Škof Jamnik je v intervjuju odgovarjal, kje je rešitev ne le za slovensko Cerkev, ampak tudi za državo in ob tem posebej poudaril, da ima "Cerkev na področju materialne, duševne, duhovne in socialne revščine posebno poslanstvo. Ni pomembno samo to, da nekomu nekaj damo, ampak da človek tudi doživi, da ga spoštujemo, da je nekdo, da je oseba."

_______________________________________

Slovenska Cerkev je v tem trenutku v eni najhujših moralnih kriz v vsej svoji zgodovini.
Položaj v Cerkvi na Slovenskem je zelo zahteven in lahko rečemo, da je to eden izmed težjih položajev v zgodovini.

Vi ste že kar nekaj časa del te Cerkve. Koliko se čutite odgovorne za nastali položaj?
Cerkev imam rad kot kristjan, kot človek. Za njeno življenje smo soodgovorni vsi kristjani, ne samo njen hierarhični del. Vsi lahko prispevamo k temu, da bi bilo drugače. Glede stanja v Cerkvi pri nas lahko rečem, da je tudi meni hudo, da so se na področju upravljanja z materialnimi sredstvi dogajale očitne stranpoti, in pričakujem, da bodo odgovorni v mariborski nadškofiji za to tudi odgovarjali. Za odločitvami stojijo osebe z imeni in priimki. Pri tem ni kolektivne odgovornosti kot v socializmu, ampak so ljudje, osebe, ki so imele odgovornost. Želim jim predvsem to, da bi imeli toliko poguma, vere, moči in ponižnosti, da bi rekli: polomili smo ga; pohlep in požrešnost sta bila na lestvici vrednost in prioritet močnejša od vsega drugega. Najtežje v življenju ni, da človek pade. Najslabše je, če ni pripravljen ali sposoben priznati, da se je nekaj zgodilo narobe in da je treba začeti znova.

Drugo dejstvo, na katerega nikakor ne smemo pozabiti, so mali delničarji. Med njimi so tudi številni preprosti ljudje, lahko bi rekli uboge vdove.

In tretja stvar: vsaka težka stvar, tudi ta »sveta« polomija v mariborski nadškofiji, je priložnost, da se iz tega nekaj novega naučimo, da iz tega odkrijemo neko novo vizijo za poslanstvo Cerkve, neko novo paradigmo. Nihče ne zanika tega, da tudi v Cerkvi potrebujemo materialne stvari za delovanje pastorale, sociale, šolstva ali ohranjanje naših cerkva in znamenj. Materialno področje vedno lahko ostane samo sredstvo, nikoli pa ne sme postati cilj.

In končno: tega, kar se je zgodilo v mariborski nadškofiji in je velik in resen problem, ne smemo posploševati na celoten slovenski prostor oz. Cerkev v Sloveniji. Večina ljudi, tako duhovnikov kot župljanov, svoje delo in poslanstvo opravlja izjemno dobro in tudi zato bi bilo vsakršno posploševanje krivično. V Mariboru je peščica ljudi izgubila kompas in je namesto Boga v središče postavila svoj ego in željo imeti več – to pa je uničujoče.

Bi lahko obnašanje cerkvenih dostojanstvenikov enačili z gospodarskimi tajkuni?
Mislim, da tega ne moremo enačiti. Kolikor sem seznanjen s položajem, v tem primeru ni šlo za t. i. tajkunsko zgodbo. To ne pomeni, da to njihova dejanja opravičuje. Treba je pogledati, kdo je bil v nadzornih svetih in kdo je sprejemal tvegane odločitve. Po civilno-pravnih postopkih je treba preveriti, ali se je ob tem morda kdo tudi osebno okoristil. Upam in mislim, da se ni. Če se slučajno je, mora kot vsaka druga oseba odgovarjati na civilnem področju, če pa je duhovnik, pa tudi na cerkvenem.

Bi bila rešitev za slovensko Cerkev odstop vseh škofov? Se v Cerkvi išče tretja pot?
Vsak odstop mora imeti svoj tehten razlog. V odstopu ne vidim rešitve. Tudi zato ne, ker vsi slovenski škofje za omenjeni primer nismo odgovorni. Odstopiti za nekaj, za kar nisi odgovoren, ni treba, ni pametno in tudi ni pravično. Ko človek spozna, da je za nekaj odgovoren, da je nekaj naredil narobe, in če spozna, da njegov odstop nečemu koristi, potem je to pametna rešitev. Po drugi strani odstop lahko razumemo tudi kot beg pred odgovornostjo. Rešitev ni v tem, da odstopimo in rečemo, da bo posledice nosil in prevzel nekdo drug, ampak v tem, da tisto, kar moramo, naredimo z vso odgovornostjo, odločanjem in razumnostjo. Treba je spoznati situacijo – argumente za in proti, potem pa kreativno razmisliti in se odločiti.

Položaj je nekoliko podoben situaciji v državi, kjer ravno tako doživljamo razpad vseh vrednot, ljudje obstoječi vladni garnituri praktično ne zaupajo več.
Problem sodobnega človeka je, da v središče postavlja samega sebe. Antropocentrizem in želja po nekakšni svobodi, ki večkrat pride v samovoljo, sodobnega človeka zelo uničujeta. Tudi pri nas se v zadnjem času dogaja, da zmagujejo osebni interes, populizem, pragmatičnost in da je zmanjkalo prave državotvornosti. Upam, da se bo zaupanje v državno strukturo, kakor koli se bo že to reševalo, ponovno vzpostavilo.

Kako lahko Cerkev pripomore k obnovi teh vrednot v slovenski družbi?
Za moderno demokracijo so pomembni vsaj trije elementi: spoštovanje pravne države, upoštevanje pluralnosti in spoštovanje civilne družbe. Mislim, da Cerkev k splošni družbeni klimi lahko veliko prispeva. Kljub mariborski zgodbi so pričakovanja od Cerkve še vedno velika in so tudi upravičena. Svetu bomo veliko povedali, če se bomo iz napačne zgodbe nekaj naučili, predvsem pa, če bomo imeli tako občutek za človeka, ki živi na robu družbe, kot tudi za preprostega človeka.

Zanimanje za duhovnost je danes izjemno veliko. Imamo sodobnega vagabunda, ki za svoja iskanja in religiozne potrebe odgovore hkrati išče v krščanstvu, vzhodnih verstvih, horoskopih in v naravi. Gre za nekakšno koktajlsko religioznost v smislu: če imam tak avto, hišo in psička, kot meni paše, bom pa imel še takšno vero. Najbolj pogubna za čas, v katerem živimo, je kultura ugodja, udobja in uživanja. Človek si mora v življenju postavljati zahtevne cilje. Vera ne da miru. Vera zahteva odločitve, zahteva tudi, da izbereš poti, ki niso lahke ali lažje. In v tem je svoboda.

Cerkev ima na področju materialne, duševne, duhovne in socialne revščine posebno poslanstvo. Ni pomembno samo to, da nekomu nekaj damo, ampak je pomembno predvsem to, da človek tudi doživi, da ga spoštujemo, da je nekdo, da je oseba. Čeprav imamo Facebook, Twitter, elektronska in SMS-sporočila, je glavna težava današnjega človeka to, da je sam in osamljen.

Smo v velikonočnem času, ko naj bi se ljudje umirili in zbrali misli, a dogajanje v Sloveniji je precej pestro. Kako vse to vpliva na ljudi, na duhovno stanje v državi?
Dejansko je družbeno življenje v zadnjih tednih, posebej tudi v zadnjih dneh, živahno, razgibano. Za zadnje obdobje lahko rečemo, da se med ljudmi ustvarja nekakšno malodušje, apatičnost, češ ničesar se ne da spremeniti, t. i. fatalizem; gre za nekakšno vdanost v usodo. Gospodarstvo je v težkem položaju, veliko ljudi je brez zaposlitve, v političnem življenju ne prihaja do želenih in ustreznih rešitev, ljudje so v stiski na socialnem področju, v odnosih. Ta miselnost je nevarna, zato se mi zdi še toliko pomembneje, da verjamemo, da se nekaj da spremeniti, in da to zaupanje gradimo v odnosu do ljudi različnih prepričanj, različnih veroizpovedi, da se znamo poslušati med seboj, spoštovati drug drugega in da iščemo predvsem tisto, kar nas povezuje. V slovenskem prostoru se mi zdi to ključnega pomena.

Marsikdo Cerkvi očita pretirano oklepanje staromodnosti. Predvsem na področju celibata, spolnosti na splošno. Je čas, da se nekaj spremeni? Je čas, da se na novo opredeli pojme glede na hitrost razvijanja družbe?
Imamo deset zapovedi, deset temeljev naravnega zakona, ki jih včasih zreduciramo samo na vprašanje spolnosti. Tukaj so še odnos do drugega, ljubosumje, uničevanje, škodoželjnost, nevoščljivost, … Rad bi poudaril, da je pomembno, da vedno gledamo na celoto. Drugi vidik, na katerega je opozoril tudi papež Benedikt XVI., je, da je velika nevarnost, da Cerkev zaide v poceni moraliziranje in arogantni dogmatizem. V čem je problem tudi naših pridig? V tem, da začenjamo z: moral bi, moraš, to ni prav, to je prav. To ni to, to ni Evangelij. Evangeljski oziroma Jezusov pristop je vedno pristop, v katerem je na prvem mestu odnos.

Kako naj Cerkev torej postane sodobnejša?
Sodobnejša bo toliko, v kolikor bomo gradili osebno vero, v kolikor ne bomo iskali nekih potencialnih sovražnikov v smislu, da nas nekdo od zunaj ogroža, in v kolikor bomo spoštovali različna mnenja. Živimo v pluralni družbi, v kateri so različni pogledi, in kristjani se moramo učiti, da smo radi to, kar smo, hkrati pa tudi, da spoštujemo druge, jih poslušamo, spoštujemo njihovo svobodo, odločitev in zavest, da vero nekdo oblikuje v občestvo.

Kristjani delamo napako, ker potiskamo verovanje v geto in imamo željo vero narediti za zasebno stvar. V cerkvi smo prisotni, na delovnem mestu pa svojih najglobljih prepričanj in vrednot npr. ne izražamo. In potem se zgodi, da se nam zdi, da je v cerkvi vse tako lepo, skupaj pojemo, se srečujemo, svet pa je umazan in so vsi čudni. To ni res. Ta svet je naša priložnost.

Kot najbolj pozitiven del Cerkve javnost doživlja Karitas. Ste se tudi vi kot škof ali škofovska konferenca aktivno vključili v reševanje krize, v katero so pohlepni direktorji - tajkuni, pahnili številne delavce?
Slovenska škofovska konferenca in Komisija Pravičnost in mir pri SŠK-ju sta v zadnjih dveh letih in pol dali več izjav. O problematiki smo se škofje velikokrat pogovarjali, opozorili smo na to, da se s preprostimi ljudmi ne sme manipulirati; kako je treba biti posebej pozoren na naraščajoče število brezposelnih, kot tudi na tiste, ki prejemajo minimalno plačo, matere samohranilke, starejše ljudi in na druge položaje, ki ogrozijo eksistenco posameznikov in ljudi, ki so od njih vitalno odvisni. Škofje želimo ponuditi tudi rešitve in ne samo ocenjevati obstoječega stanja.

Smo v pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti. V nekaterih župnijah je bilo ustanovljenih več novih centrov za dobrodelno pomoč. Na pastoralnih obiskih župnij po Sloveniji sem opazil, da jih imajo veliko po več ur na teden odprte prostore za pomoč, pa ne samo materialno, ampak tudi psihosocialno: za pogovore, srečevanja in podobno. Predvsem na podeželju, kjer se vaščani med seboj nekoliko bolje poznajo, je opaziti, da se ljudje sramujejo tega, da kljub delovni sposobnosti in telesnemu zdravju potrebujejo pomoč. Iz tega razloga pomoč raje poiščejo v večjem kraju, kjer njihova identiteta ni zato zelo izpostavljena. Karitas pomaga vsem ljudem, ki potrebujejo pomoč, ne samo kristjanom. Po pomoč prihajajo tudi pripadniki drugih veroizpovedi ali neverujoči.

Sama bi tukaj posebej izpostavila brezpravne bosanske delavce, ki jih slovenska država očitno brez sramu po številnih letih dela v Sloveniji dobesedno deportira v Bosno. Kaj bi povedali njim in vsem drugim ponižanim delavcem za veliko noč?
Ponižanim delavcem bi rad povedal predvsem to, da Božja ljubezen, Božja dobrota in usmiljenje nikoli na nikogar ne pozabijo. Če so se ljudje znašli v še tako veliki stiski, če je veliki petek še tako težak (ko se spominjamo Kristusove smrti za nas na križu), naj vedo, da je Kristus prvi stopil v najtemnejše globine človeškega življenja in je tudi vstal od mrtvih (velika noč je praznik Kristusovega vstajenja od mrtvih). Kljub vsemu naj ohranijo upanje, ponižani in razžaljeni predstavljajo bogastvo Cerkve. Poskušamo jih razumeti. Na njih ne bomo pozabili. Pripravljeni smo jim ponuditi roko tako na materialnem kot tudi na duhovnem področju.

In kaj svojim sobratom duhovnikom, ki so zaradi svojega pohlepa ali nemoralnih dejanj, npr. pedofilije, uničili podobo Cerkve?
Sebi in sobratom duhovnikom bi rad povedal naslednje. Če je kdo pretiraval s pohlepom ali v požrešnosti, ga vabim, da je tako ponižen, iskren in pogumen, da to tudi prizna. V tem se pokaže veličina človeka, njegovo duhovno bogastvo oziroma šibkost, če tega ne prizna. Hkrati pa imamo tudi eno upanje, »čistilno akcijo« oz. priznanje tega in vemo, da nam Bog odpušča. Naša usoda ni zapečatena. Temeljna je volja in pripravljenost za spreobračanje.

Na praznik sv. Jožefa – 1. maja - bo za blaženega razglašen nekdanji papež Janez Pavel II. Kdo po vašem mnenju je v tem trenutku znotraj Cerkve tako pozitiven lik, ki bi lahko pritegnil milijonske množice, kot je bil pokojni papež?
Čudež papeža Janeza Pavla II. je, da je imel poseben dar, posebno karizmo za mlade. Ob njem so ljudje začutili nekaj svetega, nekaj Božjega, in to človeka vedno najbolj nagovori. Ni treba razvijati kakšne hude znanosti, ampak je treba predvsem biti to, kar si. Mislim tudi, da Bog v novih časih na nov način izbira nove ljudi, in zdajšnji papež Benedikt XVI. ima drugačne, vendar prav tako čudovite darove in prav tako nagovarja množice. Bog že ve, zakaj v določenem času na določeno mesto postavi določenega človeka.

In če k papežu Janezu Pavlu II. pristavim še slovenski lonček. Dokumenti dokazujejo, da se je leta 1991 večkrat oglasil v zvezi s samostojno državo Slovenijo in da je leta 1992 Sveti sedež med prvimi priznal Republiko Slovenijo, kar je bila v veliki meri tudi osebna zasluga papeža Janeza Pavla II. In ker je prihajal iz Poljske, dežele, ki je tudi doživela komunizem, je lahko razumel tudi slovensko situacijo. S takratnim ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem sta v najhujših trenutkih dobro sodelovala in menim, da sta to dva človeka na odgovornih položajih, ki sta bistveno prispevala k naši samostojni državi.