Nekdanja odvetnica in zdajšnja izraelska zunanja ministrica je na internih volitvah v vladajoči stranki Kadima zmagala in na položaju vodje stranke nasledila s korupcijskimi škandali obremenjenga premierja Ehuda Olmerta, ki se umika iz politike.

50-letna mati dveh otrok prihaja iz skrajno nacionalistično cionistične družine, a je od prihoda v politiko pred desetimi leti postala vneta zagovornica mirovnega dogovora s Palestinci in je tudi vodila mirovne pogovore, ki pa do zdaj še niso prinesli resničnega napredka.

Bo karizma nadomestila izkušnje?
V izraelski javnosti je Livnijeva zelo priljubljena, saj s svojim svežim pristopom predstavlja drugačno plat izraelskih voditeljev, ki so jih odlikovale dolgoletne izkušnje in vojaška kariera. A prav pomanjkanje političnih in vojaških izkušenj je njena največja pomanjkljivost za vodenje države, ki se nenehno spopada z varnostnimi vprašanji in je bila s svojimi sosedami vpletena že v več vojaških spopadov.

Livnijeva je bila rojena v Tel Avivu in je po obveznem služenju vojaškega roka nekaj časa delala v Izraelu, nato pa se je podala v Pariz, kjer je v svojih zgodnjih 20. letih delala za Mosad, a o njenih letih v tajni službi je znanega le malo, saj o tem nikoli ni javno govorila. Po vrnitvi v domovino je doštudirala pravo in naredila uspešno odvetniško kariero.

V kneset je bila prvič izvoljena leta 1999 kot članica desničarske stranke Likud in kmalu si je pridobila zaupanje poznejšega premierja Ariela Šarona, ki jo je imenoval za ministrico za regionalni razvoj, nato pa je zasedala še druge ministrske položaje.

Sprememba v odnosu do Palestincev
Leta 2005 je podprla sporni Šaronov načrt za umik judovskih naseljencev iz Gaze, ki je povzročil razkol v Likudu. Skupaj s Šaronom je zapustila stranko in bila med ustanovitelji Kadime, ki so se ji pridružili tudi nekateri člani leve laburistične stranke.

Podpora neodvisni palestinski državi je za Livnijevo pomenila velik ideološki preskok. Njen oče je bil namreč član oboroženega podtalnega judovskega gibanja, ki se je v 40. letih prejšnjega stoletja borilo za judovsko prevlado nad vsemi palestinskimi ozemlji in je odločno nasprotovalo delitvi ozemlja z Arabci.

"Kot moji starši tudi sama verjamem v pravico judovskega ljudstva do celotnega ozemlja Izraela. Vendar sem bila vzgojena tudi v tem, da se Izrael ohrani kot domovina judov in se ohranijo demokratične vrednote. Pri odločanju med svojimi sanjami in potrebo po življenju v demokraciji se raje odrečem delu ozemlja," je strnila svoje razmišljanje v pogovoru leta 2006.

Po vojni oddaljitev od Olmerta
Leto 2006 je bilo tudi leto vojne z libanonskim gibanjem Hezbolah, ki je pokazala na ranljivost Izraela v nevarni soseski. Zaradi slabega vodenja vojne se je začela krhati podpora Olmertu, in ko je čez leto dni posebna komisija ugotovila številne nepravilnosti pri slabo pripravljeni vojaški operaciji, je šlo s premierjevo priljubljenostjo samo še navzdol.

Takrat so se začele kazati prve razpoke v odnosu med Olmertom in Livnijevo, ki je svojega nadrejenega javno pozvala k odstopu, a ta ni uslišal njenega poziva in se je za odstop odločil šele letos poleti, ko je breme obtožb o korupciji postalo pretežko in mu je začela groziti tudi obtožnica.

Vse kaže, da bo šla Livnijeva po poti Golde Meir, ki je, preden je postala prva izraelska premierka, bila tudi prva izraelska zunanja ministrica. Livnijeva je bila druga zunanja ministrica, za vlogo druge premierke pa jo zdaj čakajo še naporna pogajanja o oblikovanju vlade.

G. V.