Pred dnevi je na velik odziv naletela novica, da je Slovenec svoje ukradeno kolo našel na Hrvaškem.

Vztrajni Slovenec je nekaj časa iskal svoje ukradeno kolo in ga nazadnje prepoznal med objavami neznanega oglaševalca na Hrvaškem in o vsem po elektronski pošti obvestil virovitiško-podravsko policijsko upravo. Policistom je poslal vse podatke o kolesu in tudi fotografije, na podlagi česar so možje postave tudi ukrepali.

Na nas se je obrnil tudi uporabnik Enej, sicer vnet gorski kolesar, in nam zaupal svojo precej podobno zgodbo.

Enejeva zgodba
Takoj po kraji sredi aprila lani je na enem izmed kolesarskih forumov objavil, da so mu ukradli kolesi Lapierre Froggy 518 in Focus Black Forest. Do konca meseca se ni zgodilo nič, nato pa je od dveh različnih uporabnikov iz BiH-a dobil zasebno sporočilo, da se eno izmed koles prodaja prek njihove "Bolhe", torej tamkajšnjega spletnega oglasnika.

Enej, v Ljubljani živeč Koprčan, pojasnjuje, da je takoj ugotovil, da se res prodaja njegov "froggy", saj pravi, da ga je leto dni sam sestavljal. Na policijsko postajo Bežigrad, kjer je ob dogodku prijavil tatvino kolesa, je odnesel vse slike, posnetke zaslona spletne strani, našel pa je tudi profil prodajalca na Facebooku ter njegov naslov in telefonsko številko.

Po besedah policista pa kljub temu žal niso mogli storiti ničesar, češ da je to internacionalna zadeva in morajo to urediti policisti v BiH-u.

Po svoje kolo v Bosno
"Po razmisleku, klicanju vseh kriminalistov in kriminalcev, ki jih poznam - posredno in neposredno -, je bil skupni odgovor ta, da če želim kolo še kdaj videti, moram sam iti v Sarajevo, tam prositi policiste, če bi šli z mano do prodajalca domov in upati, da je kolo še tam," pripoveduje Enej. Dobil je stik enega izmed kriminalistov, ki mu je pomagal pri organiziranju - na katero policijsko postajo naj se obrne, kdo naj ga pospremi tja ...

Enej se je v družbi brata in prijatelja nato res odpravil v Bosno in Hercegovino, po sedmih urah vijugaste vožnje so prispeli pred policijsko postajo Vogošća blizu Sarajeva, kjer so se sešli z dvema kriminalistoma. S civilnim avtomobilom so se odpeljali iskat naslov, ki ga je prek spleta izbrskal sam, ter našli hišo in tam prijazno ženico. Ljubljančan pa se spominja, kako se je prestrašil, ko je poklicala ven svojega nečaka, ki ga opisuje kot obritoglavega orjaka, zato je že razmišljal, kako bo moral pozabiti na svoje kolo in se pognati v tek, da si reši lastno glavo.

Nazadnje se je izkazalo, da ima omenjeni moški servis in je kupil kolo za 300 evrov, nato pa ga hotel prodati naprej. A neuspešno ga je tri tedne oglaševal za 700 evrov, saj je glede na življenjski standard v Bosni in Hercegovini to zelo veliko denarja. Kupil naj bi ga še isti dan, ko so ga ukradli, ampak popoldne, zato Enej sklepa, da je kolo iz njegove garaže takoj romalo v BiH. Pojasnjuje, da kolo ni bilo razstavljeno, ampak samo krmilo obrnjena in sneto sprednje kolo, zadnjega jim ni uspelo sneti, so pa odstranili nalepke, ki jih je nalepil sam.

Prodajalec je nato kolo naložil v svoj avtomobil in skupaj so odšli na policijsko postajo. Po štirih urah pregledovanja številk je prodajalec dobil zgolj potrdilo o odvzemu kolesa - sicer naj bi imel doma okoli 30 koles dražjih blagovnih znamk, vendar policisti niso imeli nobene podlage za hišno preiskavo, Enej pa se je s svojim najdenim kolesom odpravil nazaj v Slovenijo.

Kolesarji imajo oči na pecljih drug za drugega
Za MMC je zdaj pojasnil, da njegov primer še zdaleč ni edini. "Samo za primer, teden pred mojo krajo so na Parmovi ulici s strehe avta ukradli Giant Glory downhill kolo prijatelju, nato naslednjo soboto meni. Čez dva tedna so istemu prijatelju, ko je kupil drugo kolo, vlomili v klet v Šiški in mu spet ukradli kolo. Prvega je tudi on po nekaj mesecih s pomočjo občana našel v Sloveniji, drugega pa žal ne," razlaga Enej.

Sam je sicer zelo aktiven v skupnosti "rajderjev", kot jim pravi, in kolesarji si med seboj veliko pomagajo pri raziskovanju tatvin.

"Vsi delujemo kot eno in smo pozorni na vsako 'nemestno' kolo. Če si kolesar, takoj opaziš, da kolo downhill ali podobno ne sodi v mesto in že z napačnim položajem 'kolesarja' lahko sklepaš, da ni vajen takega kolesa. Če pobrskate po forumu, je tudi kaka zgodba, ko se je kolo našlo, tako da ga je v mestu opazil kak drug kolesar," pojasnjuje.

"Žal se policija ne ukvarja s takimi stvarmi, saj imajo pomembnejše delo in zato se moramo sami znajti," dodaja. Se torej pogosto zgodi, da lastnik svoje ukradeno kolo najde sam? "Če ga najde, ga najde sam. Druge ni. Ne poznam primera, da bi policija uspešno našla tako specifično kolo. Najdejo tiste, ko zaplenijo več koles iz kake garaže, ampak 'naša' kolesa zginejo iz radarja precej hitro, saj so vpadljiva in predvsem draga," pravi Enej.

Sam lastnikom koles sicer svetuje, naj ga na vsak način fizično zaščitijo: "Železni boksi, alarmi, kamere, verige - kar koli."

Prepričan je namreč, da na zavarovalnice ne gre računati, "saj v enem letu veliko plačaš in se v primeru kraje sklicujejo na tisoče dejavnikov, da se le izognejo plačilu." Opozarja tudi, da starejšega kolesa skoraj ne moreš zavarovati, čeprav je njegova vrednost še vedno več kot 1.500 evrov, "saj dajo okno za zavarovanje le 14 dni po nakupu".

"Sodelovanje med policijami poteka kakor za vsa druga kazniva dejanja"
Obrnili smo se tudi na policijo, kjer so nam potrdili, da so v preteklih letih zabeležili kar nekaj primerov, ko so ukradena kolesa končala na območju Balkana.

"A ne moremo trditi, da gre za organizirano početje. Veliko koles se preprodaja na tržnicah, oglasnikih, spletnih oglasih v Sloveniji. Predvsem pri dražjih kolesih velja, da se pogosto preprodajo v tujino," so pojasnili za MMC.

Glede na to, da ukradena kolesa očitno pogosto pristanejo na Balkanu - kakšno je torej sodelovanje med policijami na področju tatvin koles? "Sodelovanje med policijami poteka kakor za vsa druga kazniva dejanja", so nam odgovorili.

Išče se moško modro kolo s črnimi ročaji
Hkrati pa opozarjajo, da je ključna težava, s katero se srečujejo pri preiskovanju, da oškodovanci ne poznajo svojih koles. "Velikokrat ne poznajo niti proizvajalca, niti modela. Tudi slik kolesa nimajo in jih po izvedeni kraji ne znajo opisati, kaj šele, da bi imeli zapisane številke okvirja," poudarjajo.

Dodajajo, da razmeroma dobre podatke za nadaljnje delo dobijo le pri novejših ali pa boljših dražjih kolesih, kjer imajo oškodovanci še račune ali podatke zapisane. "V vseh drugih primerih pa iščemo moška modra kolesa s črnimi ročaji (ali podobnimi opisi), brez identifikacijskih številk in drugih tipičnih značilnosti," ponazarjajo.

Statistike, ki bi omogočala primerjavo števila kraj višjecenovnih in nižjecenovnih koles, sicer ne vodijo. Pa gre običajno za posamezne storilce ali za organizirane skupine? "Večino obravnavanih primerov izvršujejo posamezniki. Pojavijo se tudi organizirane skupine storilcev, ki pa predvsem načrtno iščejo višjecenovna kolesa. Tako si za tarčo vzamejo npr. kolesarnice premožnejših sosesk, hiš," odgovarjajo.

Avtomobili se pogosto ukradejo zaradi rezervnih delov. So take težnje zaznane tudi pri kolesih ali se tudi naprej uporabljajo predvsem kot prevozno sredstvo v celoti? Velika večina koles se uporablja naprej kot prevozno sredstvo in ne za rezervne dele, pojasnjuje policija.

Cene koles na črnem trgu se sicer po njihovih navedbah ne spreminjajo do te mere, da bi kupec lahko posumil, da gre za ukradeno kolo - sploh pri tistih kolesih, ki so že menjala vsaj
enega lastnika. "Težava je tudi, da ljudje, ko nekaj kupijo v spletni prodajalni ali prek oglasa, običajno ne zahtevajo potrdila o izvoru ali računa. Prodajalci se pogosto izgovarjajo, da so kupili stvar pred leti od neznane osebe in jo zdaj preprodajajo dalje," še pojasnjujejo težave, s katerimi se srečujejo pri preiskovanju tatvin koles.