Tudi v Sloveniji tako kot po svetu velja večje tveganje za samomor med moškimi. Razmerje med samomori pri moških in samomori pri ženskah je 3,9 : 1, ugotavlja Surs. Foto: MMC RTVSLO
Tudi v Sloveniji tako kot po svetu velja večje tveganje za samomor med moškimi. Razmerje med samomori pri moških in samomori pri ženskah je 3,9 : 1, ugotavlja Surs. Foto: MMC RTVSLO
Žalost
Vprašanja o samomorilnih mislih ne bodo nikogar spodbudila k samomoru, ampak bo posamezniku, ki o tem razmišlja, samo olajšalo odločitev, da bo o svojih namerah tudi spregovoril. Zanj bo to pomenilo, da takšne misli tudi drugim niso tuje in jih bo lažje izrazil, je dejala Anka Zavašnik. Foto: EPA

- POGOVOR O SAMOMORU BO ČLOVEKA NAPELJAL K DEJANJU.
To prepričanje ne drži.
- TISTI, KI GROZIJO, NE BODO NAREDILI SAMOMORA.
Ne drži. Osem od desetih oseb, ki so napravile samomor, je svojo namero nekako nakazalo ali o njej celo govorilo.
- LJUDJE, KI NAPRAVIJO SAMOMOR, SO DUŠEVNO BOLNI.
Ta trditev sicer marsikdaj drži, a ne vedno.
- SAMOMOR JE PODEDOVAN.
Ta trditev za zdaj še ni dokazana.
- SAMOMOR JE IMPULZIVNO DEJANJE.
Ta trditev drži redko. Večina ljudi o samomoru premišlja že precej časa pred dejanjem, pa misel spet zavrže in ponovno obudi.
- ČE JE ČLOVEK ENKRAT SAMOMORILEN, JE TAK VEDNO.
Ta trditev nikakor ne drži.
- ČE SE ČLOVEK PO DALJŠEM OBDOBJU DEPRESIVNOSTI NAENKRAT RAZVEDRI, JE KRIZA MINILA.
Ta trditev pogosto ne drži in je zelo nevarna, če vanjo slepo verjamemo.

Vir: Slovensko združenje za preprečevanje samomora

Kadar nekdo odklanja strokovno pomoč, se skušajmo pogovarjati o tem, kako si to pomoč predstavlja, česa se ob stiku s strokovnjakom boji, kaj bi mu bilo težko, kaj bi ga motilo. Ob pogovoru bo slišal svoje misli, poslušal bo naše mnenje in morda spremenil stališče do obiska pri strokovnjaku. Pomagajmo mu s konkretnimi predlogi. Če situacija ni preveč kritična, mu omogočimo, da si vzame čas za razmislek. Skupaj lahko tudi razmišljamo, katera od mogočih oblik pomoči bi bila zanj sprejemljiva.

Anka Zavašnik, specialistka klinične psihologije

Od samomora se ne moremo pozdraviti, lahko pa se naučimo uspešnejšega reševanja problemov in premagovanja življenjskih težav.

Anka Zavašnik

zapisih uporabnikov spleta. Lani si je življenje v Sloveniji vzelo 448 ljudi.

V svetovnem merilu vsako leto zaradi samomora umre milijon ljudi, kar pomeni, da vsakih 40 sekund na tak način umre en človek. Slovenija, ki se po štetju svetovnih statistik po številu samomorov žal ves čas uvršča v vrhove lestvic, je po podatkih Eurostata za leto 2008 'napredovala' na četrto mesto za Litvo, Latvijo in Madžarsko. Lani si je življenje vzelo 448 ljudi, kar po izračunih Statističnega urada Republike Slovenije pomeni vsakih 20 ur en človek.

Dejavniki, ki pogojujejo razmišljanje o samomoru, so zelo različni in imajo lahko korenine tako v okoliščinah najzgodnejšega razvoja posameznika kot v trenutni situaciji, je za MMC pojasnila psihologinja in predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora Anka Zavašnik.

"Bolj ko je posameznik ranljiv, večja je verjetnost, da bo ob težavah obupal, se počutil nemočnega in začel razmišljati o samomoru," je dejala Zavašnikova. V položaju, ki se mu zdi brezizhoden, se lahko znajde kdor koli, samomorilne misli pa so odziv na občutke in situacijo in jih je mogoče obvladovati, premagovati in se ob strokovni pomoči še dodatno opremiti za reševanje težav, je pojasnila.

Kdaj pomislimo, da nekdo razmišlja o samomoru?
"Običajno pomislimo, da nekdo razmišlja o samomoru, kadar opazimo spremembe v njegovem vedenju. Če se človek 'zapre vase', stalno nekaj razmišlja in ne sledi dogajanju okoli sebe, je nezbran, utrujen, brez volje (tako za delo kot tudi za sproščujoče dejavnosti) in apetita, če se prebuja ali preveč spi, ne skrbi več za urejen videz, bomo sklepali, da je v čustveni stiski," znake pojasnjuje Zavašnikova, a dodaja, da so ti včasih žal tako nejasni, da jih ne moremo prepoznati. "Jasni postanejo šele, ko posameznik dokonča samomor." Obnašanje posameznika je lahko tudi nasprotno. Posameznik je grob, pretirano razburljiv, razdaja premoženje in piše oporoko. "Ljudje smo različni in čustva izražamo na različne načine," še dodaja Anka Zavašnik.

Kaj lahko storimo? Pogovarjajmo se.
Pomembno je, da posameznika, ki je v stiski, vprašamo, kako se počuti, kaj ga skrbi in kako mu lahko pomagamo. "Če med pogovorom opazimo, da postaja sogovornik vedno bolj obupan in pasiven ter ne vidi izhoda iz stiske, je pomembno, da ga vprašamo, koliko časa bo še zmogel prenašati stisko. Če odgovor nakazuje, da tega ne bo več sposoben prenašati, ga moramo neposredno povprašati, ali je že razmišljal, da bi se umaknil ali da bi si kaj naredil," pojasnjuje psihologinja. Če sogovornik potrdi, je pomembno, da ga spodbujamo, da poišče pomoč pri osebnem zdravniku ali psihiatru, in da smo mu pri tem v oporo in pomoč z zbiranjem informacij in drugim.

A ker smo ljudje različno, so napotki le okvirni. Pomembno je, da se ne ustrašimo neprijetnih čustev, da postavljamo vprašanja in s tem kažemo, da želimo pomagati.

Število samomorov v letu 2008 po starosti in spolu

Starostmoški
ženske
skupaj
15-19 11 2 13
20-29 34 6 40
30-39 34 4 38
40-49 78 17 95
50-59 44 4 48
60-64 12 10 22
65-74 44 12 56
75-84 32 12 44
85+ 9 5 14

Vir: IVZ

Mladostnik in samomor: Pogovarjajmo se jasno in resno
Čeprav statistike sicer kažejo, da je največ primerov samomorilnega vedenja med generacijo srednjih let, pa je odstotek mladih, ki si vzamejo življenje, v Sloveniji nekoliko nad evropskim povprečjem. Način komunikacije z mladostnikom ali s starejšo osebo se seveda razlikuje, pomembno pa je tudi v kakšnem odnosu smo s sogovornikom in v kakšni vlogi nastopamo, je pojasnila Anka Zavašnik. "Pomembno je, da se skušamo o samomoru pogovarjati podobno, kot bi se o drugih resnih, morda intimnih življenjskih temah. Če je naš sogovornik v stiski, je še toliko bolj pomembno, da so naša sporočila čim bolj jasna; tako se bo sogovornik počutil sprejetega in varnega. Ne prepričujmo ga in se nanj ne jezimo, skušajmo mu pomagati, da se bo tok njegovih misli usmeril v iskanje konstruktivnih rešitev," pristop utemeljuje Zavašnikova.

Kam po pomoč?
Na spletni strani Slovenskega združenja za preprečevanje samomora najdete povezave do telefonskih številk za klic v stiski in druge koristne informacije, s katerimi lahko pomagate sebi ali drugim, ki so v stiski

Pri tem je treba vedeti, da mladostniki o samomoru razmišljajo tudi tedaj, ko ga ne nameravajo storiti, a jih tema pritegne predvsem kot filozofsko vprašanje. Tudi takšno priložnost lahko uporabimo za pogovor, predlaga Zavašnikova, in sicer o tem, da je še veliko drugim možnosti reševanja stisk in da samomor prinese veliko bolečine bližnjim.



- POGOVOR O SAMOMORU BO ČLOVEKA NAPELJAL K DEJANJU.
To prepričanje ne drži.
- TISTI, KI GROZIJO, NE BODO NAREDILI SAMOMORA.
Ne drži. Osem od desetih oseb, ki so napravile samomor, je svojo namero nekako nakazalo ali o njej celo govorilo.
- LJUDJE, KI NAPRAVIJO SAMOMOR, SO DUŠEVNO BOLNI.
Ta trditev sicer marsikdaj drži, a ne vedno.
- SAMOMOR JE PODEDOVAN.
Ta trditev za zdaj še ni dokazana.
- SAMOMOR JE IMPULZIVNO DEJANJE.
Ta trditev drži redko. Večina ljudi o samomoru premišlja že precej časa pred dejanjem, pa misel spet zavrže in ponovno obudi.
- ČE JE ČLOVEK ENKRAT SAMOMORILEN, JE TAK VEDNO.
Ta trditev nikakor ne drži.
- ČE SE ČLOVEK PO DALJŠEM OBDOBJU DEPRESIVNOSTI NAENKRAT RAZVEDRI, JE KRIZA MINILA.
Ta trditev pogosto ne drži in je zelo nevarna, če vanjo slepo verjamemo.

Vir: Slovensko združenje za preprečevanje samomora

Kadar nekdo odklanja strokovno pomoč, se skušajmo pogovarjati o tem, kako si to pomoč predstavlja, česa se ob stiku s strokovnjakom boji, kaj bi mu bilo težko, kaj bi ga motilo. Ob pogovoru bo slišal svoje misli, poslušal bo naše mnenje in morda spremenil stališče do obiska pri strokovnjaku. Pomagajmo mu s konkretnimi predlogi. Če situacija ni preveč kritična, mu omogočimo, da si vzame čas za razmislek. Skupaj lahko tudi razmišljamo, katera od mogočih oblik pomoči bi bila zanj sprejemljiva.

Anka Zavašnik, specialistka klinične psihologije

Od samomora se ne moremo pozdraviti, lahko pa se naučimo uspešnejšega reševanja problemov in premagovanja življenjskih težav.

Anka Zavašnik