritegne. Je nekakšen poseben kraj milosti.

Katere druge romarske kraje v Sloveniji bi še lahko izpostavili?
Gotovo je Marija zelo lepa v Strunjanu, meni pa je blizu, ker sem iz Kočevja, tudi Nova Štifta na Dolenjskem, poseben čar sredi narave je ta baročna cerkvica.

Marija je znana tudi po svojem prikazovanju vernikom. Zakaj je njeno prikazovanje v Fatimi in Lourdu priznano kot resnica, tisto v Medjugorju pa ne?
Cerkev je zelo previdna, vendar pa mislim, da ko je pred kratkim kardinal Schönborn (Christoph Schönborn, dunajski kardinal op. a.), obiskal Medjugorje, s tem naredil korak naprej. Veliko je prikazovanj ljudem, ki pa vedno niso utemeljena. Je resnično prikazovanje in tisto, ki je posledica neke duševne bolezni, zato je Cerkev zelo previdna. Sama mislim, da ni toliko pomembno, ali Cerkev prizna en kraj, da se res Marija prikazuje, ampak je pomembneje to, kar se danes dogaja v Medjugorju, in sicer koliko ljudi je tam doživelo posebne milosti za svoje življenje in neko spreobrnjenje, našlo svetlo lučko v življenju in to je pred tem, se mi zdi, ali Cerkev kraj razglasi za svet ali ne.

In enako je tudi s svetniki. Saj Cerkev ne razglasi vseh svetih ljudi, ki so nam pomembni v življenju. To se zgodi veliko pozneje. Cerkev je zelo previdna, preteči mora določen čas, čudeži morajo biti res utemeljeni, da se nekdo ni nečesa kar spomnil ... Če pogledamo Fatimo in pa Lourd... Kaj vse je bilo potrebno od teh ubogih otrok, da je bilo njihovo videnje na koncu razglašeno. Cerkev je previdna v vseh stvareh, tudi v verskih resnicah.

Torej je previdnost razlog za to, da zadnje čase manj govori o prikazovanjih? Prikazovanja v Lourdu so namreč 'stara' 151 let, v Fatimi so se dogajala leta 1917, v Strunjanu leta 1512, tudi tisto domnevno v Medjugorju je staro 20 let. Kako si to razlagati? Zakaj ni novih prikazovanj?
So, prikazovanja so. Kdo ima verjetno kakšno videnje tudi pri nas na Kureščku ali še kje drugje v Sloveniji. Ampak Cerkev je zelo previdna, mora preizkusiti, ali prikazovanja trajajo, potem pride utemeljitev. Taka je pot hierarhije Cerkve ali pa vodstva Cerkve pri nas. Moraš biti previden, ne moreš kar nasesti vsem stvarem. A prikazovanja se še dogajajo. Če o njih ne slišimo veliko, to še ne pomeni, da so se dogajala le pred 200, 500 leti. Marija se še vedno prikazuje in prinaša neka sporočila za današnji čas. Marija v Medjugorju tako nosi sporočilo, da naj živimo v miru, da se spravimo v sebi in med seboj.

In sporočila so vedno pozitivna.
Zelo. Ne more biti drugače. Če je Bog ljubezen, če bi Marija gojila sovraštvo (smeh op. a.) ... S sporočili spodbuja ljudi k dobremu delu, novi drži v življenju, ki je krščanska drža. Zato se Marija prikazuje.

Kako laiku predstaviti podobo Marije v smislu njenega simboličnega pomena. Kaj predstavlja, kaj lahko vidimo v njej oziroma česa se lahko naučimo?
Najprej je Marija prispodoba za vse ženske, za vse matere. Bila je preprosto dekle, nič posebnega v svojem življenju, ampak pač predana Bogu in je sprejela za tiste čase za preprosto dekle težko odločitev, da sprejme otroka. Za tako odločitev bi te po judovski tradiciji lahko kamenjali. Marija je torej veliko tvegala, kar pomeni, da moramo biti tudi danes žene pogumne.
Prvi čudež, ki ga je naredil Jezus, njen otrok, se je zgodil v Kani Galilejski. Ampak Marija je bila tista, ki mu je rekla: 'Poglej, vina nimajo,' kar pomeni, da smo ženske občutljive na stiske časa, da znamo biti solidarne tudi druga z drugo, med seboj, da si pomagamo in tudi v naši družbi opozarjamo na problematiko, ki je, da žena ni dovolj spoštovana, da ženske s to emancipacijo danes nismo dosegle najbolj bistvenega, da bi lahko mama recimo delala štiri ure, pa dobila plačo za osem ur. Ženska se še ni emancipirala v pravem smislu besede. Zato je tudi moški danes ob nas zelo izgubljen. Ko se bo ženska našla, se bo tudi moški našel. In potem tretje, Marija daje upanje, da obstaja neko prihodnje skupno življenje, da bomo živeli skupaj v nebesih in v tej ljubezni, po kateri vsi neskončno hrepenimo, in miru.

Pripadate redu frančiškank Marijinih misijonark. V kakšnem smislu ste pripadnice vašega reda povezane z Marijo?
Zelo. Mi smo misijonski red, gremo tja, kjer Cerkev ni navzoča. To pomeni sprejeti tveganje, imeti pogum, biti v bojnih vrstah, kjer Cerkev še ni navzoča ali je zelo malo. Potem imamo kot Marijine misijonarke vsak dan molitev pred Izpostavljenim najsvetejšim, kjer molimo za ves svet, prinašamo Bogu prošnje, kot jih Marija. Jezusu je rekla v Kani: 'Vina nimajo', pod križem je z njim stala, z apostoli pričakovala, ta žena poguma in upanja, močna žena, to je naš lik. Pa tudi, da smo pripravljene, ko nas generalna predstojnica pokliče, iti kamor koli po vsem svetu, h komur koli, to je sprejemanje tveganja, ki ga Marija sprejela v zaupanju v Boga.