Leta 2015 je zaradi samomora v Sloveniji umrlo 425 ljudi, kar je sicer več kot leta 2014, a ob spremljanju dolgoročnega gibanja samomorov lahko kljub temu rečemo, da v Sloveniji vzdržujemo trend upadanja samomorilnosti, poudarja Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. "Od leta 1999 dalje upada količnik samomora pri obeh spolih in v vseh starostnih skupinah. Izjeme so starostna skupina med 50. in 59. letom ter nad 80 leti pri moških in starostna skupina med 30. in 39. letom pri ženskah," še dodaja Roškarjeva.

Pogosteje se za samomor odločijo moški
Razmerje med samomori moških proti samomorom žensk je ostalo približno ena proti štiri, tako je lani zaradi samomora umrlo 333 moških in 92 žensk. Lani je bilo največ smrti zaradi samomora na 100 tisoč prebivalcev na Koroškem, in sicer 36,46, najmanj pa v primorsko-notranjski regiji, in sicer 11,42. Pri tem pa Roškarjeva opozarja, da je pri interpretaciji podatkov treba upoštevati daljše časovno obdobje.

V primerjavi števila samomorov na 100 tisoč prebivalcev s slovenskim povprečjem od leta 1999 izstopajo po večjem številu samomorov zasavska, spodnjeposavska, koroška, savinjska, podravska in pomurska regija. Manj samomorov od slovenskega povprečja pa so ugotovili v obalno-kraški, goriški, osrednjeslovenski, primorsko-notranjski regiji ter na Gorenjskem in v jugovzhodni Sloveniji.

Pri iskanju pomoči ostaja strah
"Ko začne stiska vplivati na naše vsakdanje dejavnosti, je to znak, da se je treba o tem pogovoriti," poudarja Nuša Konec Juričič iz svetovalnice za prvo psihološko pomoč v Celju in Laškem. "Tu se lahko človek obrne na svojega bližnjega, na voljo je veliko različnih svetovalnih storitev, v skrajni sili pa je človeku vedno na voljo njegov zdravnik."

Na koncu Juričičeva sicer opaža, da se je v zadnjih letih povečalo število ljudi, ki se v stiski obrne po pomoč, "je pa žal še vedno prisoten strah pred razkritjem psiholoških težav. Nekateri ljudje se bojijo resnih bolezni s področja psihiatrije oziroma da bodo izgubili razum, veliko pa je tudi takšnih, ki mislijo, da morajo tovrstne težave reševati sami."

Poudarila je tudi, da so preventivni programi v Sloveniji s svojo razširjenostjo pripomogli k ozaveščanju ljudi, da v stiski poiščejo pomoč. "So pa te storitve neenakomerno razporejene po Sloveniji. Konkretno imata koroška in posavska regija na voljo precej manj teh storitev," še dodaja Konec Juričičeva, ki upa, da bo čim prej sprejet nacionalni program za duševno zdravje s pripadajočim akcijskim načrtom, "da te storitve ne bodo preveč odvisne zgolj od entuziazma določenih institucij".

Lani šest novih svetovalnic
"Več kot polovica ljudi se na nas obrne zaradi težav v družini, bodisi s partnerjem, starši ali pa otroki," pove Mojca Vatovec s Centra za psihološko svetovanje Posvet. Prva svetovalnica je svoja vrata odprla leta 2006, leta 2013 pa so odprli tudi svetovalnico v Kranju. Lani so odprli še šest novih svetovalnic po vsej Sloveniji. "Leta 2014 smo opravili 2303 svetovanj, lani pa 3741, kar jasno kaže na naraščajočo potrebo po tovrstnem svetovanju."

Na center Posvet se lahko obrne vsakdo, ki je v stiski. "Pri nas ne potrebujejo napotnice ali zdravstvene izkaznice, na svetovanje pa se tudi ne čaka dolgo, največ do treh tednov," pove Vatovčeva in doda, da so izkušnje vseh, ki so se obrnili nanje, pozitivne in se na center obrnejo tudi pozneje v življenju, ko se soočajo s stiskami.

Pomembna je tudi skrb za žalujoče
Samomor prizadene tudi svojce, prijatelje in najbližje, poudarja Vida Poštuvan s centra za raziskovanje samomora. "Po nekaterih podatkih občuti hude posledice smrti zaradi posameznega samomora šest ljudi letno, kar v Sloveniji pomeni 2.500 ljudi." Žalujoči se pogosto sprašujejo, zakaj se je to zgodilo, soočajo pa se tudi z močnimi občutki žalosti in jeze.

Skrb za žalujoče je pomembna tudi zato, ker obstaja večja verjetnost, da bo človek, ki se je že spoprijel s posledicami samomora, prej tudi sam pomislil na samomor. Vida Poštuvan ob tem opozarja zlasti na spopadanje s samomorom v šolah ali podobnih organizacijah. "Včasih lahko tudi drugi, ki so v stiski, prepoznajo neko pozornost, ki se nameni samomorilcu, in si jo zaželijo tudi sami. Zato je ključno, da se v takih situacijah prepoznajo tudi drugi ljudje v stiski in da se jim pomaga."