V formuli ena so hudi trki in nesreče zaradi poostrenih varnostnih ukrepov postali zelo redki. Vseeno se občasno zgodijo. Zgornja fotografija je z dirke za VN Belgije iz leta 2012, ko so že takoj po štartu trčili Romain Grosjean, Lewis Hamilton, Fernando Alonso in Sergio Perez. Zaradi težav z dirkalnikom, ki so bile posledice omenjenega trčenja, je pet krogov pozneje v garažo zapeljal še Pastor Maldonado. Dirko, na kateri je imel Alonso veliko srečo, da ga Grosjeanov lotus, ki je poletel po zraku, ni zadel v glavo, je sicer dobil Jenson Button. Foto: EPA
V formuli ena so hudi trki in nesreče zaradi poostrenih varnostnih ukrepov postali zelo redki. Vseeno se občasno zgodijo. Zgornja fotografija je z dirke za VN Belgije iz leta 2012, ko so že takoj po štartu trčili Romain Grosjean, Lewis Hamilton, Fernando Alonso in Sergio Perez. Zaradi težav z dirkalnikom, ki so bile posledice omenjenega trčenja, je pet krogov pozneje v garažo zapeljal še Pastor Maldonado. Dirko, na kateri je imel Alonso veliko srečo, da ga Grosjeanov lotus, ki je poletel po zraku, ni zadel v glavo, je sicer dobil Jenson Button. Foto: EPA

Skozi desetletja je bil sestavni element formule ena trepetanje. Tudi ko si vodil s pol kroga prednosti, si trepetal, da boš pripeljal do konca. Včasih je polovica avtomobilov pripeljala na cilj, v zadnjih desetih letih na cilj z nekaj izjemami pripeljejo vsi. Trepetanje, ali bo material zdržal do konca, je bilo sestavni del tega športa.

O trepetanju kot sestavnem delu formule ena
Miran Ališič
V svoji posebnosti morajo biti dirkači formule ena pošastni, ne trenirani fantje, ki jih PR-službe in dirkaški programi koncernov že do 17. leta izoblikujejo v robote, je poudaril Miran Ališič. Foto: Tadej Bernik

Enkrat bodo spoznali, da dirkanje ni izdelava najbolj varčnih avtomobilov, ki jih potrebujejo milijoni za transport po svetu, za čim manjše emisije strupenih snovi, za čim manjšo porabo nekih energentov. To je vse lepo, a mislim, da v formuli ena to ni prava smer. Enostavno bi se morali v tem športu znebiti elektrike in se malce bolj prepustiti naključjem.

O vrnitvi požrešnejših in zmogljivejših motorjev v formulo ena

Spet bi moralo prihajati do številnih odstopov, na dirkališčih bi morali - in prepričan sem, da bo to zelo težko storiti - asfaltna izletna območja zamenjati s peščenimi, ki prinašajo skorajšnji konec dirke, če se tja zapelješ. Namesto tega pa se dirkači danes na teh velikih asfaltnih obračališčih samo peljejo naprej.

O asfaltiranju izletnih območij
Parabolica, Monza
Letos je med ljubitelji formule ena veliko prahu dvignila vest, da so izletno območje ob sloviti Parabolici v Monzi asfaltirali. S tem naj bi proga, ali pa vsaj zavoj, po mnenju številnih izgubila dušo. A vendarle se je treba zavedati, da so to storili zaradi večje varnosti v drugih motošportnih razredih, predvsem v motociklizmu, kjer je za tekmovalca bistveno varneje, če ob izletu s steze z motorjem zapelje na asfalt kot pa v pesek. Foto: Twitter

Način, kako trenutno pridobivajo prizorišča na koledarje dirk, je v Evropi nesprejemljiv. Zadnja dirka je bila v Abu Dabiju. Ta je najdražji plačnik pristojbine za svojo dirko. Mislim, da plačuje od 30 do 40 milijonov dolarjev. Katero dirkališče lahko v Evropi da 30 ali 40 milijonov dolarjev samo za organizacijo dirke? Nobeno.

O prirejanju dirk na Vzhodu in v Evropi
Fernando Alonso
V prihodnji sezoni bo po letu 1992 karavana formule ena znova obiskala Mehiko, kjer pa dirkači ne bodo dirkali na stari progi, saj jo bodo pod vodstvom nemškega arhitekta Hermanna Tilkeja spremenili. Tako se bo zavoljo šikane 'poslovil' sloviti zavoj Peraltada pred štartno-ciljno ravnino. Na shemi na fotografiji je nova proga označena z rdečo barvo. Foto: EPA

Če bi bil Bernie Ecclestone še vedno lastnik vseh svojih podjetij, in to ne bi bil sklad CVC, bi poskrbel, da bi Marussia in Caterham letos preživela. Vprašal bi ju, koliko jima manjka, in bi jima potem to doplačal do konca letošnje sezone, saj je bil to tako ali tako njegov denar. Danes je pa to denar mednarodnega sklada. /.../ Ecclestone, kakršen koli je že bil in ob vseh očitkih ter napakah, ki jih je v preteklosti storil, je vedno imel - dokler je bilo vse skupaj njegovo - v mislih interese moštev, interes tega športa. Zato je tudi lažje pomagal dirkališčem. Prav zato je formulo ena prepustiti nekemu investicijskemu skladu izjemno nevarno. Ta sklad lahko vse skupaj v petih letih pripelje do bridkega konca.

O Bernieju Ecclestonu, vodji formule ena
Michael Schumacher
Ališič si želi, da bi se v formuli ena enostavno prepustili naključjem. Pogreša trepetanje dirkačev in odstope. Včasih je na dirkah polovica dirkačev odstopila - denimo, zadnjo dirko za VN Mehike, ki se na koledar kraljice motošporta vrača naslednjo sezono, je končalo le 13 od 26 dirkačev, torej polovica. V zadnjem času pa dirko z redkimi izjemami končajo vsi. Foto: EPA

Danes sem prebral eno zanimivo misel Jackieja Stewarta, ki je rekel, da Vettel Ferrariju ne bo mogel pomagati bolj, kot mu je Alonso. Na neki način bi se s tem tudi strinjal. Pri Ferrariju je vse v razsulu, vse je pred nekim novim začetkom, kakršen koli že bo - in ti začetki trajajo neko obdobje. Čudežnih preobratov v Maranellu ne pričakujem.

O prestopu Sebastiana Vettla v Ferrari
Sebastian Vettel
Sebastian Vettel se je po štirih izjemno uspešnih sezonah pri Red Bullu odločil za nov izziv: Ferrari, nekdanje moštvo idoliziranega Michaela Schumacherja, bo poskusil popeljati na pota stare slave. Heppenheimčan si od naslednjih sezon veliko obeta, a številni poznavalci, tudi ljubitelji kraljice motošporta, so prepričani, da bo po avanturi v Maranellu bridko razočaran. Kako uspešni bodo Italijani pri razvoju dirkalnika za novo sezono, bo jasno že ob prvem zimskem testiranju v Jerezu, predvidoma med 1. in 4. februarjem 2015 (datumi še niso uradno potrjeni). Foto: Ferrari Media

Vendar pa leta 1984 v kvalifikacijah formule ena s 1.050 konjskimi močmi, z ročnim H-menjalnikom in brez servovolana neki 17-letnik tega volana ne bi mogel niti premakniti, kaj šele, da bi z dirkalnikom uspešno dirkal.

O Maxu Verstappnu in nižanju starostne meje dirkačev v formuli ena
Volan
Včasih je bilo dirkanje precej nevarnejše, a enostavnejše. Danes je varnejše in precej bolj komplicirano. Dirkači imajo na volanu poplavo gumbov, s katerimi morajo upravljati med dirko. Pri tem jim pomaga moštvo iz boksov, brez katerega dirkači svojega dirkalnika v celoti sploh ne bi znali upravljati. To se je lepo videlo v Silverstonu pri Rosbergu in v Spielbergu pri Vettlu. Oba sta po težavah s svojima dirkalnikoma po radijski zvezi vneto spraševala, kaj morata storiti, kateri gumb morata pritisniti ipd. Foto: Ferrari Media
Max Verstappen s 17 leti v formulo ena


V torek smo na MMC-ju objavili prvi del pogovora z Miranom Ališičem, v katerem smo se dotaknili letošnje sezone v formuli ena, preteklih, nostalgičnih časov tega športa, hude Bianchijeve nesreče v Suzuki, finančnih težav in prihodnosti manjših moštev ter približevanja elitnega razreda motošporta mlajšim generacijam športnih navdušencev.

Tokrat objavljamo drugi del, v katerem smo z dolgoletnim športnim komentatorjem spregovorili o elektroniki v dirkalnikih, (ekstremni) nevarnosti v formuli ena, selitvi dirk na Vzhod, težavah starih (evropskih) dirkališč, prestopov dirkačev in vse nižje starosti teh ob prodoru v elito motošporta. Za konec smo sogovornika povabili še k igri asociacij. Vabljeni k branju.


Formula ena želi biti v koraku s časom, zato je vpeljala ogromno elektronike v dirkanje. Kje je meja?
Ko smo se pogovarjali z Rossom Brawnom, je rekel, da bi bilo mogoče sodobno formulo ena z minimalno predelavo dirkalnika odpeljati kar z joystickom iz garaže. To je seveda popolnoma napačna smer. A če vzameš stran to elektroniko iz dirkalnika, prideš do še bolj jasnega dirkanja z mehanskim avtomobilom, ki je novim generacijam še bolj odtujeno. Vendar pa bi lahko pravo dirkanje vrnili prav s tem. Skozi desetletja je bil sestavni element formule ena trepetanje. Tudi ko si vodil s pol kroga prednosti, si trepetal, da boš pripeljal do konca. Včasih je polovica avtomobilov pripeljala na cilj, v zadnjih desetih letih na cilj z nekaj izjemami pripeljejo vsi. Trepetanje, ali bo material zdržal do konca, je bilo sestavni del tega športa.

Omenili ste en sestavni element tega športa, zagotovo jih je še več.

Če najdeva pet sestavnih elementov formule ena, se mi zdi, da so štirje že odpadli. To je velika kriza tega športa, saj ne vztraja pri sestavnih elementih. Zakaj je nogomet tako popularen? Ker več kot sto let vztraja pri sestavnih elementih tega športa. Formula ena je po mojem mnenju že stoletje popularna zaradi svoje ekstremne nevarnosti. Danes je politično nekorektno reči, da je eden temeljnih elementov interesa občinstva za dirke ekstremna nevarnost. Te ni več, ostala je le neka nevarnost, ki je zelo nadzorovana. Ekstremne nevarnosti, ki je privlačila ljudi, da so ta šport spremljali, ni več. Dirkače formule ena sem primerjal z alpinisti. Ti so danes še vedno takšni, kot so bili, dirkači formule ena pa ne več. Včasih so bili res veliki frajerji, ljudje na robu. Vsakič, ko so se usedli v dirkalnik, so bili zavestno pripravljeni tvegati svoje življenje za to, kar počnejo. Z alpinisti je to še danes tako. Vsi fantje, ki se odpravijo v Himalajo, se zavestno za vsak primer od vseh poslovijo. Kje pa imamo še to danes v formuli ena? Tega ni več. Ta element je treba vrniti, a kako bomo to danes vrnili, če je videti že zelo čudno, če to poveš na glas?

To je zelo spolzek teren, saj lahko javnost hitro dojame, kot da si tisti, ki to pove na glas, želi hudih nesreč - tudi takšnih s smrtnim izidom.
Ampak to je bil sestavni del tega športa, zaradi tega smo prižigali televizijo in hodili na dirke. Seveda ne samo zaradi tega, a tudi zato. To so bile moderne gladiatorske igre. Živali so tistega gladiatorja tudi pojedle - in to so hodile množice gledat v kolosej. Saj niso prišle tja zaradi branja Sokratove poezije. Zanimalo jih je to, kako bo lev pojedel gladiatorja, ali pa, če bo gladiator uspel ubiti tega leva. Res je, sliši se grozno, krvoločno, ampak tako to je. Nevarnost je eden pomembnih elementov, ki se je zelo zmanjšal. Potem je tu še brutalnost - brutalnost dirkalnikov in akterjev. Dirkalnik formule ena mora izgledati brutalno. Imeti mora najširše gume na svetu, najagresivnejšo aerodinamično obliko, mora biti pošasten, glasen. Ko se dirkalnik formule ena prižge, se mora zatresti zemlja. Mora biti požrešen - saj za 20 dirkalnikov bo še bencina na tem svetu. To so stvari, ki ljudi fascinirajo. Tako tudi dojemajo formulo ena - in tega ni več. V svoji posebnosti morajo biti pošastni tudi dirkači, ne smejo biti neki trenirani fantje, ki jih PR-službe in dirkaški programi koncernov že do 17. leta izoblikujejo v robote.

Včasih so dirkači dirkali na robu. Lahko bi rekli, da je bilo to tisto pravo, čisto dirkanje. Danes brez pomoči ekipe po radijski zvezi dirkalnika sploh ne znajo več v celoti upravljati.

Tako je. To je del težav sodobne formule ena, ki je postala uokvirjena, siva, bleda, uniformirana, brez vseh elementov, ki so po mojem mnenju ključni za to, da bi pridobili prave navijače.

Tik pred začetkom letošnje sezone ste za MMC dejali, da nad formulo ena vlada histerija zelenih tehnologij in da si želite močnejše, požrešnejše motorje. Dejali ste, da se bodo takšni motorji vrnili. Pa dejansko menite, da se bodo, glede na to, da se vse bolj usmerja v varčevanje in okoljevarstvo?

Seveda mislim, da se bodo, sicer bo formula ena propadla. Enkrat bodo spoznali, da dirkanje ni izdelava najbolj varčnih avtomobilov, ki jih potrebujejo milijoni za transport po svetu, za čim manjše emisije strupenih snovi, za čim manjšo porabo nekih energentov. To je vse lepo, a mislim, da v formuli ena to ni prava smer. Enostavno bi se morali v tem športu znebiti elektrike in se malce bolj prepustiti naključjem. Spet bi moralo prihajati do številnih odstopov, na dirkališčih bi morali - in prepričan sem, da bo to zelo težko storiti - asfaltna izletna območja zamenjati s peščenimi, ki prinašajo skorajšnji konec dirke, če se tja zapelješ. Namesto tega pa se dirkači danes na teh velikih asfaltnih obračališčih samo peljejo naprej.

Prav letos je bilo dvignjenega veliko prahu, ko so asfaltirali izletno območje ob sloviti Parabolici v Monzi. Številne pa moti tudi to, da se je veliko dirk v formuli ena preselilo na Vzhod ...
... no, to se je zdaj nekoliko ustavilo. V zadnjih petih letih nismo dobili veliko novih azijskih dirk. Sočija pač ne štejem kot Azijo.
Dobili pa bomo dirko v Azerbajdžanu.
Da, tam bo VN Evrope. Ampak moramo vedeti, da sta se vrnili VN Avstrije in VN ZDA, prihodnje leto se vrača VN Mehike. Pred desetletjem, recimo, nobene nove dirke ni bilo drugje kot v Aziji.
Zakaj?
Ker evropska dirkališča z nizkimi pristojbinami ne morejo tega pokriti. Zaradi demokratičnega ustroja zahodnih družb zelo težko računajo na subvencije, zaradi tega se dirkališče za dirkališčem umika. Prihajajo pa dirkališča avtoritarnih držav, kjer neki šejk ali diktator plača toliko, kot je potrebno, da dobi ta dogodek. Evropska dirkališča si tega ne morejo privoščiti. Podjetje CVC, ko izplača dirke, obdrži še pol milijarde evrov dobička na leto. Torej je nekaj hudo narobe v tem športu. Zadnji čas je, da FIA ukrepa in da bo to postalo vzdržno za vse.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se formula ena vrnila na stara, kultna dirkališča?
V formuli ena bi morali ustvariti okolje, kjer bi imeli od dirke vsi akterji nekaj. Šport lahko uspešno funkcionira, če imajo vsi akterji od tega neki dobiček - razmerja v formuli ena so pa že dalj časa porušena. Organizatorji dirk nimajo dobička, danes se večina dirk organizira s pomočjo državnih subvencij. Dolgoročno je to nevzdržen model. Dirkališče, ki priredi dirko v formuli ena, mora imeti od tega dobiček, saj lahko samo tako ohranimo večino dirkališč, kjer to prirejajo. Moštva, ki nastopajo, morajo imeti dovolj za preživetje in razvoj. Prav tako morata nekaj imeti od tega tudi FIA in lastnik komercialnih pravic. Ko pa pogledamo današnjo shemo, so moštva - z izjemo nekaterih - pred bankrotom. Dirkači ravno zaradi omenjenih težav ne pridejo več nujno k moštvom, saj si ta ne želijo več le najboljših dirkačev, ampak iščejo kompromis med hitrim dirkačem in tistim, ki s svojimi pokrovitelji prinese največ denarja. S tem izločamo najboljše dirkače, da bi se prebili do vrha.

Če bi lahko o tem odločali, katero dirko bi vrnili na koledar formule ena?
To niti ni tako pomembno. Število dirk je skrajno, realnejša in boljša je po mojem mnenju 16 dirk na sezono. Tudi zaradi tega, da šport ohrani neko ekskluzivnost in da ni dirka vsako nedeljo. Formula ena včasih ni bila na sporedu vsak teden. Bili sta dve dirki, potem pa smo morali na naslednjo čakati tudi po šest tednov. Bolj kot to, kje so dirke, se mi zdi pomembno, da so dirke tam, kjer so popularne in kjer ima ta šport realen potencial, da postane popularen. Torej v Avstraliji, na Japonskem, v Kanadi, tudi v ZDA, kjer se da nekaj narediti iz formule ena. Zagotovo manjka tudi kakšna dirka v Južni Ameriki, kjer je ta šport zelo popularen.
Denimo v Argentini?
Ja, ampak moramo se zavedati, da je Argentina obubožana država. Jedro tega športa pa mora vsekakor biti v Evropi, ker je to večinsko evropski šport. Navsezadnje dirke od maja do septembra potekajo na stari celini.

Ko sva že pri stari celini ... zanimivo je, da dirke formule ena ni v Franciji, glede na to, da je tam ta šport izjemno popularen. Tam je sedež FIA, navsezadnje so letošnjo sezono začeli tudi trije francoski dirkači. Pa nič.

Način, kako trenutno pridobivajo prizorišča na koledarje dirk, je v Evropi nesprejemljiv. Zadnja dirka je bila v Abu Dabiju. Ta je najdražji plačnik pristojbine za svojo dirko. Mislim, da plačuje od 30 do 40 milijonov dolarjev. Katero dirkališče lahko v Evropi da 30 ali 40 milijonov dolarjev samo za organizacijo dirke? Nobeno. Verjetno bi se dalo z enim dobrim menedžmentom zaslužiti. Če plačaš dva ali tri milijone za pristojbine, lahko z desetimi milijoni prometa tudi nekaj malega zaslužiš ob dirki. Seveda pa ne smemo pozabiti, da moraš še organizirati dogodek, tega ne organizira Ecclestone. On ti samo pripelje vse, ti pa moraš poskrbeti za logistiko in vse okrog tega - to pa tudi veliko stane. V Evropi je realna cena za pristojbino ene dirke od tri do pet milijonov. Ecclestone se bo seveda samo nasmihal, dokler bo dobival po 30 milijonov od Abu Dabija, 20 milijonov od Singapurja in Sočija, 15 milijonov od Sao Paula in Mehike ter tako naprej. Mislim, da bi moral iti del dobička od Abu Dabija nazaj v šport. S tem dobičkom bi morali potem financirati eno dirko v Evropi. A takšnega modela ni.

Vendar pa ima Ecclestone pri vsem tem najbrž zvezane roke.
Če bi bil Bernie Ecclestone še vedno lastnik vseh svojih podjetij, in to ne bi bil sklad CVC, bi poskrbel, da bi Marussia in Caterham letos preživela. Vprašal bi ju, koliko jima manjka, in bi jima potem to doplačal do konca letošnje sezone, saj je bil to tako ali tako njegov denar. Danes je pa to denar mednarodnega sklada.
Sklada, ki ga zanima samo dobiček.
Tako. Zanima ga samo dobiček, za usodo nekega Caterhama mu je popolnoma vseeno. To je zelo nevarno! Ecclestone, kakršen koli je že bil in ob vseh očitkih ter napakah, ki jih je v preteklosti storil, je vedno imel - dokler je bilo vse skupaj njegovo - v mislih interese moštev, interes tega športa. Zato je tudi lažje pomagal dirkališčem. Prav zato je formulo ena prepustiti nekemu investicijskemu skladu izjemno nevarno. Ta sklad lahko vse skupaj v petih letih pripelje do bridkega konca. Zato bi moral FIA, kot lastnik formule ena, začeti na popolnoma drugačen način skrbeti za ta šport. Teh težav bi se morali v krovni organizaciji mnogo bolj zavedati. Pa ne zaradi Ecclestona, ki je star, gre proti 85. rojstnemu dnevu in je - če pogledamo iz neke perspektive - opravil svoje, pač pa zaradi CVC-ja, ki svoj delež že odprodaja. A komu ga odprodaja? Spet nekim drugim skladom. Na ta način se to nikoli ne konča. Konča se lahko le tako, da FIA v enem trenutku reče, da je te zgodbe konec in da se komercialni del formule ena začne delati drugače. A težava je, ker ima sklenjeno 99-letno najemno pogodbo. Morda je zdaj celo v interesu FIE, da Evropska komisija pregleda to pogodbo in jo označi za nično. Na koncu CVC niti ne bo toliko trpel, saj je zaslužil že petkratnik ali več od svojega vložka.
Vendar pa si želi še več in več.
Pohlep je največje zlo tega sveta. Tovrstni skladi so tudi eni večjih zel sodobne ekonomije.
Konec sezone so začinili tudi špekulacije in prestopi dirkačev. Najbolj odmevna sta bila Sebastian Vettel v Ferrari in Fernando Alonso v McLaren. S finančnega vidika sta - jasno - oba zmagovalca, a kdo je s športnega vidika potegnil boljšo potezo?
Danes sem prebral eno zanimivo misel Jackieja Stewarta, ki je rekel, da Vettel Ferrariju ne bo mogel pomagati bolj, kot mu je Alonso. Nekako bi se s tem tudi strinjal. Pri Ferrariju je vse v razsulu, vse je pred nekim novim začetkom, kakršen koli že bo - in ti začetki trajajo neko obdobje. Čudežnih preobratov v Maranellu ne pričakujem.

Čeprav se v moštvu obeta kadrovski cunami?
Ampak kadrovski cunami - če bo seveda pravi - bo rezultate prinesel šele čez dve, tri ali štiri leta. Pač, Vettel je po vseh teh rekordih in uspehih potreboval novi izziv. Zavedal se je, da takega obdobja z Red Bullom ne bo več. Če si tak dirkač, kot je Vettel, se zavedaš, da moraš enkrat tekmovati tudi v pravem moštvu in ne v moštvu, ki ga ima proizvajalec energijskih pijač. Dirkati v nečem pravem, kot je Ferrari, je nekaj povsem drugega, kot dirkati za Red Bull.
Za konec se dotakniva še ene zanimive teme. Naslednjo sezono bo toro rosso vozil rosno mladi Max Verstappen. Včasih so se dirkači več let kalili v nižjih razredih motošporta, preden so pri 22, 23, 24 letih - tudi pozneje - prodrli v formulo ena. Maxu so to priložnost ponudili že pred 18. rojstnim dnem. Se vam ne zdi, da je za elitni razred premlad, preveč neizkušen?
Absolutno. Ampak on bo na neki način dirkalnik obvladoval, ker je vozilo polno stikal, ker mu bodo narekovali, kako voziti, ker se bo veliko o tem naučil v simulatorju. Verjetno bo celo zelo hiter, uspešen in dober dirkač. Vendar pa leta 1984 v kvalifikacijah formule ena s 1.050 konjskimi močmi, z ročnim H-menjalnikom in brez servovolana neki 17-letnik tega volana ne bi mogel niti premakniti, kaj šele, da bi z dirkalnikom uspešno dirkal. Če je formula ena kraljica motošporta, bi morali v njej dirkati ljudje v najbolj zrelih letih kariere. Neki vstop v formulo ena bi se moral začeti šele pri 25, vrhunec pa bi moral dirkač doseči pri 30-35 letih. Tako je dolga desetletja tudi bilo. V alpskem smučanju pravijo, da so najboljši smukači stari okrog 30 let, ko dozorijo v vseh pogledih in obvladujejo to disciplino. Enako trdim za formulo ena. Morala bi biti tako strukturirana, da bi omogočala dirkanje najbolje fizično, pa tudi mentalno razvitim dirkačem. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je zniževanje starostne meje problematično - a to je tudi zato, ker dirkalniki zdaj to omogočajo.

Skozi desetletja je bil sestavni element formule ena trepetanje. Tudi ko si vodil s pol kroga prednosti, si trepetal, da boš pripeljal do konca. Včasih je polovica avtomobilov pripeljala na cilj, v zadnjih desetih letih na cilj z nekaj izjemami pripeljejo vsi. Trepetanje, ali bo material zdržal do konca, je bilo sestavni del tega športa.

O trepetanju kot sestavnem delu formule ena

Enkrat bodo spoznali, da dirkanje ni izdelava najbolj varčnih avtomobilov, ki jih potrebujejo milijoni za transport po svetu, za čim manjše emisije strupenih snovi, za čim manjšo porabo nekih energentov. To je vse lepo, a mislim, da v formuli ena to ni prava smer. Enostavno bi se morali v tem športu znebiti elektrike in se malce bolj prepustiti naključjem.

O vrnitvi požrešnejših in zmogljivejših motorjev v formulo ena

Spet bi moralo prihajati do številnih odstopov, na dirkališčih bi morali - in prepričan sem, da bo to zelo težko storiti - asfaltna izletna območja zamenjati s peščenimi, ki prinašajo skorajšnji konec dirke, če se tja zapelješ. Namesto tega pa se dirkači danes na teh velikih asfaltnih obračališčih samo peljejo naprej.

O asfaltiranju izletnih območij

Način, kako trenutno pridobivajo prizorišča na koledarje dirk, je v Evropi nesprejemljiv. Zadnja dirka je bila v Abu Dabiju. Ta je najdražji plačnik pristojbine za svojo dirko. Mislim, da plačuje od 30 do 40 milijonov dolarjev. Katero dirkališče lahko v Evropi da 30 ali 40 milijonov dolarjev samo za organizacijo dirke? Nobeno.

O prirejanju dirk na Vzhodu in v Evropi

Če bi bil Bernie Ecclestone še vedno lastnik vseh svojih podjetij, in to ne bi bil sklad CVC, bi poskrbel, da bi Marussia in Caterham letos preživela. Vprašal bi ju, koliko jima manjka, in bi jima potem to doplačal do konca letošnje sezone, saj je bil to tako ali tako njegov denar. Danes je pa to denar mednarodnega sklada. /.../ Ecclestone, kakršen koli je že bil in ob vseh očitkih ter napakah, ki jih je v preteklosti storil, je vedno imel - dokler je bilo vse skupaj njegovo - v mislih interese moštev, interes tega športa. Zato je tudi lažje pomagal dirkališčem. Prav zato je formulo ena prepustiti nekemu investicijskemu skladu izjemno nevarno. Ta sklad lahko vse skupaj v petih letih pripelje do bridkega konca.

O Bernieju Ecclestonu, vodji formule ena

Danes sem prebral eno zanimivo misel Jackieja Stewarta, ki je rekel, da Vettel Ferrariju ne bo mogel pomagati bolj, kot mu je Alonso. Na neki način bi se s tem tudi strinjal. Pri Ferrariju je vse v razsulu, vse je pred nekim novim začetkom, kakršen koli že bo - in ti začetki trajajo neko obdobje. Čudežnih preobratov v Maranellu ne pričakujem.

O prestopu Sebastiana Vettla v Ferrari

Vendar pa leta 1984 v kvalifikacijah formule ena s 1.050 konjskimi močmi, z ročnim H-menjalnikom in brez servovolana neki 17-letnik tega volana ne bi mogel niti premakniti, kaj šele, da bi z dirkalnikom uspešno dirkal.

O Maxu Verstappnu in nižanju starostne meje dirkačev v formuli ena
Max Verstappen s 17 leti v formulo ena