Se še spomnite, kdaj smo lahko v državno ekipo verjeli tako, da smo pred četrtfinalom rekli, da ga bomo dobili? Sploh pomnite, kdaj poraza nismo popljuvali, skritizirali in obtoževali raznih akterjev? Takih dogodkov je bilo v 18 letih slovenske samostojnosti bore malo, skoraj nič, da jih je bilo zdaj dovolj le v dveh tednih, pa je poskrbel Jure Zdovc.

Pritisk že pred EP-jem
Ta je reprezentanco prevzel, ko so si navijači zaželeli tujega strokovnjaka, nekoga, ki bi po njihovem mnenju končno naredil red v reprezentanci in jo popeljal do evropskih stopničk. Prevzel je mesto, ki prinaša velik pritisk ob neuspehu, a je Konjičan pritisk čutil še pred začetkom pravljice na Poljskem.

Igralce povezal tako, kot jih ni še nihče
Slovenska javnost mu ni bila naklonjena, saj kot trener še ni prišel do največjega uspeha. Roko na srce, lovorike, ki jih je osvojil (bosansko in slovensko prvenstvo, hrvaški pokal), niso tako odmevne, a ima v sebi zmagovalno miselnost, zvesto srce in delavno ročico, ki je nima marsikateri drug trener, pa naj si bo domači ali tuji. Jure je vedel že od začetka, da preboj v četrtfinale ne pomeni ničesar, tudi polfinale bore malo, šteje le kolajna. Košarkarje je povezal tako, kot jih ni še nihče do zdaj, ter se na pot podal z velikimi ambicijami.

Odlična in konstantna igra ter junaško srce
Na njej mu ni bilo lahko, igre na pripravljalnih tekmah niso bile zadovoljive, soočati se je moral s primerom Vujačič, ki ga je rešil izjemno in v dobro Slovenije, ter venomer poudarjal, da nas pravo še čaka. In nas je! Začelo se je z Veliko Britanijo, končalo pa s Hrvaško, čeprav bi se kaj kmalu lahko še nekaj kilometrov južneje. "Življenjska priložnost", kot ji pravi Zdovc, je splavala po vodi, reprezentanca se je v domovino vrnila brez medalje, košarkarji so bili poklapani, navijači ne. Na letošnjem prvenstvu so prvič uvideli res odlično in predvsem konstantno igro ter pravo junaškost naših herojev, ki so bili za kakšnega moža prekratki do finala.

Z enako delegacijo po medaljo v Turčijo
Košarkarska zveza Slovenije je poleg odlične organizacije dokazala, da se je v Zdovčevem primeru odločila pravilno, Konjičan pa je izbral pravi strokovni štab, v katerega je poklical same strokovnjake. Reprezentantje ga izredno spoštujejo, poslušajo, prevzeli so njegovo delovno miselnost in se od njega veliko naučili. On pa od njih. Naj se učijo še naprej in naučijo dovolj za svetovni izpit v Turčiji, kjer bi ob enaki delegaciji, s kakšnim nepoškodovanim igralcem več, cilj osvojiti medaljo spet postal realnost!