Majhno igrišče na dvorišču Azilnega doma Ljubljana. Foto: BoBo

Irena Štrus je v Azilnem domu v Ljubljani socialna delavka že 21 let in je pristojna za družine. Poudarja, da je za starše, ki čakajo na razrešitev prošnje za mednarodno zaščito, najtežja negotovost: "Kaj bo jutri, bomo deportirani, bomo dobili status ali ne? Negotovost jih iz dneva v dan ubija, sploh pa iz leta v leto, saj so določeni ljudje tukaj tudi dlje časa," pravi Štrusova, ki še doda, da sama sicer ni pristojna za to, da bi govorila o postopkih, ki jih obravnavata ministrstvo za notranje zadeve ter sodstvo, opaža pa, kako je "negotovost tista, ki jih ubija".

Irena Štrus z nekaterimi družinami ostane v prijateljskih stikih, tudi potem ko zapustijo azilni dom. Foto: BoBo/Borut Živulović

Ko družina po treh letih prejme negativno odločbo

"Najteže mi je takrat, ko je družina tu že tri leta, nato pa dobi negativno odločbo. Ker si vedno znova želim, da bi se to zgodilo po šestih mesecih in ne po treh letih. Ko gledam otroke, ki govorijo tekoče slovensko in si samo za trenutek predstavljam, kam jih bo pot zopet vrgla. Prepričana pa sem, da nazaj v svojo državo ne morejo več."

Že ob prihodu v azilni dom imajo otroci za seboj zelo težko izkušnjo, pojasni Štrusova, "Marsikateri otroci prihajajo s težko travmo predvsem zaradi poti. Od mojih družin jih je večina potovala več kot eno leto. Bili so v Turčiji, Srbiji, Bosni. Nazaj so jih vračali po petkrat, desetkrat. Poskušali so skozi gozdove in ta pot je zelo težka ..." Travma, ki jo ob tem doživljajo otroci, je odvisna tudi od njihove starosti. "Otroci, ki prihajajo v puberteto, toliko teže doživljajo vse stresne dogodke. Mali otroci pa tega še ne dojemajo, a se kasneje pojavijo posttravmatske težave."

V Sloveniji na mednarodno zaščito čaka 22 otrok

Trenutno je v ljubljanskem azilnem domu 15 otrok iz Iraka, Sirije, Srbije, Irana in Konga. 10 jih obiskuje Osnovno šolo Livada, najmlajši pa je star komaj štiri mesece. Še sedem otrok je nastanjenih v Logatcu. Kot pojasni Štrusova, otroke v šolo vpišejo zelo hitro, le nekaj dni po tem, ko se nastanijo v azilnem domu in se zaključijo vsi postopki. Na prireditvi ob svetovnem dnevu migrantov v Azilnem domu Ljubljana je vse otroke ter mladostnike brez spremstva, ki so nastanjeni tu ali pa v Logatcu, obdaril Božiček. Pri čemer marsikomu od prisotnih ni uspelo skriti solz.

Med eno od pesmi, ki so bile del kulturnega programa, so solze zalile tudi deklico iz Konga. Deklica je v azilnem domu skupaj s sestro in materjo. "Mamica ima za seboj grozno težko življenjsko zgodbo in je zelo travmatizirana, kar se na starejši deklici tudi že zelo pozna," po prireditvi pojasni Štrusova.

Otroci Azilnega doma Ljubljana v pevski točki z Ireno Yebuah Tiran med prireditvijo ob svetovnem dnevu migrantov. Foto: BoBo

Najtežji so spomini, ki jim ne dopustijo iti naprej

A deklica se je hitro pomirila in že nastopila v plesni točki, ki je sledila. "Tu je ves čas tako. Tu se vsakodnevno jokamo in smejemo, poslušamo drug drugega. Včasih se pač ne moreš zadržati, da se ne zjokaš," je dejala Ajda Silić iz Društva up, ki v Azilnem domu Ljubljana izvaja plesne delavnice za otroke. Otroci imajo po njenih besedah pogosto zelo nizko samospoštovanje in strah pred ljudmi. "Potem smo se začeli učiti plesa in imamo zelo pozitivne učinke, viša se njihova samozavest, nastopajo pred ljudmi in postajajo vse boljši."

Po izkušnjah Silićeve so za otroke, potem ko so v azilnem domu že nastanjeni, najtežji spomini na pot in dogodke, ki pogosto privrejo na plan prav med ustvarjanjem. "Drugače se kar vključujejo in se zelo hitro naučijo jezika. Najtežji so spomini, ki pa le ostajajo z njimi in jim psihično ne dovolijo iti zelo hitro naprej," doda Silićeva, ki pa tako kot Štrusova na usodo teh otrok ne more vplivati. O tem, ali bodo prošnje njihovih staršev za mednarodno zaščito uslišane, bodo odločali povsem drugi dejavniki.

V 17 letih je Slovenija izdala le nekaj več kot 800 odločb o mednarodni zaščiti

V Sloveniji trenutno biva 255 prosilcev za mednarodno zaščito, v celotnem letu 2018 pa jih je bilo pri nas skupno nastanjenih kar 2803. Velika večina prebežnikov namreč odide naprej, saj Slovenija zanje ni ciljna država, pojasnjujejo na spletni strani Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. "Več kot 90 odstotkov je namreč tistih, ki zapustijo našo državo, še preden bi sploh prejeli odločitev o njihovi prošnji za mednarodno zaščito," je pojasnila nekdanja direktorica urada, Mojca Špec Potočar. Ne nazadnje pa so tudi možnosti za dodelitev mednarodne zaščite v Sloveniji precej majhne, saj smo od leta 1991 do danes status dodelili le 808 tujcem.

Foto: BoBo/Borut Živulović

"Vidim, da so ljudje tukaj dobri"

"Vsi moji prijatelji so umrli, družine nisem videl že tri leta, želim si najti nove prijatelje," na vprašanje, zakaj želi ostati v Sloveniji, odgovori 25-letni Mohammed Al Kallif iz Sirije, s katerim smo se prav tako pogovarjali v Azilnem domu v Ljubljani. Kljub težkim besedam je njegov obraz veder in načrti polni optimizma. Po izobrazbi je elektroinženir, v Sloveniji se želi vpisati na univerzo in dobiti delo. A Kallif je v Azilnem domu Ljubljana šele nekaj tednov, na razrešitev svoje prošnje za mednarodno zaščito, ki mu bo, če bo ugodno razrešena, omogočila vključitev v družbo, pa bo najverjetneje čakal še zelo dolgo.

Muhammed Al Kallif si želi ostati v Sloveniji. Foto: BoBo/Borut Živulović

Kallif je v Evropo prišel prek Turčije, Grčije, Albanije, bil je tudi v Bihaću, kjer zastaja vse več prebežnikov, ki tuhtajo, kako naprej. Čeprav ga je od doma pregnala vojna, med najtežjimi preizkušnjami izpostavi neskončno dolgo in zahtevno potovanje do Evrope in po njej.

Ko so ga v Sloveniji prijeli policisti, se jim je mirno predal in zaprosil za azil. Zanj Slovenija ni prehodna država, tu si želi ostati. "Verjemite, preveč sem potoval, videl sem preveč držav. A tukaj so mi všeč ljudje, prijazni so. Če hočeš biti srečen, ne smeš gledati, kje je najboljši standard, kje je največ denarja. Gledati moraš na to, kje so najboljši ljudje in vidim, da so ljudje tukaj dobri." Nemčija, Francija ga ne zanimata, Slovenija mu je všeč, ker je majhna. "Kjer je preveč ljudi, je preveč težav," v smehu pove al Kallif.

Večina njegove družine je ostala v Siriji, iz domačega mesta Deir ez Zor so se preselili v Damask. Al Kallif z navdušenjem pripoveduje, da ima veliko družino in da je pri Sircih v navadi, da se družina med seboj ves čas obiskuje. Trenutno ima brata v Nemčiji ter teto v Belgiji, in ko je brat dobil nemški potni list, jo je nemudoma obiskal. V smehu pove, da bo teta jezna, če je tudi sam kmalu ne obišče, ter da je dejstvo, da nima dokumentov in ne more nikamor, prav nič ne ne zanima.