''Predsednik po nesreči'' so ga poimenovali nekateri mediji, saj Bašar Al Asad v očeh svojega očeta Hafeza Al Asada, ki je vodil državo dolgih 29 let, ni bil nikoli prestolonaslednik. Morda je zgovoren Al Asadov spomin na otroštvo, da je očeta v času njegovega vladanja v pisarni obiskal le enkrat, nikoli pa nista govorila o politiki.
V družini Al Asad je bila vsa pozornost usmerjena v Bašarjevega starejšega brata Basela Al Asada, ki naj bi se v mladosti pogosto fizično znašalnad mlajšim bratom. Basel je bil vodja varnostne službe, vodil je močne protikorupcijske kampanje, v javnosti pa se je pogosto pojavljal v vojaški uniformi, s čimer je nakazoval državno podporo vojski. Med Sirci je bil znan tudi kot priljubljen športnik, saj je osvojil številne turnirje v konjeništvu in streljanju.
Hitri tečaj, kako postati vodja
A po njegovi avtomobilski nesreči leta 1994, v kateri se je smrtno ponesrečil, očetu ni preostalo drugega, kot da začne brusiti svoj neobdelani diamant. Bašar, ki je takrat v Londonu študiral oftalmologijo, se je moral nemudoma vrniti v Sirijo, kjer se je začel njegov hitri tečaj 'kako postati vodja'. V zgolj šestih letih je končal vojaško akademijo in si pridobil naziv polkovnik. Prav tako je v tem času utrdil svojo zunanjo podobo v javnosti in se podrobneje seznanil z mehanizmi delovanja države.
Sirija je bila od nekdaj tarča najrazličnejših osvajalcev, vse od Rimljanov in Mongolov pa do križarjev in Turkov. Interesi različnih manjšin in kasneje zahodnih sil so na tem območju, tudi zaradi naravnih virov, veliki. Bašar Al Asad je v lanskem intervjuju za The Wall Street Journal dejal: "To je Bližnji vzhod, kjer se vsak teden zgodi nekaj novega; zato tisto, o čimer govoriš ta teden, ne bo imelo več velikega pomena naslednji teden. Sirija je geografsko in politično na sredini Bližnjega vzhoda. Zato se nenehno spopadamo s problemi."
Državni aparat obvladujejo manjšinski Alaviti
Čeprav je bila obmorska država na Bližnjem vzhodu nekoč zibelka krščanstva, je leta 635 prišla pod arabski vpliv. Danes večina prebivalstva pripada islamu (90 odstotkov), med katerimi je 74 odstotkov arabskih sunitov in 16 odstotkov alavitskih šiitov. Le okoli deset odstotkov prebivalcev je pripadnikov različnih vrst krščanstva. V Damasku, Alepu in Kamišlu pa živi tudi maloštevilna judovska skupnost.
Iz šiitske ločine Alavitov, iz katere prihajajo vsi pomembni pripadniki režima v večinsko sunitski Siriji in tako obvladujejo ključne položaje v državi, je bil tudi Bašarjev oče Hafez Al Asad (6. oktober 1930-10. junij 2000). Vodenje države je prevzel leta 1971, deset let po razpadu Združene arabske republike (1958-1961), ki sta jo tvorili Sirija in Egipt. Sirija je neodvisnost od Francije razglasila 1. januarja 1944, kot neodvisna država pa je bila priznana 17. aprila 1946.
Izraelska okupacija Golanske planote
Leta 1967 je Sirija v arabsko-izraelski vojni izgubila Golansko planoto, ki jo je zasedel Izrael. Sirija je takrat podprla palestinske aktiviste v Izraelu in sodelovala v obstreljevanju Izraela. Med drugim je Izrael obtožila obdelovanja zemlje na delu demilitariziranega območja s Sirijo, ki ga je zasedel izrael. Sporni del je bil ključnega pomena za Izrael, ki je želel namakati pokrajino Negev, kar pa je lahko storil le s preusmeritvijo reke Jordan na območju demilitariziranega dela. Izraelci so šli celo tako daleč, da so na spornem območju gradili naselja. Incidentom s Sirijo ni bilo videti konca …

Hafez, ki je bil leta 1966 sirski zunanji minister, je takrat dejal: "Nikoli si ne bomo želeli miru niti ga ne bomo sprejeli. Želimo vojno. To zemljo bomo prepojili z vašo krvjo. Ustavili bomo vašo agresijo in vas vrgli v morje." Razprave o vrnitvi Golanske planote Siriji tudi danes ostajajo vroča tema.
Modernizacija Sirije
Ko je Hafez leta 1971 končal enoletni mandat ministra, je še istega leta postal predsednik Sirije ter dokončno utrdil vladavino stranke Baas, ki vlada še danes. Med drugim je uvedel ustavne spremembe, ki so uvajale enakopravnost žensk, pospešeno je uvajal industrializacijo, državo pa odprl zunanjemu trgovanju. Veliko je vlagal v gradnjo infrastrukture, izobraževanje, medicino, literaturo in urbanizacijo mest. Vse to pa mu je omogočil dohodek od prodaje nafte.
Zaradi nafte je imela država kljub svetovni gospodarski krizi med letoma 2008 in 2010 štiri- do petodstotno gospodarsko rast. K temu je seveda prispevala tudi reformna politika Hafezovega sina, Bašarja Al Asada, za katerega so mnogi upali, da bo zaradi študija v Veliki Britaniji tudi politično bolj naklonjen Zahodu, kar sicer ni lastnost voditeljev na tem delu sveta. Reformni ukrepi so obsegali tudi znižanje posojilne obrestne mere, odprtje vrat privatnim bankam v državi, zvišanje cene zemeljskega plina in cementa ter utrditev delovanja borze v Damasku. Med drugim naj bi uvedel tudi večjo svobodo medijev, kar pa je po mnenju CNN-ovega novinarja Jima Clancyja "le farsa".
"Asma Al Asad, žarek upanja v deželi senc"
Veliko pozornosti, predvsem v rumenih svetovnih medijih, je deležna Bašarjeva žena Asma Al Asad. Asma se je leta 1975 v Londonu rodila uglednemu sirskemu kardiologu in diplomatki na sirskem veleposlaništvu. In čeprav s svojimi humanitarnimi in siceršnjimi aktivnostmi navdušuje sirsko javnost, je bila deležna manj odobravanja s strani Bašarjeve družine. Kot smo že omenili, družina Al Asad izvira iz elitnega plemena Alavitov, Asminin oče pa je sunit. Spori med suniti in šiiti imajo v Sirijo dolgoletno zgodovino, še posebej siloviti so bili v mestu Homs, kjer so tudi danes najbolj krvavi.
Asmo so, za razliko od njenega moža, zahodni mediji poimenovali z bolj žlahtnimi opisi, kot so "saharska roža" in "žarek upanja v deželi senc". Časopis The New York Times jo je označil celo kot "sirsko princeso Diano", saj se v Siriji zavzema za pravice žensk in njihovo izobrazbo ter za še večjo liberalizacijo sirskega gospodarstva.
Prva dama Sirije je namreč diplomirala iz računalništva in francoske literature na londonskem Kings Collegeu. Po diplomi je delala tri leta v finančništvu, kjer je tudi spoznala svojega bodočega moža. In čeprav jo zaradi njene modne garderobe mnogi primerjajo s soprogo francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja Carlo Bruni, jo v zadnjem času bolj primerjajo z obglavljeno francosko kraljico avstroogrskega rodu Marijo-Antoinetto.

V zadnjem letu krvavega nasilja v Siriji se namreč ni pojavljala v javnosti ali celo obsodila ravnanje svojega moža, kar je Zahod od nje pričakoval. Ravno nasprotno. Britanskemu časopisu Times je napisala elektronsko sporočilo, v katerem je podprla svojega moža, ki da je "predsednik Sirije, ne le Sircev".

Kako naprej?
Politični analitiki menijo, da razpad Sirije na alavitski, sunitski in kurdski del ne pride v poštev. Vladajoči manjšinski Alaviti bi z odstopom Bašarja Al Asada izgubili vse. Veliko je v intervjuju za ABC News sirski predsednik povedal, ko je dejal, da se morda zdi, da on vodi državo, da pa dejansko le izpolnjuje ukaze. ''To niso moje sile. Vojska odgovarja vladi. Jaz si jih ne lastim, sem le predsednik.'' To so tudi sicer očitki, ki Bašarja spremljajo vse od njegovega nastopa funkcije predsednika pred dvanajstimi leti.
Grožnje ambasadorke ZDA v Združenih narodih Susan Rice, ko je po februarskem vetu Rusije in Kitajske v Varnostnem svetu ZN-ja proti sankcijam Siriji dejala, da so Al Asadu ''šteti dnevi'' in da ''mora predati svojo oblast'', so torej vprašljive. Če Bašar Al Asad oziroma sirska vlada ne bosta poslušala "dobronamernih" nasvetov Zahoda in dovolila odstopa predsednika in oblikovanje vlade narodne enotnosti, bo morda Bašarja Al Asada čakala usoda nekdanjega libijskega voditelja Moamerja Gadafija. "Pred dvema mesecema smo mu ponudili možnost, da odstopi in nas pusti na miru, v zameno, pa je pobil še več svojih ljudi. Njegov konec bo tak, kot ga je doživel Gadafi," je za britanski Telegraph dejal eden izmed vodij opozicijskega gibanja v Siriji in borec za svobodo ljudi Haitham Malehborec, ki je vrsto let preživel v sirskem zaporu.

Po podatkih Združenih narodov je v zadnjem letu v Siriji življenje izgubilo 5.000 ljudi. Uporniki trdijo, da je za nasilje odgovoren Bašar Al Asad, ta pa trdi, da so za krvave uboje odgovorni teroristi. Zahod je od sirskega predsednika zahteval odstop in oblikovanje vlade narodne enotnosti, kar pa Al Asad ne želi izpolniti.