MMC RTV SLO/K. P Misijonar Pedro Opeka se vrača na Madagaskar. Na kraj, kjer
MMC RTV SLO/K. P Misijonar Pedro Opeka se vrača na Madagaskar. Na kraj, kjer "lahko še veliko naredi". Foto:

To je socialna krivica, da ljudje nimajo dela, da se jim ne ustvarjajo delovna mesta. To je prva krivica, ki se ustvarja. Če ni dela, ni denarja. Če ni denarja, ni zdravja. Če ni zdravja, ni napredka. To se vse skupaj drži.

Odpiramo neko pot. Vsaj vzbujamo vest tistim ljudem, ki imajo odgovornost za to. To so voditelji držav, politiki, in jaz sem trn za njih. Trn, ker jim dopovedujem z dejanji, da se da revščino premagati, da se jo da zmanjšati.

"Nihče ni prosil, da bi se rodil na smetišču," pravi Pedro Opeka. Foto: www.parepedro.com

Nisem samo strokovnjak, ki bi se učil na univerzi, ampak poznam teoretično probleme, kako je treba to reševati. Vem, kako se praktično ti problemi rešujejo s pravimi reveži, ne pa z reveži nekje v sanjah in prispodobah.

Pedro Opeka
Misijonar pravi, da med njim in reveži ni nobenih posrednikov, zato je lahko njegova beseda tako močna. Foto: MMC RTV SLO/K. P.

Argentinsko-slovenski misijonar Pedro Opeka je najbolj poznan po svojem delovanju na Madagaskarju. Pred kratkim se je mudil v Sloveniji, saj se je udeležil predpremiere dokumentarnega filma o svojem življenju z naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj, katerega avtor je Jože Možina. Med številinimi obveznostmi pa si je vzel čas tudi za pogovor za MMC.

Zakaj ste se odločili za to delovanje? Zakaj ste se odločili, da pomagate revnim? Kje so ti vzroki – v vas samih, morda kakšna življenjska izkušnja?
Vzroki, da sem se odločil, da delam med najbolj revnimi, segajo že v moje otroštvo. Ko sem opazoval okoli sebe, me je vedno prizadelo, zakaj ta razlika med revnimi in bogatimi. V Argentini, kjer sem živel in sem videval te revne četrti ob glavnem mestu, sem se spraševal: 'Zakaj so ljudje tako revni, saj je dovolj bogastva za vse?' Argentina je bila zelo bogata dežela. Nadalje sem videl tudi slike iz Afrike, Azije, kjer so še hujši reveži, kjer še stradajo. Ko sem odkril, da bi postal duhovnik, me je Jezus, njegovo delo, njegovo življenje in njegovo delovanje med najrevnejšimi privlačilo, in sem si rekel, da tega človeka želim posnemati. Potem pa so potrebovali misijonarje za Madagaskar in sem šel tja. Takrat sem bil star 18 let in ko je človek mlad, gre tja, kamor je potrebno. Ne izbiraš. Ta odločitev ima torej to podlago: so revni ljudje, ki so me prepričali, ki so mi pripomogli, da jim pomagam.

Pa je dovolj delovanje posameznikov, kot ste vi, ali so potrebne globlje in širše spremembe?
Nikdar ne zadostuje, ampak odpiramo pa neko pot. Vsaj vzbujamo vest tistim ljudem, ki imajo odgovornost za to. To so voditelji držav, politiki, in jaz sem trn za njih. Trn, ker jim dopovedujem z dejanji, da se da revščino premagati, da se jo da zmanjšati. Vendar ne delam sam, delam s 412 sodelavci – domačini. Moji prvi sodelavci morajo biti domačini. To je njihova dežela in oni morajo biti v prvih vrstah v boju proti revščini. Zato zelo poredko sprejemam ljudi od zunaj, ker delam v glavnem mestu, kjer je veliko študiranih Malgašev, ki nimajo dela. Zdravniki, ki nimajo dela in delajo za 70, 80, 90 evrov na mesec. Delajo podnevi in ponoči. Imamo tudi tehnike, inženirje, ki nimajo dela. Glede tega je zelo jasno, da je treba delati v ekipi in ni nujno, da so vsi verni. Glavno je, da so domačini in da spoznajo, da je njihova odgovornost, da se postavijo na noge.

Boste še vztrajali na Madagaskarju ali ste že pred kakšnim novim izzivom?
Danes sem v svetu in čez dva meseca me vabijo na velik sestanek v Srednjo Ameriko, v Santa Domingo, kjer bom poročal o tej izkušnji, o boju proti revščini. O tem, kako je treba spreminjati strukture, ki povzročajo revščino. V globaliziranem svetu, kjer koli ste, niste daleč od nikogar. Treba je samo potovati in tisti, ki me vabi, mi plača pot. Zaenkrat pa ostajam tam, kjer so potrebe. Da bi iskal, da bi šel kam drugam, pa ne. Moja beseda ima moč zaradi tega, kar smo naredili tam. Nisem samo strokovnjak, ki bi se učil na univerzi, ampak poznam teoretično probleme, kako je treba to reševati. Vem, kako se praktično ti problemi rešujejo s pravimi reveži, ne pa z reveži nekje v sanjah in prispodobah.

Omenili ste strukture, ki povzročajo revščino. Katere so te strukture po vašem mnenju?
To je socialna krivica, da ljudje nimajo dela, da se jim ne ustvarjajo delovna mesta. To je prva krivica, ki se ustvarja. Če ni dela, ni denarja. Če ni denarja, ni zdravja. Če ni zdravja, ni napredka. To se vse skupaj drži. In če ni denarja, otroci tudi v šolo ne morejo iti, in če ni šole, ni napredka, ker šola je spoznanje, poznanje, in je podlaga napredka vsake človeške družbe. Indvidualizem, egoizem bogatih ljudi, zapiranje nekaterih slojev, kot da so edini, ki obstajajo na tem svetu, ko je vse skupno. Kaj to pomeni – v eni državi majhno peščico bogatih ljudi, ki se zapirajo v svoje hiše, vile in ki imajo zidove, železne ograje in še bodečo žico. Če bi imeli malo manj denarja in bi ustvarjali nova delovna mesta, kako bi oni lahko živeli preprostejše in mirnejše življenje. In zdaj živijo v strahu in negotovosti, ko bi lahko vsi bolje živeli. Na Madagaskarju sem sam videl, kako se je ta strah povečal, kako se je nasilje povečalo. Jaz sem včasih ob polnoči hodil po mestu sam, danes je to nemogoče. In vzrok tega je skrajna revščina, otroci ne hodijo več v šolo, so mamila, alkohol, kar povzroča v ljudeh evforijo, in se zavedajo, da obstajajo vsaj nekaj trenutkov. Ampak to jih potem spravi še v večjo revščino, ker takrat ni več odgovornosti.

Kaj pa recimo vi konkretno počnete? Kako je recimo videti vaš dan?
Jaz zjutraj najprej molim, v tem iščem moč. Potem po zajtrku pišem, kar čutim, kar doživljam. Veliko pišem o problemih življenja, revščini, o socialnih problemih. Pišem o upanju. Zjutraj, ko še ne srečam revežev, svojih sodelavcev, še nisem obremenjen in potem lahko pišem o vsem tem. Potem pa ob 7. uri že sprejemam svoje sodelavce, ki poročajo, kaj se dogaja v naseljih, kaj se dogaja na delovnih mestih v kamnolomih, v gradbeništvu, kaj se dogaja v ateljejih, kjer delajo ročna dela. Potem pridejo tisti, ki delajo po vaseh in pripovedujejo, kakšni pretepi so bili, kaj se je ukradlo čez noč ... in potem začne vse vreti v meni. To pa je življenje vsakega dneva: problemi, težave ljudi, ki prihajajo prosit za delo. Ljudje, ki pridejo iz mesta in prosijo, da jih sprejmemo. Ljudje, ki so bolni in moramo tudi za njih poskrbeti, čeprav niso iz našega naselja.
Moj urad sicer ni pravi urad, jaz sem na pločniku, na vrtu, na cesti in tam opravljam vse te razgovore. Popoldne grem pa po vaseh in grem pogledat delo, grem v kamnolome in vse te četrti, kjer imamo hiše. In ko imam čas, grem tudi v vsak razred. Imamo 10.000 učencev in hočem jih ne samo videti po 3.000 skupaj, hočem jih videti po razredih, ker takrat veliko bolj poslušajo. Ampak to zahteva veliko časa, pridobimo pa v odnosu. In tako sem celo popoldne zunaj, na prostem, vidim stvari, ki jih moji sodelavci ne vidijo. Če bi jaz vedel samo, kar mi moji sodelavci prinašajo, bi poznal samo polovico problemov našega združenja. Težave tako rešujemo na mestu. Vsak teden imamo sestanke z vasmi, kjer obravnavamo vse probleme vzgoje, nasilja, posilstva, družin, mož in žena ... Nič nam ni tuje. Nočem reči, da je pri nas vse lepo, ker ni. Imamo iste probleme kot povsod, jih pa rešujemo na bolj človeški način, na bolj hiter način. Takoj. Med nami in reveži ni nobenih posrednikov in v tem je naše delo privlačno in zato je moja beseda močnejša. Ne bojim se nobenega eksperta, ne v Bruslju, ne v Pekingu, ne v New Yorku, ker oni govorijo v tem, kar so slišali, o tem, kar so videli na televiziji. Jaz govorim iz življenja. Nikdar se ne bom navadil pokopavati ljudi. Ne vem, ali je kakšen misijonar pokopal toliko ljudi, kot sem jih jaz. Toliko revežev, otrok, mater, očetov ... Vendar pa mi s temi ljudmi hodimo in z njimi živimo do konca. Noben problem nam ni tuj.
Prišel sem zgolj za nekaj dni in vračam se v isti boj. Naslednji dan bo že boj. Mi bodo že lasje stali pokonci, kako bomo kaj rešili. Vendar nisem sam. Skupaj s sodelavci iščemo rešitve in tolikokrat smo že zmagali, da vemo, da gremo v pravo smer. Nismo premagali revščine, ampak jo premagujemo. Imamo upanje, ki nam ga nihče ne more vzeti, ker prihaja iz življenja, iz otrok, ki so v tej revščini nedolžni. Nihče ni prosil, da bi se rodil na smetišču. In naše mesto je ob njih, z njimi, zato je naša moč tako velika, ker delujemo skupaj in ne v nekih hotelih z nekimi nasveti.

To je socialna krivica, da ljudje nimajo dela, da se jim ne ustvarjajo delovna mesta. To je prva krivica, ki se ustvarja. Če ni dela, ni denarja. Če ni denarja, ni zdravja. Če ni zdravja, ni napredka. To se vse skupaj drži.

Odpiramo neko pot. Vsaj vzbujamo vest tistim ljudem, ki imajo odgovornost za to. To so voditelji držav, politiki, in jaz sem trn za njih. Trn, ker jim dopovedujem z dejanji, da se da revščino premagati, da se jo da zmanjšati.

Nisem samo strokovnjak, ki bi se učil na univerzi, ampak poznam teoretično probleme, kako je treba to reševati. Vem, kako se praktično ti problemi rešujejo s pravimi reveži, ne pa z reveži nekje v sanjah in prispodobah.