Košarkarji Olimpije gostujejo v Atenah pri Marussiju, medtem ko prva domača tekma v letošnji sezoni čaka blejske odbojkarje. Obema kolektivoma je skupno domovanje v dvorani Tivoli, ki prav ob njunih tekmah doživlja največje spremembe.

Tivoli še najbliže nazivu "večnamenska športna dvorana"
Večnamenske športne dvorane so po svetu nekaj običajnega, tako tudi njihove preobrazbe ob gostovanjih različnih športov. V Sloveniji prave večnamenske dvorane še nimamo. Tivoli ji je še najbližje, ne zaradi infrastrukture, ki je, milo rečeno, sporna, ampak ker združuje kopico športov pod svojo streho in je v preteklosti gostil tako največja tekmovanja kot tudi izjemne glasbenike.

Kar nekaj dela za preobrazbo dvorane
V Tivoliju gostujejo tudi največji evropski košarkarski in odbojkarski kolektivi. Košarkarski v veliki ledeni dvorani, ki premore slabih tisoč sedišč več kot bolj akustična mala dvorana, prvotno namenjena košarki, v preobleki pa tudi elitnemu odbojkarskemu tekmovanju. Tako je treba za vsako evropsko tekmo vložiti ogromno dela. Za košarkarske je treba položiti parket na ledeno ploskev, za odbojkarske posebno plastično podlago na parket. Tekmovanja narekujejo še druge podrobnosti - od postavitve kamer, mest za medije in spremljevalno osebje.

Deset ur za košarko, pet za odbojko
Košarkarska preobrazba tako traja približno deset ur, odbojkarska polovico manj. Na prvi pogled se ne sliši veliko, še posebej, ker je delo opravljeno večinoma ponoči, ko sta dvorani prazni, ter predvsem ker je večina dela opravljenega ročno. Tivoli sprejme pet tisoč gledalcev, za primerjavo pri preobrazbi pa sem si izposodil znameniti Staples Center v Los Angelesu, zgrajen 35 let pozneje za dvajsettisočglavo množico. V tej dvorani domujeta dva košarkarska kolektiva lige NBA, klub Anžeta Kopitarja v ligi NHL ter še pet drugih v nižjih ligah oziroma drugih tekmovanjih onstran velike luže. Preobrazba enega največjih športnih centrov v svetu iz hokejskega v košarkarskega traja približno dve uri, pravzaprav še nekoliko manj v nasprotni smeri. Dvorana ima tehnologijo, s katero tribune za košema oziroma goloma postavlja bolj strmo oziroma položno, glede na večje ugodje gledalcev na posameznih tekmah. Mrtvih kotov tako rekoč ni, tehnologija pa omogoča celo izvedbo dveh tekem v različnih športih v enem dnevu.

Bo dvorana dokončana povsem do konca?
Ob tem se sprašujem, koliko ljudi je o tem razmišljalo pri gradnji nove prve prave večnamenske dvorane v Stožicah. Dvorana v Los Angelesu je stala 250 milijonov evrov, stožiški športni kompleks bo stal le 50 milijonov manj. Izkušnje ob gradnji športnih objektov v Sloveniji so takšne, da večina ni dokončana. V Celju je zmanjkalo denarja za barvo in notranje detajle, na mariborskem stadionu za prenovo stare pokrite tribune. Prav zaključni detajli pa največkrat velike športne objekte naredijo tržno zanimive. Kako občinstvu približati za slovenske razmere veliko dvorano z 12 tisoč sedišči in jo ohranjati, mora biti projekt, ki raste z gradnjo takšnega večnamenskega kompleksa.

V Bercyju so celo deskali
Tako lahko le upamo, da ni cilj samo gradnja dvorane za košarkarsko premiero s Španijo, novo evroligaško sezono oziroma zaključne turnirje in prvenstva v drugih športih. Dvorana preprosto mora živeti vsak dan in vsak dan ponuditi nekaj atraktivnega. V pariškem Bercyju so, denimo, pred leti gostovali celo deskarji na valovih in bolj kot uspešnost športnih kolektivov bodo zanesljivo v naslednjih letih, ko bo dvorana, upajmo, dokončno zaživela, na preizkušnji tisti, ki bodo upravljali z njo.

Boštjan Reberšak, Jutranja športna zgodba, Val 202