Igor E. Bergant. Foto: MMC RTV SLO
Igor E. Bergant. Foto: MMC RTV SLO

Naša družba in naša država sta daleč od približka idealnih, a velika večina tujcev, ki Slovenijo poznajo, ima o njiju precej boljše mnenje kot mi, domorodci. A to ni bistvo tega pisanja. Smisel je v tem, da so dosežki naših športnikov - se pravi naših sodržavljanov oziroma ljudi, ki živijo in delajo v tem okolju ali pa iz njega vsaj izhajajo - v globalni konkurenci nadpovprečni. In - glej ga zlomka - v deželi, ki menda slovi po tem, da organsko ne prenese nadpovprečja, smo tega bolj ali manj vsi veseli. Kaj se torej dogaja z menda prislovično slovensko zavistjo, uživanjem ob crkavanju slovenskih krav? Je tudi (ali celo) ta v krizi?!

Tina Maze
Slovenski športniki navdušujejo v Sočiju. Foto: STA

A če se vrnemo k slovenski posebnosti: niti Švicarji niti Norvežani (lani so jih naši nogometaši končno prvič premagali) se po razvejanosti in po kumulativni uspešnosti ekipnih športov ne morejo primerjati z nami (recimo v seštevku nogometa, košarke, rokometa, odbojke, hokeja na ledu, futsala, vaterpola ...). V tem pogledu so izjemno močni naši južni sosedi Hrvati, ki pa ob koncu udejstvovanja dinastije Kostelić ne dosegajo slovenske ravni. Vsaj v Sočiju ne ...

#risi Slovenska hokejska reprezentanca v Sočiju
Veliko navdušenja so v mednarodnih vodah poželi tudi slovenski hokejisti, ki so s 3:1 ugnali velesilo Slovaško in se bodo v torek na tekmi z Avstrijci borili za mesto v četrtfinalu. Foto: STA

Seveda smo ponosni, kako tudi ne bi bili?! Naši kadrovski in gmotni izviri so v primerjavi s številnimi drugimi udeleženkami (tudi) teh iger bolj omejeni, a se kljub temu lahko po vsem svetu bolj kot večina drugih hvalimo s šampioni, ki si ne bi mogli biti bolj različni. Ob tem imamo tudi hokejsko reprezentanco, predstavnico komaj kaj več kot stotnije poklicnih igralcev tega športa v deželi, ki si ni priigrala le zmage nad visoko cenjeno in uspešno slovaško reprezentanco, pač pa tudi simpatije zaradi srčne in drzne igre ... Narobe svet?!

Sploh ne! Če posplošim: taki pač s(m)o. Naša družba in naša država sta daleč od približka idealnih, a velika večina tujcev, ki Slovenijo poznajo, ima o njiju precej boljše mnenje kot mi, domorodci. A to ni bistvo tega pisanja. Smisel je v tem, da so dosežki naših športnikov - se pravi naših sodržavljanov oziroma ljudi, ki živijo in delajo v tem okolju ali pa iz njega vsaj izhajajo - v globalni konkurenci nadpovprečni. In - glej ga zlomka - v deželi, ki menda slovi po tem, da organsko ne prenese nadpovprečja, smo tega bolj ali manj vsi veseli. Kaj se torej dogaja z menda prislovično slovensko zavistjo, uživanjem ob crkavanju slovenskih krav? Je tudi (ali celo) ta v krizi?!

V tem primeru sem nalašč provokativen, precej bolj, kot sem po naravi. Gre namreč zato, da bi rad danes obračunal s staro tezo ... Namreč, da se zaradi prebivalstvene maloštevilnosti in materialne omejenosti pri nas vsaj v športu slej ko prej moramo odločiti, s čim bi se ukvarjali in s čim ne. Češ, ne moremo se iti vsega ... Takšne trditve, ki so jih že davno tega izrekale celo nekatere vplivne osebnosti našega športa (spomnim se, denimo, Toneta Vogrinca), so mi šle vedno na živce, predvsem pa so se mi zdele vedno povsem zgrešene. Prvič zato, ker preprosto ne odražajo prevladujoče značilnosti našega okolja (in ljudi), drugič pa, ker nikakor niso zagotovilo kakršnega koli uspeha. Še več, prepričan sem, da bi s tem naš šport (in uspešnost) uničili.

Trdim, in dosežki na olimpijskih igrah - zimskih in poletnih - v času samostojnosti Slovenije mi pritrjujejo, da sta poglavitna moč in vrednost slovenskega športa v njegovi izraziti raznolikosti. Po polovici tekmovanj v Sočiju imajo predstavniki Slovenije (obeh spolov) pet medalj v štirih različnih panogah. Se spomnite, kako je bilo v Londonu? Štiri medalje v štirih športih (oba spola), v Vancouvru tri v dveh (samo za ženske), predtem v Pekingu pet v petih (oba spola) ... Pa ima vsega spoštovanja in občudovanja vredni kolega Slavko Jerič spet zanimivo statistično nalogo (h kateri ga, ko si bo odpočil od Sočija, javno pozivam). Skratka, prepričan sem, da ima Slovenija eno izmed najbolj raznolikih podob športa na svetu. Nismo edini med manjšimi narodi. Tudi hrvaški sosedi so nam blizu, morda Slovaki ... Norvežani so zagotovo pred vsemi, pri čemer pa kaže upoštevati tudi njihovo izjemno športno (posebej zimskošportno) tradicijo, navezanost na naravo in - kar ni nezanemarljivo - tudi narodnogospodarsko potenco (nisem tako prepričan, da bi bili enako dobri brez severnomorske nafte). Tudi Švicarji so - ko gre za materialno plat - v bistveno boljšem položaju od Slovenije ... Mimogrede, medtem ko Norvežani še vedno jahajo na visokem valu tradicije, Švicarji dobro kombinirajo avtohtono navezanost na zimske športe in izjemen potencial privlačnosti za priseljence: v Sočiju sta tri zlate medalje na primer osvojila predstavnika najmanjšega helvetskega konstitutivnega naroda Retoromanov (tekač Dario Cologna in alpski smučar Sandro Viletta), ki je zaradi trme, trdoživosti in navezanosti na gore po mentaliteti zelo blizu slovenskemu alpskemu človeku)*. Ob tem pa si je deskarsko zmago v snežnem žlebu pričaral Iouri Podladčikov (oziroma Юрий Юрьевич Подладчиков), sin ruskega profesorja geofizike (ta se je po zlomu sovjetskega imperija ustalil v mondenem Davosu). Ob rastočem odklonilnem odnosu domačega prebivalstva do priseljevanja v Švico se številni poznavalci švicarskega športa sprašujejo o njegovih perspektivah: na primer v nogometu, v katerem t. i. secondi, se pravi potomci priseljencev (iz Italije, Španije, s Kosova, iz Albanije, Srbije, s Kapverdskih otokov, iz Slonokoščene obale ...), tvorijo večji del uspešne članske reprezentance.

A če se vrnemo k slovenski posebnosti: niti Švicarji niti Norvežani (lani so jih naši nogometaši končno prvič premagali) se po razvejanosti in po kumulativni uspešnosti ekipnih športov ne morejo primerjati z nami (recimo v seštevku nogometa, košarke, rokometa, odbojke, hokeja na ledu, futsala, vaterpola ...). V tem pogledu so izjemno močni naši južni sosedi Hrvati, ki pa ob koncu udejstvovanja dinastije Kostelić ne dosegajo slovenske ravni. Vsaj v Sočiju ne ...

Uspešnost v raznolikosti (nekaj naših adutov v deskanju in prostem slogu v Sočiju še čaka na nastope) je torej osnovna značilnost slovenskega športa, zato bi jo bilo nesmiselno omejevati. Če bi že pred leti sprejeli tezo, da se moramo omejiti samo na nekaj športov, bi na primer slabo kazalo hokeju na ledu. Šport je drag (oziroma še dražji od večine drugih) zaradi sezonskega značaja, vzdrževanja drsališč in opreme, vsaka ekipa potrebuje sorazmerno veliko število igralcev ... Prav na hokejskem primeru se kaže, kako pogubna in neumna bi bila selekcija športov. Seveda je trenutni položaj tega športa nesprejemljiv, a naši risi so s pristopom, trmo in - predvsem - odličnostjo dokazali, da se je za preživetje tega športa pri nas vredno potruditi in združiti moči ...

Pri vsem pa gre tudi za spoštovanje in zagotavljanje različnosti v pristopih. Tina Maze (pred njo pa tudi že Petra Majdič) je šla po svoji poti, Vesna Fabjan in zlasti Peter Prevc pa uspevata kot sestavna dela, če hočete, "uradnih" ekip. Vprašanje je, ali bi kot "zasebnika", takšna, kakršna sta, sploh imela tolikšne možnosti za uspeh. Nekateri naši športniki so posebneži, samotarji, drugi se odlično ujamejo v večjih skupinah. Pomembni sta prožnost in odprtost v pristopih. Navsezadnje vsi tekmujejo v svetovni konkurenci, kjer so merila uspešnosti takojšnja in vsem na ogled.

Da je majhnost lahko velika prednost, priča tudi to, da imajo športniki pri nas vsaj v osnovi več priložnosti kot drugje. Ker jih (nas) je manj, je vsak posameznik bolj dragocen in prej opažen. V večjih in bolj prostranih okoljih po naravi prej in s precej manj sočutja v hudem konkurenčnem boju odpadejo številni talenti ter s tem hitro in dokončno izgubijo možnosti za uspeh. Pri nas imajo nekateri več življenj, kar nekaj jih je svojo drugo ali tretjo priložnost izkoristilo. Nedvomno so (bili) tudi taki, ki jih je kaj takega uspavalo in so se zasanjali v povprečnost. Spet drugi pa so postali šampioni. Denimo naš najuspešnejši športnik v času samostojnosti - Iztok Čop - mi je nekoč dejal, da bi - če bi se veslanja lotil v ZDA - verjetno težko prišel tako daleč, kot je v Sloveniji. Pomislite, to je dejal športnik, ki je svetovni vrh krojil od obdobja, ko je bil še mladinec, do, oprostite mi, veteranske dobe.

Vse napisano ne pomeni, da je sistem slovenskega športa, kar koli to že pomeni, idealen (tako kot družba in država). Treba ga je dograjevati in izpopolnjevati, tudi na etično-moralnem področju (predvsem ko gre za zlorabo zdravil in kršenja človekovih pravic). A prav zaradi tega, in ob upoštevanju naše tradicije in narave, nikakor ne bi smeli poseči v bistvo in poglavitni izvor naše skupne uspešnosti - svobodne pobude, želje po uspešnosti in sobivanja univerzalnosti ter individualnosti. Država ni nekaj, kar bi bilo dano od boga ali vsiljeno od zunaj. Država smo mi, državljani, zato moramo vztrajati pri tem, da del skupaj ustvarjenega (smiselno!!!) vlagamo v našo raznolikost in (pametno!!!) spodbujamo nam lastno kreativnost, iznajdljivost, trmo, nepopustljivost in željo po dokazovanju. In to še bolje kot zdaj. Ne usmerjajmo se v eno ali redke športne dejavnosti, ker to ni ne v naši naravi ne v naši tradiciji. Predvsem pa - s tem se izpostavljamo večji možnosti za neuspeh. Osredotočanje na eno (ali na redke izbire) ne zagotavlja ničesar.

Torej, iščimo izvor moči in uspešnost, ki je - o tem ni dvoma - predvsem v nas samih.

* V nedavnem olimpijskem studiu ORF se je kolega Rainer Pariasek v pogovoru s Sandrom Viletto "rahlo" omešil z ugotovitvijo, da je smučar "Retroroman", in ga po prijaznem Vilettovem popravku ("Retoroman") kljub temu pozval, da pove kaj v "retroromaščini" ...

Naša družba in naša država sta daleč od približka idealnih, a velika večina tujcev, ki Slovenijo poznajo, ima o njiju precej boljše mnenje kot mi, domorodci. A to ni bistvo tega pisanja. Smisel je v tem, da so dosežki naših športnikov - se pravi naših sodržavljanov oziroma ljudi, ki živijo in delajo v tem okolju ali pa iz njega vsaj izhajajo - v globalni konkurenci nadpovprečni. In - glej ga zlomka - v deželi, ki menda slovi po tem, da organsko ne prenese nadpovprečja, smo tega bolj ali manj vsi veseli. Kaj se torej dogaja z menda prislovično slovensko zavistjo, uživanjem ob crkavanju slovenskih krav? Je tudi (ali celo) ta v krizi?!

A če se vrnemo k slovenski posebnosti: niti Švicarji niti Norvežani (lani so jih naši nogometaši končno prvič premagali) se po razvejanosti in po kumulativni uspešnosti ekipnih športov ne morejo primerjati z nami (recimo v seštevku nogometa, košarke, rokometa, odbojke, hokeja na ledu, futsala, vaterpola ...). V tem pogledu so izjemno močni naši južni sosedi Hrvati, ki pa ob koncu udejstvovanja dinastije Kostelić ne dosegajo slovenske ravni. Vsaj v Sočiju ne ...