Primož Roglič je sezono končal na prvem mestu lestvice Mednarodne kolesarske zveze. Foto: EPA

Če začnem s prispodobo. Tako kot je to opravil, denimo, na zaključnem cilju letošnje Vuelte na ulicah Madrida. Na zadnji etapi Roglič tedaj ni zmagal, skupaj s svojimi moštvenimi sotrpini pa je znal proslaviti končni uspeh tudi tedaj, ko je prečkal zaključno črto. Včeraj mu na promenadi prijetnega mesta ob jezeru na italijansko-švicarski meji taka misel ni šinila v glavo. Pa bi mu mirno lahko in tudi nihče ga ne bi zaradi take geste gledal postrani.

Če je nekdo najboljši, je pač najboljši. In ob koncu sezone, ki je bila dolga kar deset mesecev, si je Primož Roglič po zgolj šestih, morda sedmih sezonah kolesarjenja to tudi popolnoma zaslužil. In kar je največ, to mu priznavajo tudi skorajda vsi tekmeci. Na vrhu svetovne razpredelnice bo zdaj pričakal tudi naslednje leto, in to je najdaljše obdobje, ko ni prav nobene bojazni, da bi te nekdo zamenjal na prestolu. Ali bodo tem dosežkom sledili tudi največji poznavalci kolesarskega športa, ki bodo v torek podelili mednarodno zlato kolo, bomo šele videli. Nedvomno pa bo tudi letos Zasavec dobil domačo prestižno lovoriko najboljšega v tem letu. Zlato kolo, ki smo mu nekdaj rekli tudi Rogovo, namreč ob koncu sezone na zdaj že tradicionalni domači prireditvi odpadlega listja v Podsmreki pripade najboljšemu Slovencu na svetovni lestvici.

In višje, kot je tokrat naš Primus, ni bil doslej še nihče. Saj višje je le kolesarsko nebo. Primož Roglič je namreč prvi in najvišji. Da bi lahko sezono končal na najvišjem klinu večetapnih dirk, kar je bila letošnja novost razporeditve kolesarjev, smo seveda glede na dosežke prejšnjih let lahko vsaj upali. Da bi bil najboljši v seštevku leta, pa, kot nam je včeraj v Comu razodel tudi Primož, ni razmišljal niti on. Enostavno je poskušal čim bolje slediti tekmovalnemu programu, ki mu ga je pripravilo moštvo. In v tem mu je več kot uspelo in po Vuelti je po dodatnih popravkih le sedel na prestol, ki si ga je tudi priboril s svojimi nastopi. Čeprav se je vmes prikradel tudi kak dan, ko ni bilo vse po željah, pa je končni pogled na lestvico več kot izjemen. Sploh ob tem, da je v prvi dvajseterici še Tadej Pogačar, ki je v svoji prvi sezoni med poklicnimi kolesarji tako ponosno stal ob levi strani našega matadorja že v Madridu.

Na tem mestu, sploh pa ne v nedeljskem jutru, zdaj ne bi razglabljal, kaj pomeni za slovenski šport tak podvig, kot je v svetovnem športu uspel Primožu Rogliču. Dvomljivcev o njegovem uspehu je še vedno kar nekaj. Po drugi strani pa je še več častilcev njegovih dosežkov, da ne rečem kar podvigov, za katere sta potrebni vsakodnevno garanje in odpovedovanje. Sam je včeraj v cilju tudi dodal, da je največji dosežek leta še vedno sin, ki ga je dobil prav v času letošnje Dirke po Sloveniji. Slovenska pentlja pa je bila pred leti tudi odskočna deska za svet najboljših. Da je za Primoža Rogliča največji izziv, ki je še odprt, Dirka po Franciji pa tudi ni skrivnost. Morda je sinu prav zato dal ime Lev, saj nosilec rumene majice v Franciji vsak dan prejme posebnega levčka. Tudi teh je že nekaj doma. Sin, ki z jokom podre tudi kakšno idilo vrhunskega športnika v nočnem času in tudi čez dan, pa je nedvomno še dodaten navdih za kolesarja, ki je svoje cilje doslej običajno izpolnil v celoti. Nekaj pa je tudi še odprtih.

V torek bo in bomo izvedeli za traso naslednjega Toura. Če bo po Primoževih notah, potem bo celotno naslednje leto ne glede na olimpijski izziv namenjeno francoskemu krogu. Primož Roglič bo predzadnji dan tega meseca dopolnil 30 let, prepričan pa sem, da njegova kolesarska knjiga še zdaleč ni spisana. Še preden se loti novega izziva, pa mu privoščimo kak bolj brezbrižen teden. In že današnja nedelja bo taka, saj bo Primož na eni od številnih bark na Barcolani v Tržaškem zalivu.