Natančno 102 leti po začetku epidemije španske gripe na naših tleh se je ekipa Tednika odpravila po sledi enega izmed redkih dokumentov, ki razkriva, kako smrtonosno je na Slovenskem divjala ta bolezen. Kronika, ki jo je jeseni leta 1918 zapisoval nekdanji župnik v Adlešičih Ivan Šašelj, priča, kako je bolezen v slabih treh mesecih opustošila vasi v okolici Adlešičev, in potem konec decembra – tako iznenada, kot je prišla – tudi izginila.

"Stari ata je bil mežnar in je imel mrliško knjigo. In sem videla v knjigi napisano: umrl zaradi španske. Samo španske je napisal." Tako se spominja Katarina Adlešič iz belokranjske vasi Adlešiči in dodaja, da v njeni družini španska gripa ni terjala žrtev. Je pa bolezen usodno zaznamovala deda direktorja Krajinskega parka Kolpa, Borisa Grabrijana iz Velikih sel. V epidemiji leta 1918 je izgubil starše, najstarejšo sestro in strica.

"Zapisi, kot je kronika župnika v Adlešičih, so zaenkrat zelo redki. Pričevanje o doživljanju pandemije španske gripe je, na primer, objavil goriški civilni zdravnik Anton Brecelj, ki je leta 1918 zdravil obolele in za gripo zbolel tudi sam," pove zgodovinarka Katarina Keber iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.

Kot poudarja, je nemogoče ugotoviti, za koliko ljudi na danes slovenskem ozemlju je bila ta bolezen usodna. Španska gripa namreč ni spadala med tiste nalezljive bolezni, ki jih je bilo treba prijavljati avstro-ogrskim oblastem. Zgodovinarji tako podatke zbirajo po kapljicah, s pomočjo mrtvaških knjig, bolnišničnih statistik, časopisnih člankov in večinoma še neraziskanih arhivskih zapisov, kot je tudi Šašljeva kronika.

Španska hripa v Beli krajini

Samo v Črnomlju je oktobra 1918 zaradi španske bolezni umrlo 72 ljudi, je med drugim zapisal Ivan Šašelj. Najhuje pa je bilo v vasici Tribuče: "V drugi polovici oktobra se je pojavila španska bolezen, kateri pravijo tudi pljučna kuga, silno hudi v naši župniji in najbolj v Tribučah, kjer menda ni bilo hiše brez bolnikov, v nekaterih hišah pa jih leži 6-9 ali vsi, da nima kdo streči in živini polagati … Ker skoraj vse leži, ni imel skoraj kdo jam kopati in rakve delati in pokopavati. K sreči so dobili ruskega ujetnika, ki jim je pomagal. Najstarejši ljudje ne pomnijo, da bi bili kdaj v Tribučah na en dan štirje sprevodi zaporedoma. Tolike žalosti in joka menda še ni bilo na en dan v Tribučah." (Kronika župnije Adlešiči, Ivan Šašelj, oktober 1918)

Epidemija še vedno premalo raziskana

O tem, kaj se je med izbruhom španske gripe dogajalo v večjem delu Slovenije in kakšne so bile posledice epidemije, je še vedno znanega malo. Katarina Keber je v bilateralnem projektu SAZU-ja, Univerze v Pulju in Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru s sodelavci raziskovala pandemijo v Ljubljani, Pulju, Kopru in Pazinu. In nekatere ugotovitve: v Ljubljani je, podobno kot na Hrvaškem, umiralo nekoliko več žensk kot moških.

Zbolevalo je izjemno veliko šolarjev. V prvih dneh oktobra je bilo v ljubljanskih ljudskih šolah za gripo bolnih skoraj 30 odstotkov vseh šolarjev, ponekod je zaradi bolezni manjkalo med 16 in 75 odstotkov šolarjev, navaja Kebrova. Kakšen je bil odstotek smrtnosti, pa je nemogoče ugotoviti, saj ni znano ne število bolnikov ne število tedanjega prebivalstva.

Podobno je bilo, kot kaže zapis Ivana Šašlja, tudi v Beli krajini: "Bolezen napada navadno ljudi srednje starosti, med 20. in 40. letom in huje ženske … Tudi otroke napada, ki pa jo čez nekaj dni že prebolijo. Raje in huje napada tudi bolehne ljudi ali bolj slabotne, in take, ki so bili že prej kdaj hudo bolni. Nekatere je napadla že po dvakrat."

Zanimivo je, da se oblasti kljub resnosti epidemije niso odločile za karanteno. Edini javnozdravstveni ukrep na Kranjskem je bilo zaprtje šol za mesec dni, od začetka oktobra do začetka novembra 1918, poudarja sogovornica. V Beli krajini so bile, kot kaže zapis župnika Šašlja iz januarja 1919, ponekod šole zaprte še bistveno dlje: "3. januarja se je začela zopet šola v Adlešičih, katere ni bilo, razen štiri dni, od 22. oktobra 1918."

Šašljevo kroniko želijo izdati v knjigi

Pisanje kronike, v kateri beležijo pomembnejše dogodke v župniji, je bila in je še dolžnost vseh župnikov, nam pove Tone Krampač iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana. A kot pravi, je Šašljeva Kronika župnije Adlešiči zaradi njegovega pripovedovalskega daru izjemna, zato bi jo želeli nekoč izdati v knjižni obliki. Če jo bodo, bo to že sedma ali osma knjiga Ivana Šašlja, dodaja Boris Grabrijan.

Več o španski gripi in Kroniki župnika Ivana Šašlja pa si oglejte v spodnjem prispevku iz oddaje Tednik.