Največ nezadovoljstva nad novim Fibinim sistemom so izkazali tisti glavni akterji – košarkarji, ki bi tudi morali imeti besedo. Foto: www.alesfevzer.com

V kvalifikacijah je odigrala 12 tekem, le trikrat zmagala in v konkurenci Španije, Turčije, Črne gore, Latvije in Ukrajine zasedla zadnje mesto. Uspešna je bila le na domačem stoženskem parketu proti Belorusiji in Ukrajini ter v Podgorici proti Črni gori, kar je bila tudi z naskokom najboljša predstava vrste Rada Trifunovića, ki se je znašel v zelo zahtevnem položaju. Kot je poudaril selektor, je imel tedaj tudi na voljo najmočnejšo zasedbo z jedrom moštva: Gašper Vidmar, Edo Murić, Jaka Blažič in Klemen Prepelič. Te so bili tudi statistično najboljši slovenski posamezniki v kvalifikacijah. Vse ostale tekme je Slovenija odigrala močno oslabljena, manjkali pa niso le tisti, ki zaradi Lige NBA in Evrolige preprosto niso mogli sodelovati.

Selektor košarkarjev Trifunović po koncu kvalifikacij

Rezultatsko so bile kvalifikacije neuspešne. Bile so ekstremno težke. Prisilna je bila menjava generacije. Prihajali smo z mladimi in zamenjali smo kar 27 igralcev. Vedno so bili novi obrazi. Ekipa se je vedno menjala in le na eni tekmi smo bili dokaj popolni. Kaj je pozitivnega? S tem, ko smo preizkusili 27 igralcev, smo razširili bazo. To je bila za vsakega igralca posebna izkušnja. Po naslovu prvakov je javnost pričakovala, da se bo naprej zmagovalo. Poudarjam, da smo bili le na eni tekmi dokaj popolni. Prepričan sem, če bi igrali s takšno postavo kot tedaj in če bi dodali še Zorana Dragića, bi se uvrstili na svetovno prvenstvo.

Rado Trifunović

Neposrečen Fibin sistem
Po treh zaporednih uvrstitvah na svetovno prvenstvo je Slovenija, sedma reprezentanca na Fibini lestvici, ostala brez mundiala ravno, ko je aktualni evropski prvak. Mednarodna košarkarska zveza je spremenila sistem kvalifikacij in tako ni več neposrednega preboja s celinskih prvenstev na svetovno, niti za prvake celin. Kvalifikacije so se izkazale za povsem neposrečeno idejo Fibe, ki je prenovljen sistem oglaševala kot možnost, da gledalci znova lahko doma spremljajo svoje najboljše košarkarje, a postavila je čas med sezono, ko se igra Liga NBA, ki se seveda ne zmeni za Fibine "inovacije", prav tako pa se njeni volji ni uklonila Evroliga. Tako so manjkali največji zvezdniki, najbolj pa se je to poznalo kakovostnim reprezentancam, ki pa nimajo širokega izbora dobrih igralcev.

Med 32 sodelujočimi na SP-ju je 12 evropskih reprezentanc, žrtev kvalifikacij pa sta na primer poleg Slovenije tudi Hrvaška, ki ima recimo šest košarkarjev v Ligi NBA, in Latvija, ki je na evropskem prvenstvu proti Slovencem odigrala pravo četrtfinalno poslastico in najboljšo tekmo turnirja, v kvalifikacijah pa se je na primer mučila tudi Srbija, ki ima, če bi igrala z vsemi močmi, sicer zastrašujočo zasedbo. Kar nekaj je objektivnih dejstev in razlogov, ki so Sloveniji torej otežili delo, vseeno pa bi morali evropski prvaki odigrati bolje in biti predvsem bolj konkurenčni.

Rado Trifunović je dejal, da ima še vedno željo ostati selektor, v smeri nadaljnjega sodelovanja pa razmišljajo tudi na KZS-ju. Foto: www.alesfevzer.com

Dva meseca po zgodovinskem slavju v Carigradu so se začele kvalifikacije. Najprej je v Ljubljano prišla Belorusija, Slovenija je sicer zanesljivo zmagala, a na parketu ni bila prepričljiva. Zatem je gostovala v Burgosu. Gostujoči poraz proti Španiji, najboljši evropski reprezentanci zadnjega desetletja, seveda ni bil tragičen, a na tisti tekmi bi Trifunovićeva vrsta lahko izvlekla več. Priložnost za zmago so evropski prvaki kar prepoceni izpustili. Nato je sledila najboljša predstava v kvalifikacijah in pomembna zmaga nad Črnogorci. Po slavju v Podgorici si je Slovenija privoščila velik spodrsljaj v Belorusiji. V slovenskem taboru so tedaj potarnali, da so šele pred tekmo izvedeli, da se v drugi del kvalifikacij nese vse točke in da tega pred tem niso vedeli, kar je velika napaka vodstva reprezentance, kakor koli že pa je bil to poraz, ki si ga evropski prvaki preprosto ne bi smeli dovoliti. Pred nadaljevanjem kvalifikacij so s selektorjem na čelu še zatrjevali, da bodo beloruski spodrsljaj lahko popravili, a potem je šlo vse le še navzdol.

Ko smo bili evropski prvaki, nismo le tisto leto dobro trenirali in sestavili močno ekipo. Delalo se je že prej. Da je bil Goran Dragić tak vodja, je moral dati skozi veliko prvenstev. Generacije so delale za to in igralci so se razvijali. Zdaj je menjava generacij in morda bomo morali nekaj časa biti potrpežljivi ter vztrajati, da se razvijejo novi igralci. Imamo srečo, da je kot vodja že razvit Luka Dončić, ki nam lahko pomaga na velikih tekmovanjih. Na prvenstvih najbolj kakovostno košarko igrajo ekipe, ki so v povprečju stare nekje med 28 in 30 leti.

Rado Trifunović

Junija je bila Slovenija nekonkurenčna Španiji in Črni gori na domačem parketu in si je še pred začetkom drugega dela praktično že priprla vrata na Kitajsko. Sreče pri žrebu ni imela, saj so bile v skupini, s katero se je križala, same kakovostne reprezentance. Septembra se je nato začelo z gostujočim porazom v Latviji in na obletnico pohoda na evropski vrh s porazom doma proti Turčiji. Novembra je, kot je poudaril Edo Murić, doživela sramoten poraz v Ukrajini, ko so jo gostitelji nadigrali s kar 28 točkami razlike. Doma je nato proti Latviji ekspresno za nov poraz zapravila visoko prednost, nazadnje je bila povsem brez moči proti Turčiji, serijo osmih zaporednih porazov in več kot enoletno sušo brez zmage pa je za manjši lepotni popravek kvalifikacij prekinila proti Ukrajini.

Največ težav je Slovenija imela pod obročem, ko je manjkal Vidmar, ki je odigral le pet tekem. Skok je dobila trikrat, na nekaterih tekmah pa ga je tudi krepko izgubila, za precej več kot deset ujetih odbitih žog. Borbenosti košarkarjem ne moremo očitati, a čvrsto in organizirano obrambo, ki so jo Slovenci igrali pod vodstvom Igorja Kokoškova, smo zaznali morda le na trenutke. Težave so bile tudi pri organizaciji igre. Razumljivo, da ni iste kreacije in ideje, kot sta bili z Goranom Dragićem in Luko Dončićem, a vseeno je bilo preveč individualnih akcij, za kar v ekipi ni bilo dovolj kakovosti, metov z neizdelanih položajev, predvsem pa v igri ni bilo prave povezanosti.

Ko pride do neuspeha, je vedno najlaže zamenjati trenerja, vendar tokrat vsi vemo, da Trifunović ni glavni krivec za neuspeh. On je bil vržen v to godljo, ki so jo skuhali vodilni v evropski košarki. Ko smo začeli kvalifikacije, smo vedeli, da nam bo trda predla, nikoli pa si nismo predstavljali, da bo tako hudo. Prepričan sem, da če bi imeli za selektorja tudi najboljše svetovne trenerje, ne bi imeli kaj prida več zmag. Zato na zvezi ne razmišljamo o menjavi selektorja.

Rašo Nesterović, generalni sekretar KZS, za STA

Nova naturalizacija?
Jasno je, da se sistem ne bo spreminjal še nekaj časa in bo treba na tak način odigrati tudi kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo. Zato ni več časa za poudarjanje zgrešenosti sistema – razen ko se seveda lobira pri Fibi za spremembe –, pač pa se je treba prilagoditi razmeram, kakršne pač so. Ob evroligaških in NBA-jevskih odsotnostih Slovenija zadnja okna ni odigrala z vsemi ostalimi razpoloženimi močmi. Preprosto je slovenski bazen premajhen in zato je vsak kakovosten košarkar nujen. Jasno je, da "manjkajo centimetri". Ob vseh težavah je bil na primer zdaj prvi center Jan Kosi, ki se je boril po svojih najboljših zmožnostih, a je visok "le" 204 cm, ni pravi center, obenem pa ima v svojem klubu Sixtu Primorski precej skromno minutažo. Na EuroBasketu je pomemben kamenček v zmagoviti mozaik pristavil Anthony Randolph, ki je v kvalifikacijah odigral le dve tekmi in na teh pokazal, da je dodana vrednost. Mesto naturaliziranega košarkarja je torej prosto, saj Američan zaradi Evrolige tako ali tako v večini ne more pomagati. Črna gora si je na primer z veliko pomočjo Američana Dereka Needhama priigrala prvo sodelovanje na svetovnih prvenstvih pod samostojno zastavo.

V kakršni koli zasedbi bo novembrske kvalifikacije pričakala Slovenije, je jasno dejstvo, da si še enega spodrsljaja ne sme privoščiti. Seveda gre na evropsko prvenstvo več reprezentanc in bo preboj lažji, toda s predstavami, kot je bil poraz v Belorusiji in polom v Ukrajini, bodo znova težave. Naslov evropskih prvakov, ki predstavlja največji uspeh slovenskega ekipnega športa, je bil pravljičen in spomin nanj je še vedno sijajen, toda prihajajo nova tekmovanja, na katera se reprezentanca, kot je slovenska, ki si je skozi leta priigrala in prigarala velik ugled, preprosto mora uvrščati.