Če vprašate palestinskega nerezidenčnega veleposlanika Salaha Abdela Šafija, je v evropskem kontekstu stališče Slovenije glede izraelsko-palestinskega vprašanja "zelo napredno". V primerjavi z Nemčijo, Madžarsko ali Združenim kraljestvom je takšna interpretacija lahko razumljiva, toliko bolj, ker prihaja od diplomata, ki si prizadeva za čim širšo podporo za svoja prizadevanja, a dejstva razkrivajo, da je ta "naprednost" Slovenije, ko gre za dejanske ukrepe za zaustavitev genocida, omejena na izjave, pozive, obsodbe, pobude, z eno besedo: na performativnost. A genocid, ki ga vsi spremljamo v živo, ne predstavlja nekakšnega nepričakovanega obrata v odnosu Izraela do Palestincev, ampak zgolj ultimativno zaostritev njegovih večdesetletnih politik, ki pa Slovenije vse od časa njene osamosvojitve kljub njihovim nezakonitostim in brutalnostim niso odvrnile od normalnega gospodarskega, vojaškega, akademskega in političnega sodelovanja oziroma podpiranja Izraela.

Ne da se trditi, da je Slovenija glede palestinskega vprašanja nedejavna. V času izraelske (in ameriške) demonizacije in kriminalizacije agencije ZN-a za pomoč palestinskim beguncem (Unrwa) je vztrajala pri njeni legitimnosti in financiranju, odločila se je za sodelovanje v postopku za izdajo svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu o pravnih obveznostih Izraela do agencij ZN-a, sodelovala je tudi v lanskem postopku za izdajo mnenja tega sodišča o zakonitosti oziroma nezakonitosti izraelske okupacije palestinskih ozemelj, periodično izvaja rehabilitacije pohabljenih otrok iz Gaze, junija lani je priznala Palestino kot neodvisno državo (pri čemer kritiki opozarjajo, da vzpostavitev države Palestine ne rešuje izvornega problema pregona in razlastitve Palestincev leta 1948, torej vprašanja beguncev, in lahko služi kot potrjevanje Izraela kot judovske supremacistične države). A vsa ta humanitarna pomoč in sodelovanja v sodnih postopkih ne smejo zamegliti dejstva, da Slovenija obenem vse od svoje osamosvojitve aktivno podpira državo, zaradi katere – povedano najpreprosteje – palestinski begunci sploh obstajajo in je rehabilitacija otrok brez udov potrebna.

Sorodna novica Slovenija se kljub katastrofi v Gazi v odnosu do Izraela večinoma omejuje na pozive in pričakovanja

Poslovanje s kolonijami v času genocida

Ta podpora celo v času genocida – da gre za genocid, je širok konsenz mednarodnih strokovnjakov na tem področju in priznanih mednarodnih organizacij – poteka na številnih področjih, od vojaškega do akademskega in gospodarskega. Na policah slovenskih trgovin so še vedno na voljo izdelki iz nezakonitih izraelskih naselbin na okupiranem palestinskem ozemlju. Te kolonije, ki v skladu z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča predstavljajo vojni zločin in jih Izrael gradi od začetka okupacije leta 1967, sta kot nezakonite označila Varnostni svet ZN-a in Meddržavno sodišče. Poslovanje s temi naselbinami ne pomeni samo legitimizacije izraelske okupacije in kolonizacije v praksi, ampak tudi neposredno financiranje izraelskih vojnih zločinov.

Da Izrael izvaja "kolonizacijo zasedenega palestinskega ozemlja", je uradno stališče Slovenije, ki pa odgovornost za ukrepanje proti tem kolonijam (če že ne govorimo o ukrepanju zoper državo, ki jih gradi) prelaga na Evropsko komisijo, ki da naj pregleda trgovinsko politiko z Izraelom. Ta je namreč urejena s pridružitvenim sporazumom med Izraelom in EU-jem iz leta 2000. Zunanja ministrica Tanja Fajon je v intervjuju za MMC novembra lani dejala, da pregledujejo pravne možnosti za prepoved uvoza izdelkov iz nezakonitih naselbin, a tudi pol leta kasneje ni nikakršnih informacij o rezultatu tega pregledovanja. Ministrica je v intervjuju poudarila, da "gre za sankcijski režim, ki zahteva soglasje vseh držav Evropske unije", kar sproža vprašanje, ali je Slovenija brez odobritve Bruslja in soglasja vseh drugih članic Unije torej dolžna podpirati kolonizacijo in vojne zločine v Palestini tudi v najbolj neposredni obliki. Je to vloga Slovenije, ki naj jo slovenska družba sprejme? Mar ni že izjava Kaje Kallas konec marca – potem ko so izraelske sile v Gazi ubile že več kot 17.000 otrok – da sta EU in Izrael "zelo dobra partnerja", zadosten razlog za to, da Slovenija uveljavi – morda celo izsili, ali zanjo nekaj tvega – svojo avtonomijo?

Podpora izraelske vojaške industrije kljub pokolom

Slovenija vztraja tudi pri vojaškem sodelovanju z državo, ki – ne pozabimo – pred očmi vsega sveta izvaja nezakonito okupacijo, kolonizacijo, apartheid in genocid. Medtem ko ministrstvo za obrambo od oktobra 2023 ni izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja in vojaške opreme v Izrael, pa je Slovenija nadaljevala nakupe izraelskega orožja in podpiranje izraelske vojaške industrije. Lani je tako Slovenija po podatkih Morsa uvozila za 828.214 evrov izraelske vojaške opreme. Ravno odločitev za neizdajanje dovoljenj za izvoz orožja v Izrael po začetku zadnje vojne v Gazi pa poudarja odgovornost Slovenije v vseh preteklih vojnah.

Ministrstvo za obrambo pred oktobrom 2023 namreč nikoli ni zavrnilo vloge za izvoz vojaških proizvodov v Izrael, ne glede na njegove kršitve mednarodnega prava in pokole, ki jih je izvajal v Gazi. V decembru 2008 in januarju 2009 je Izrael v 22-dnevnem obstreljevanju Gaze po podatkih ZN-a ubil 1383 Palestincev, vključno s 333 otroki in 114 ženskami, ranil je več kot 5300 ljudi. Kljub temu je Slovenija leta 2009 iz Izraela uvozila za 1.688.858 evrov orožja in vojaške opreme, tja pa izvozila za 453.353 evrov orožja.

Novembra 2012 je sledilo naslednje večje izraelsko obstreljevanje Gaze, v katerem je bilo po podatkih ZN-a ubitih 165 ljudi, od tega 99 civilistov, vključno s 33 otroki in 13 ženskami. Okoli 1400 ljudi je bilo ranjenih. Naslednje leto je Slovenija v Izrael izvozila za 445.360 evrov orožja in vojaške opreme. Dve leti kasneje je Izrael izvedel do takrat najhujše napade na Gazo. V sedmih tednih je bilo ubitih 2251 Palestincev, od tega 1462 civilistov. Med smrtnimi žrtvami je bilo 551 otrok in 229 žensk. 11.231 ljudi je bilo ranjenih, vključno s 3436 otroki. Kljub temu se je Slovenija v naslednjem letu odločila v Izrael izvoziti za 238.271 evrov orožja.

Palestinci v Gazi so se marca 2018, devet let po začetku izraelske blokade, iz obupa odločili za množične proteste blizu ograje oziroma zida, s katerima je Izrael obdal okupirano območje. Zahtevali so pravico do vrnitve na svoje domove na ozemlju Izraela, od koder so bili leta 1948 v imenu vzpostavitve judovske večine izgnani njihovi predniki. V letu dni protestov so izraelske sile, predvsem ostrostrelci, ubile 266 ljudi, tudi 50 otrok. Skoraj 30.000 ljudi je bilo ranjenih, od tega so številni ostali pohabljeni. Po vsem tem je Slovenija v letu 2019 uvozila za 134.674 evrov izraelskega orožja, tja pa ga je izvozila za 67.000 evrov. Šlo je za 130 kosov gladkocevnega orožja kalibra do 20 milimetrov in drugo podobno orožje.

Izrael je Gazo bombardiral tudi v letih 2021 in 2022. Maja 2021 je bilo tam ubitih najmanj 260 ljudi, avgusta 2022 pa več kot 30. V naslednjih dveh letih, 2022 in 2023, je Slovenija v Izrael kljub temu izvozila za 870.737 evrov orožja, iz Izraela ga je pa uvozila za 1.696.007 evrov.

Skupno urjenje slovenske in izraelske vojske v času, ko ta izvaja genocid

Vojaško sodelovanje Slovenije z Izraelom pa ni omejeno na prodajo in nakup orožja in vsekakor ni stvar preteklosti. Aprila letos, ko je izraelsko bombardiranje Gaze trajalo že 18 mesecev, je tako Slovenska vojska v Grčiji sodelovala na vojaških vajah zračnih sil 12 držav, med katerimi je bil tudi Izrael. Kaj o Sloveniji in njeni vojski pove pripravljenost na skupno urjenje z zračnimi silami, ki na okupiranem območju mečejo bombe na šole, bolnišnice, poslopja Združenih narodov, šotore z begunci? Ne spreglejmo, medtem ko Slovenija sodeluje z izraelsko vojsko na skupnih vajah, predstavnik Slovenije na Meddržavnem sodišču opozarja na "grozljive in nesprejemljive" humanitarne in varnostne razmere, ki jih v Gazi in drugod v Palestini povzroča ravno ta vojska. Kaj za Slovenijo pomeni "nesprejemljivo"?

Zastaviti si moramo neizogibno vprašanje, kolikšna je odgovornost Slovenije ne samo za politično normalizacijo Izraela v vseh letih pokolov, ki jih je in jih še izvaja, ampak tudi za – povsem neposredno – število ubitih. Količina orožja, ki ga je Slovenija v vseh desetletjih izvozila v Izrael, je v kontekstu zahodnega oboroževanja te države resda simbolična, a vprašajmo se, kaj simbolizira.

Sorodna novica Kaj nam pomenijo besede, ko govorimo o Izraelu/Palestini?

Prepad med "intimnim mnenjem" in dejanji

Vsi množični pokoli v Gazi od leta 2008 naprej so bili koraki h genocidu, ki ga spremljamo. Da gre za genocid, je bilo že lani "intimno mnenje" slovenske zunanje ministrice. Zakaj se Slovenija v času njenega ministrovanja torej noče pridružiti tožbi Južne Afrike, ki Izraelu pred Meddržavnim sodiščem že od decembra 2023 očita kršenje konvencije o genocidu? Fajon je novembra lani dejala, da ima Slovenija še čas za odločitev o pridružitvi tožbi, a to prelaganje odločitve v nedoločeno prihodnost odpira prostor za ugibanja. Je "problem" v tem, da sodba v tem primeru ne bo nezavezujoča, kot so sicer avtoritativna svetovalna mnenja ICJ-ja? Kako pomembno merilo pri odločanju o sodelovanju v tožbi proti Izraelu je dejstvo, da bi obsodba te države za genocid sprožila vprašanje o odgovornosti njene glavne evropske oboroževalke Nemčije, najpomembnejše gospodarske partnerice Slovenije?

Realnost v Gazi je veliko bolj grozljiva, kot jo predstavljajo mediji. Podob, ki prek družbenih omrežij vsakodnevno prihajajo iz Gaze, se zaradi njihove nazornosti ne da ne deliti ne pozabiti. Kar javnost vidi v televizijskih poročilih, sliši v radijskih, ali prebere na spletnih portalih, je zgolj droben in očiščen vpogled v razmere, v katere je Izrael ob podpori zahodnih zaveznikov potisnil več kot dva milijona ljudi, od katerih je okoli polovica otrok. To, o čemer v postapokaliptičnih distopičnih filmih Zahod zgolj fantazira, je Izrael s svojo politično in vojaško pomočjo v Gazi udejanjil. "Jaz lahko rečem, kaj intimno doživljam ob pomoru in trpljenju civilistov v Gazi vsak dan. To je težko spremljati," je konec lanskega leta dejala ministrica Fajon. Kako razumeti ta razkorak med intimnimi doživetji ministrice in pomanjkanjem ukrepov države, ki jo predstavlja? "Politiki, nedejavni, nesposobni ali sokrivi, financirajo našo smrt, nato pa hlinijo sočutje, če sploh," v letos izdani knjigi Popolne žrtve piše palestinski pisatelj Mohamed El Kurd, ki (ta pomislek sicer leti na njegovo lastno delo) opozori na "sramotno nezadostnost" besed ob 1000-kilogramskih bombah.

Pri samorefleksiji in sprejemanju odgovornosti je sicer treba ohranjati ločnico med državo in družbo, med političnim vodstvom in javnostjo, a vendarle, ko bomo naslednjič videli posnetek očeta, ki v dveh plastičnih vrečkah izgubljen nosi kose trupel svojih otrok, posnetek, na katerega ne bo treba čakati več kot dan ali dva, se ne vprašajmo samo, kaj to pove o temeljni ideji države, ki to počne (ta analiza je nujno potrebna), ampak predvsem, kaj to pove o nas samih. V kakšen zgodovinski položaj se postavlja Slovenija, kakšna je cena popolne izpraznitve pomena besede "nesprejemljivo" in kdo vse jo plačuje?