Ivo Daneu se je rodil 6. oktobra 1937 v Mariboru, kjer je do leta 1956 igral za Branik, a se je kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri AŠK Olimpiji preživel kar 14 sezon. Foto: MMC RTV SLO
Ivo Daneu se je rodil 6. oktobra 1937 v Mariboru, kjer je do leta 1956 igral za Branik, a se je kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri AŠK Olimpiji preživel kar 14 sezon. Foto: MMC RTV SLO

Na olimpijske igre v Mehiki 1968 sem šel celo brez treninga, saj me direktor zagrebškega velesejma ni pustil. Smo pa imeli vedno denar za priprave na Voglu, Jahorini, ne pa tudi dnevnic. Ko smo šli v tujino smo imeli dva dolarja, na OI pa štiri.

O pripravah in dnevnici.
Ivo Daneu
Ivo Daneu in Vera Nikolić sta bila leta 1967 jugoslovanska športnika leta. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua
Ivo Daneu
Takole jo je g. Daneu skupil od armenskega košarkarja Armenaka Alatchachana, s katerim sta kasneje postala dobra prijatelja. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua

Zameril sem mu njegovo čudno taktiko. Na pripravljalni tekmi z Italijo je na parket najprej poslal drugo peterko, Italijani so povedli z 20, 25 točkami, mi pa smo se morali potem truditi to razliko izničiti, a smo vseeno izgubili. Vprašal sem ga, zakaj je to naredil, pa mi je odvrnil, da je želel videti, ali nam bo uspelo. Dejal sem mu, naj se gre solit.

O Ranku Žeravici.
Ivo Daneu
Njegov značilen met je bil "horog", ki se ga je sam spomnil v Mariboru. Z njim je premagoval tudi sovjetske orjake, ki so bili večji od dveh metrov. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua
Ivo Daneu
Še zdaj občuduje srbske igralce, ki imajo vsi pravilen met. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua
Ivo Daneu
Najbolj je zablestel na neuradnem svetovnem prvenstvu leta 1965 v Urugvjau, kjer je Jugoslavija prvič postala svetovni prvak, sam pa najboljši košarkar prvenstva. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua

Težko je, ko se ti pod košem znajdejo orjaki, proti katerim ne moreš ničesar zadeti. Moje zdravilo proti njim je bil met na horog, ki sem ga naštudiral sam. Proti njemu je zelo težka obramba, še sploh v gibanju vzporedno proti košu, ko moraš upoštevati še fizikalni zakon, da žoga ne bi šla v tablo ali avt. Se pa ga da naučiti z vajo, sam sem ga treniral ure in ure.

O njegovem značilnem "horogu".
"Komaj sem čakal tekmo, zdaj pa se jih igralci bojijo"
O očetu jugoslovanske košarke Aci Nikoliću
Kako je izgledala košarka pred omejitvijo napada?

"Moje prvo prvenstvo je bilo leta 1957 v Sofiji, kjer smo bili šesti. To je bila še stara reprezentanca, od Slovencev je denimo igral tudi Bogdan Muller, ki je sam premagal dve moštvi, saj je metal z vrha rakete. Bil je velik atlet, skakal je na svoje odbite žoge, in to počel, dokler ni zadel ali pa je bila nad njim storjena osebna napaka," je začel najuspešnejši slovenski košarkar vseh časov, ki je za Jugoslavijo odigral 209 tekem. Z državno vrsto je bil svetovni prvak, na OI-ju, EP-ju in SP-ju šestkrat srebrn ter enkrat bronast na EP-ju 1963.

Ivo Daneu je v 2. delu intervjuja komentiral možnosti slovenske reprezentance na Poljskem in stanje pri Unionu Olimpiji. Prebrali ga boste lahko v ponedeljek.

Tragedija v Istanbulu, slavje v Beogradu
"Leta 1959 smo v Istanbulu po nesrečnih okoliščinah izpadli, saj bi morali Francoze premagati za pet točk, potem ko smo vodili s 25, pa smo na koncu slavili le s štirimi. Takrat smo bili z enim porazom deveti. Že na naslednjem prvenstvu, leta 1961 je bilo v Beogradu, smo le osvojili srebrno kolajno, prvič pa smo tudi premagali Sovjetsko zvezo. V finalu sva se, denimo, jaz in Marjan Kandus, ki sva bila branilca, pod košem obesila na roke 218 cm visokemu Janisu Kruminšu, ki naju je ob metu oba dvignil. To pove vse o fizični pripravljenosti in višini Sovjetov. Pri nas je bil denimo najvišji Matija Dermastia, ki je imel v športnih copatih 201 centimeter."

Daneu 3, Korać 4 osebne napake v 5. minuti
"Leta 1963 smo bili v Vroclavu tretji, takrat smo maja igrali tudi SP v Riu de Janeiru, kjer smo bili drugi. Na Poljskem so bile nemogoče razmere, stanoval smo v nekem študentskem domu, ki smo mu rekli katakombe, a vseeno uspeli. V Moskvi leta 1965 nismo imeli možnosti, saj sta nam v finalu sodila Šved Lars Parsbro in Južnoameričan Oppenheimer, ki je bil ruskega porekla. Že v peti minuti je imel Radivoj Korać štiri osebne napake, jaz pa tri. Ko sem vodil žogo so me kot pri hokeju z bodycheckom odbili z igrišča, jaz pa sem dobil osebno napako."

Žeravica ga je izključil iz ekipe
"Leta 1967 je ekipo prevzel Ranko Žeravica, ki nas, starejših igralcev, ni vzel s seboj, kar pa je storil dve leti kasneje v Neaplju, kjer smo v predtekmovanju ugnali Sovjete, v finalu pa še enkrat z njimi izgubili. Mislim, da smo več dosegli na svetovnih prvenstvih, poleg Brazilije in drugega mesta v Urugvaju smo bili leta 1965 na neuradnem SP-ju v Čilu svetovni prvaki, kar smo ponovili še leta 1970 v Ljubljani, ko sem tudi končal kariero."


Prav EP-ju na Poljskem ste bili točkovno najuspešnejši, v povprečju ste dosegali 13,6 točk na tekmo ...
Tega podatka se ne spomnim. Lahko se pohvalim s tem, da sem le podajal, ko nisem bil v formi. Bile so tekme, ko sem dajal le po šest točk.

Kakšna je bila razlika med igralci Sovjetske zveze in Jugoslovani?
Za nas so bili Sovjeti fizično premočni igralci. V naši ekipi sva malce izstopala jaz in Korać, ostali so bili solidni, smo se pa odlično dopolnjevali. Je pa, denimo, Nemanja Djurić sam premagal Sovjete v Riu. Kasnejše generacije so imele več boljših igralcev, od Krešimirja Ćosića do Dražena Dalipagića in Mirze Delibašića, katerim je bilo veliko lažje dosegati uspehe. V reprezentanco so začeli prihajati tudi višji igralci, Trajko Rajković je bil z 207 centimetri že pravi orjak.

Priprave so nekoč trajale tudi 4 mesece in pol, tak slučaj je bil, denimo, z reprezentanco, ki je potovala na SP v Manilli 1978 in osvojila naslov prvaka. Ste tudi vi tako dolgo trenirali?
Ne. Jaz sem bil na pripravah največ dva meseca. Včasih sem si tudi uredil, da sem izpustil kakšne priprave, saj sem bil med letoma 1960 in 1970 zaposlen. Na olimpijske igre v Mehiki 1968 sem šel celo brez treninga, saj me direktor zagrebškega velesejma ni pustil. Smo pa imeli vedno denar za priprave na Voglu, Jahorini, ne pa tudi dnevnic. Ko smo šli v tujino, smo imeli dva dolarja, na OI pa štiri. A na košarko nismo gledali skozi denar, vsi smo radi in s ponosom igrali za državno reprezentanco. Veseli smo bili kakšne nagrade, prve so začele prihajati po letu 1968, za naslov svetovnega prvaka si dobil letno plačo. To je bil prvi večji denar, v primerjavi z današnjimi honorarji pa je to kapljica v morje.

Ste bili z Rankom Žeravico zaradi tega, ker vas ni uvrstil v ekipo za EP 1967 kdaj v sporu?
Ni bil to spor, sem pa mu zameril njegovo čudno taktiko. Na pripravljalni tekmi z Italijo je na parket najprej poslal drugo peterko, Italijani so povedli z 20, 25 točkami, mi pa smo se morali potem truditi to razliko izničiti, a smo vseeno izgubili. Vprašal sem ga, zakaj je to naredil, pa mi je odvrnil, da je želel videti, ali nam bo uspelo. Dejal sem mu, naj se gre solit. Tudi na finalu v Neaplju je prvo peterko pustil na klopi, Sovjetska zveza je povedla za osem točk, kar je bilo preveč, saj takrat še ni bilo trojke in časovne omejitve.

Kako so na to reagirali mediji?
Takrat niso reagirali. Saj veste, kakšni so mediji. Ko je Djurić v Riu dal 31 točk za zmago proti Sovjetom z 62:61, so beograjski novinarji pisali, da nisem želel podajati Koraću, da ne bi bil prvi strelec prvenstva, kar je sicer kasneje tudi bil. A on ni bil v formi, vedel pa sem, da bo Djurić zadel ali izsilil osebno napako. Pri organizatorju igre je zelo pomembno, da ima občutek, kdaj je kakšen igralec razpoložen. Ko sam nisem bil v formi sem podajal, ko pa sem se počutil superiornega, sem metal vse živo, tako kot sem to počel v Urugvaju.

Tam ste bili razglašeni tudi za najboljšega igralca prvenstva. Je padla kakšna nagrada?
Ne, nagrade ni bilo nobene, dobil sem le pokal. Se pa lepo sliši, da si najboljši igralec prvenstva.

Je bil pritisk pred velikimi tekmovanji tak kot zdaj?
Sploh ne, jaz sem se prvenstev zelo veselil, saj je bilo vedno odlično igrati proti močnejšim reprezentancam, kot so bili Sovjeti, Brazilci, Američani in drugi. Bali pa smo se igrati proti slabšim, saj je poraz proti takim ekipam velik neuspeh. Vedno sem pred prvenstvom dejal, da bomo igrali, kot bomo lahko, bil sem previden v napovedih, Srbi pa so vedno rekli, da bomo prvi. To je njihova mentaliteta, morda lažna samozavest, ki jo mora športnik imeti. Pomembno je tudi, kdaj so bile tekme, saj ima vsak športnik svoj bioritem. Najhuje je bilo igrati dopoldne, ko niti gledalcev ni bilo.

Kako to, da se v začetku ni veliko metalo iz skoka?
Prvi Slovenec, ki je poskusil z metom iz skoka je bil Mirko Amon, to je rad počel tudi Jože Župančič, ki je izjemno visoko skočil. Jaz sem to počel že v Mariboru, ko sem metal z obema rokama nad glavo. Prej se tega ni nihče spomnil, pa tudi fizičnih kvalitet ni bilo. Mi smo metali še tako, da smo se iz teka odrivali z eno nogo.

V novodobni košarki se igralci večkrat odpovejo igram v reprezentanci, kar se včasih ni dogajalo ...
Zdaj so drugi časi, vmešal se je denar in normalno je, da se igralci odpovedujejo reprezentancam, poleg tega pa tudi klubi zahtevajo, da košarkarji poleti počivajo. Težko je igrati celo sezono in potem poleti še trenirati z državno ekipo. To lahko počneš dve leti, ne pa celo kariero. Zdi se mi, da sem jaz igral malce bolje, ker nisem bil na vseh pripravah, čeprav je to tudi od igralca do igralca različno. Meni se recimo ni poznalo, če nisem treniral en teden, medtem ko je Kandus to počel še tik pred tekmo. Jaz sem moral počivati, saj nisem dobro igral, če sem se iztrošil. Take stvari mora ugotoviti trener, ki nima 12 enakih kamnov, saj je vsak drugače obtesan.

Najuspešnejše ekipe so včasih prihajale iz vzhodnega bloka, to so bile Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Madžarska, vmešala se je tudi Bolgarija ...
Na vzhodu je bilo nekoč vse podrejeno košarki, katero so lahko trenirali celo leto. Spomnim se Sovjetov v Riu, ki so se razgibavali že pred zajtrkom, potem so imeli trening, po kosilu in počitku je sledil še en trening ali pa tekma. Za nas je bilo to nekaj nepojmljivega. Kasneje so začeli to delati tudi naši trenerji, da so se zavarovali, a sam sem mnenja, da je 6 ali več ur treninga in gledanja posnetkov enostavno preveč. Mi smo naštudirane akcije na tekmi uporabili le na začetku, potem je bila na vrsti improvizacija, saj te drugače lahko nasprotnik prebere. Takrat ni bilo metov za tri točke, ki so pokvarili košarko, saj zdaj ni moštva, ki ne bi vrgel 25 takih metov na tekmo. Saj je lepo videti kako žoga v zadnjih sekundah pada skozi obroč, a vseeno zaradi tega košarka izgublja določen draž.

Kako ste potem ugnali boljše reprezentance? S horogom?
Težko je, ko se ti pod košem znajdejo orjaki, proti katerim ne moreš ničesar zadeti. Moje zdravilo proti njim je bil met na horog, ki sem ga naštudiral sam. Takrat ni bilo televizije in literature, čeprav so v Ameriki že metali tako. Proti njemu je zelo težka obramba, še sploh v gibanju vzporedno proti košu, ko moraš upoštevati še fizikalni zakon, da žoga ne bi šla v tablo ali avt. Se pa ga da naučiti z vajo, sam sem ga treniral ure in ure, kasneje sem ga tudi pokazal mlajših igralcem. Seveda je pomembna tudi mehka roka, čeprav je imel moj brat mehkejšo, a je kasneje žal zbolel in ni mogel igrati. In pa seveda zapestje ter pravilen položaj komolca. To so zakonitosti, ki jih najbolj upoštevajo srbski igralci, ki imajo dobre trenerje in zato vsi pravilno mečejo.

Prednost srbske košarke je po mnenju mnogih v kontinuiteti dela trenerjev, ki si med seboj pomagajo. Kako sami ocenjujete to?
Srbski trenerji so bili znani po tem, tudi Žeravica je pomagal, to je bila velika prednost jugslovanskih trenerjev. Srbi imajo nasplošno ogromno trenerjev, ki veliko in dobro delajo z mladimi. Tudi v Sloveniji je bilo tako, imeli smo prvake do 20 let, pri katerih so nastopali Bečirović, Nachbar, Pavič in drugi, a je zdaj nastala neka luknja. Saj so pri nas tudi dobri trenerji, a morda, da se zavarujejo, preveč bazirajo na količini treninga, ne pa na kvaliteti. Pri košarki se moraš ti igrati, biti sproščen in se veseliti. Bistvo je, da nadigraš nasprotnika, tudi pri kartah je tako, ko nekateri goljufajo. A to ni tipičen primer goljufije, temveč način nadigranja tekmeca. Tako je tudi pri Srbih, z njimi si lahko dober prijatelj, pa te bodo vedno "nategnili". To je poanta športa.

Na olimpijske igre v Mehiki 1968 sem šel celo brez treninga, saj me direktor zagrebškega velesejma ni pustil. Smo pa imeli vedno denar za priprave na Voglu, Jahorini, ne pa tudi dnevnic. Ko smo šli v tujino smo imeli dva dolarja, na OI pa štiri.

O pripravah in dnevnici.

Zameril sem mu njegovo čudno taktiko. Na pripravljalni tekmi z Italijo je na parket najprej poslal drugo peterko, Italijani so povedli z 20, 25 točkami, mi pa smo se morali potem truditi to razliko izničiti, a smo vseeno izgubili. Vprašal sem ga, zakaj je to naredil, pa mi je odvrnil, da je želel videti, ali nam bo uspelo. Dejal sem mu, naj se gre solit.

O Ranku Žeravici.

Težko je, ko se ti pod košem znajdejo orjaki, proti katerim ne moreš ničesar zadeti. Moje zdravilo proti njim je bil met na horog, ki sem ga naštudiral sam. Proti njemu je zelo težka obramba, še sploh v gibanju vzporedno proti košu, ko moraš upoštevati še fizikalni zakon, da žoga ne bi šla v tablo ali avt. Se pa ga da naučiti z vajo, sam sem ga treniral ure in ure.

O njegovem značilnem "horogu".
"Komaj sem čakal tekmo, zdaj pa se jih igralci bojijo"
O očetu jugoslovanske košarke Aci Nikoliću
Kako je izgledala košarka pred omejitvijo napada?