Navalni v zadnjih letih redno poziva k protestom proti korupciji in vladi. Foto: Reuters
Navalni v zadnjih letih redno poziva k protestom proti korupciji in vladi. Foto: Reuters
Protivladni protesti v Rusiji vedno pritegnejo nekaj ljudi, a številka je vedno obvladljiva. Foto: Reuters

Putin hoče biti car v tem novem ruskem imperiju, ki ga spet gradi. Mislim, da je dejansko obseden s to predstavo.

Navalni v intervjuju za Spiegel; 2017
Navalni s soprogo Julijo, s katero ima dva otroka. Foto: Reuters
Karizmatični opozicijski voditelj ima svoje zveste privržence. Foto: Reuters
Zaradi svoje dejavnosti na družbenih omrežjih Navalni pritegne precej mladih. Foto: Reuters

Pogosto pravijo, da zastopam ljudi, ki zaslužijo dobro. Seveda, kdor je izobražen in premožen, bo prej podpiral mene kot Vladimirja Putina. Vendar to ne pomeni samodejno, da so drugi proti meni.

Po mami je Rus, po očetu Ukrajinec. Foto: Reuters
S policijo si je že večkrat prišel navzkriž. Foto: Reuters

V Rusiji volitve zadnjih 17 let potekajo po enakem vzorcu: nihče ne kritizira Putina, nihče ne pripravi prave predvolilne kampanje, dva meseca se na odru vse odvija mirno. Kremelj onemogoča vsakršno alternativo Putinu.

Ob obsodbi junija letos. Foto: Reuters

Kdo je torej 41-letni Navalni? Verjetno malce vsega od naštetega.

Letos je samooklicani politični zapornik že kar nekaj dni preživel za zapahi. Prvič za 15 dni marca, potem ko je sklical Ruse na ulice k protestom proti korupciji. Pridržali so ga tudi ob junijskih protivladnih protestih v Moskvi, ki so jim zahodni mediji namenili veliko pozornosti. Morda preveliko, glede na to, da se jih je udeležilo nekaj tisoč ljudi, kar za Rusijo ravno ne pomeni razpad sistema. Pisalo se je o "jasnem sporočilu Putinu", o pokanju neprebojno trdne podpore predsedniku, o priprtju Navalnega pa da gre za jasen dokaz nedemokratične Rusije, ki zatira glasove opozicije.

Katera plat je prava?
Bryan MacDonald, irski novinar, ki v Moskvi dela za provladni RT, navaja drugo plat zgodbe: Navalni je pozval k protestom na 12. junij, dan Rusije, ki je ruski državni praznik. Zaprosil je za dovoljenje za protestni shod na moskovski Aveniji akademika Saharova, kar so mu odobrili. Istočasno so njegovi regionalni podporniki organizirali manjše shode po drugih mestih, ki so minili brez težav, udeležilo pa se jih je od nekaj sto do 2.000 ljudi.

Drugače je bilo v Moskvi, kjer si je Navalni tik pred zdajci premislil in shod preselil na glavno moskovsko ulico Tversko, kjer pa je že potekala parada v sklopu dneva Rusije, ki naj bi si jo ogledalo 200.000 ljudi. Oblasti so premik obsodile, češ da gre za kršitev - in celo nekatere podpornike je sprememba lokacije zmotila. Kritiki Navalnega so pisali, da se je za Tversko odločil, da bi imel večje občinstvo. Ali, kot so zapisali pri RT-ju: "Protest se je izkazal za precejšnji strel v prazno, privabil je okoli 5.000 podpornikov, ki so večinoma služili temu, da so vznemirjali 250.000 ljudi, zbranih tam za parado v zgodovinskih vojaških opravah."

Obsojen zaradi kraje lesa
Navalni, ki je leta 2011 v intervjuju za Reuters na vprašanje o svojih ambicijah odgovoril, da bi bil rad predsednik, "a v Rusiji ni volitev", je lani tudi uradno napovedal svojo predsedniško kandidaturo, a kot kaže, mu oblasti kandidature ne bodo dovolile. Kot razlog so navedli njegove pretekle obsodbe. Leta 2013 ga je sodišče obsodilo na pet let pogojne kazni zaradi poneverb. Februarja letos pa so ga že drugič spoznali za krivega oškodovanja državnega podjetja, češ da je kradel gradbeni les v vrednosti 16 milijonov rubljev (250.000 evrov), ko je bil svetovalec lokalnih oblasti v Kirovu.

Obtožba in posledična obsodba se zdita precej bizaren in prikladen izgovor za ustavitev Navalnega, ki je pred odločitvijo komisije konec junija že začel odpirati pisarne za svojo kampanjo, kjer bi zbiral podpise podpornikov. Za kandidaturo bi moral zbrati 300.000 podpisov v roku 40 dni.

Brez možnosti za zmago
A kakšen je v resnici domet Navalnega, ki je vsvojih protestih Putina leta 2011 opozarjal, da bi tudi njega lahko čakal upor v slogu arabske pomladi? Če bi sklepali iz poročanja zahodnih medijev, je Navalni resen Putinov tekmec. Če gre verjeti anketam, v resnici nima nobene možnosti in je tako zgolj marginalna opozicijska figura.

Junijske javnomnenjske raziskave so mu napovedovale 1-2 odstotka, pred njim sta celo politična dinozavra Genadij Zjuganov (5 odstotkov) in Vladimir Žirinovski (4 odstotki). Nekateri Navalnega označujejo za "glasnika sprememb", "voditelja prihodnosti", "glas mlade, drugačne Rusije" in "predstavnika nove, tehnološko-spletne generacije". A sodeč po anketah je Navalni dejansko bolj znan splošni populaciji (55 odstotkov) kot ruski mladini (45 odstotkov). Navalni tovrstne prikaze zavrača. "Kremelj onemogoča vsako alternativo Putinu. Putin potrebuje sovražnika. Hoče biti voditelj protiameriškega, protievropskega sveta," je dejal februarja letos v intervjuju za Spiegel.

Postane del korporacije, da jo lahko kritizira
Vzpon Navalnega, po mami Rusa, po očetu Ukrajinca, diplomiranega pravnika, ki je semester preživel tudi na Yalu, se je začel leta 2008, ko je začel blogati o domnevnih zlorabah in korupciji v največjih ruskih državnih korporacijah. Ena od njegovih taktik je bila, da je postal manjšinski delničar v večjih naftnih podjetjih, bankah in ministrstvih, nato pa odgovornim postavljal neprijetna vprašanja in pozival k večji transparentnosti.

S korporacij je naglo prešel na kritiko Putina in njegove vladajoče stranke, Enotne Rusije, ki jo je označil za "stranko prevarantov in tatov". V nasprotju z rusko (okostenelo) elito je svoje sporočilo širil po družabnih omrežjih - in to počel z izjemno suverenostjo in zverziranostjo, pri tem pa se rogal Putinu zvestim političnim krogom. Marca letos je dvignil precej prahu z dokumentarnim filmom o milijardnem bogastvu premierja Dmitrija Medvedjeva, ki naj bi si ga pridobil s korupcijo in podkupninami, ki jih oligarhi prelivajo na njegov račun prek navideznih dobrodelnih organizacij. Film ima na Youtubu 18 milijonov ogledov, Medvedjev pa ga je označil za traparijo in "kompot" najrazličnejših očitkov.

Kremelj ne skriva, da mu je Navalni trn v peti, a so mu še nekateri podporniki Kremlja morali priznati, da je bister in nadarjen. Leta 2013 je kandidiral za župana Moskve in na presenečenje mnogih oblasti njegove kandidature niso izpodbijale - The Washington Post je takrat ugibal, da zato, da bi "bile volitve videti bolj legitimne". Navalni se ni odrezal slabo - prejel je 27 odstotkov, Kremljev kandidat Sergej Sobjanin pa 51 odstotkov.

Temna plat Navalnega
A Navalni, ki uživa visoko podporo Zahoda, ima tudi drugo plat, tisto, ki jo liberalni zahodni mediji radi izpustijo, in tisto, zaradi katere ga ruski liberalci nikdar niso sprejeli medse. Pa čeprav se déli njegovega volilnega programa berejo precej levičarsko socialno (poseben davek za oligarhe, dvakrat višji proračun za zdravstvo, minimalna plača v višini 25.000 rubljev ...).

Če je moral zaradi svojega ameriškega staža zanikati obtožbe Putinovih podpornikov, da je "Cijina past", so ga njegovi sovražni nazori do muslimanskega in azijskega priseljevanja v Rusijo prisilili tudi, da je moral zavračati obtožbe fašističnih nagnjenj. Zaradi teh očitkov so Navalnega leta 2007 celo izključili iz manjše liberalne stranke Jabloko, češ da jim "zaradi svojih nacionalističnih dejavnosti dela politično škodo".

A Navalni, ki se opisuje kot nacionalistični demokrat, se zaradi tega ne opravičuje: "To je težava. Imamo veliko število priseljencev, katerih obnašanje in kulturni kod je v popolnem neskladju s kulturnim kodom teh, ki živijo tu, z Rusi." In še ostreje, ko je ob neki priložnosti kavkaške borce temnejše polti primerjal kar s ščurki: "Ščurke lahko ubiješ s copato, za ljudi pa priporočam pištolo."

Neonacistične povezave
Sloki, svetlolasi in modrooki pravnik se je poleg tega v preteklosti (celo kot govorec) udeležil protestov neonacistov in skinheadov v Moskvi (ob tem je kot argument navedel, da so ljudje pač frustrirani in tako izživljajo svoje frustracije nad Putinovo vlado), bil pa je tudi večkrat fotografiran v družbi znanih ruskih skrajnih desničarjev, o čemer je pisal celo New York Times.

Ko so ga o tem povprašali v intervjuju za Spiegel, je to pojasnil takole: "Med letoma 2005 in 2011 sem storil veliko, da bi liberalno in nacionalistično krilo združil v protestnem gibanju. To drži. In da, še vedno nasprotujem temu, da ljudje iz srednje Azije v Rusijo vstopajo brez vizuma."

Nikoli tudi ni bila popolnoma razložena njegova vloga v pretepu in streljanju z zračno pištolo v moskovskem klubu leta 2007, kar ga samo še dodatno ovija v tančico skrivnosti. Enigmatični so tudi njegovi prihodki - njegov bančni račun je dobro obtežen, pri čemer mu je dodatnih 63.700 evrov lani kapnilo na račun odškodnine, ki jo je morala Rusija po nalogu Evropskega sodišča za človekove pravice plačati zaradi nezakonitega pridržanja med letoma 2012 in 2014. 90.000 evrov pa je lani zaslužil s svojo pravno pisarno - kljub temu, da so mu odvetniško licenco odvzeli. Kako komentira to? "Ostalo mi je še nekaj stranki. Tisti, ki me še vedno najemajo, to počnejo, ker me želijo podpreti."

Putin hoče biti car v tem novem ruskem imperiju, ki ga spet gradi. Mislim, da je dejansko obseden s to predstavo.

Navalni v intervjuju za Spiegel; 2017

Pogosto pravijo, da zastopam ljudi, ki zaslužijo dobro. Seveda, kdor je izobražen in premožen, bo prej podpiral mene kot Vladimirja Putina. Vendar to ne pomeni samodejno, da so drugi proti meni.

V Rusiji volitve zadnjih 17 let potekajo po enakem vzorcu: nihče ne kritizira Putina, nihče ne pripravi prave predvolilne kampanje, dva meseca se na odru vse odvija mirno. Kremelj onemogoča vsakršno alternativo Putinu.