Poslovil se je Joseph Ratzinger, ki je ves svet, ne le katoličanov, sredi februarja 2013 šokiral s spoznanjem, "da zaradi svoje starosti nima več dovolj moči, da bi lahko še opravljal to službo", zato se je umaknil in zadnja leta preživel daleč stran od oči medijev.

Študiral teologijo in filozofijo
Ratzinger, osmi Nemec na sedežu poglavarja Katoliške cerkve, se je rodil v tipični bavarski kmečki družini v Marktl am Innu 16. aprila 1927. Njegova družina se je pogosto selila, ker je bil oče v službi na policiji, zato je v spominih kot svoje domače mesto označeval Traunstein. Mesto je pogosto obiskoval, stanoval pa je v semenišču. Leta 1941, ko je bil star 14 let, je bil proti svoji volji vključen v nacistični podmladek, t. i. Hitlerjugend, a ne za dolgo, ker se je učil za duhovnika. Leta 1943 so ga kot pomočnika vpoklicali v nacistične protiletalske enote in napotili v München. Leto pozneje so ga napotili na avstrijsko-madžarsko mejo, kjer je gradil protitankovske pregrade. Maja 1945 je dezertiral iz nemške vojske in se vrnil v Traunstein, tam pa so ga kot vojnega ujetnika zajeli ameriški vojaki. Zatem je znova vstopil v semenišče.

Po študiju teologije in filozofije je bil leta 1951 posvečen v duhovnika. Bil je profesor dogmatike na visoki šoli v Freisingu. V liberalnih 60. letih so se njegovi konservativni, tradicionalistični pogledi na družbo le še bolj izostrili in utrdili. Kot strokovnjak je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965). Leta 1966 je postal profesor dogmatske teologije na univerzi v Tübingenu, a je bil zgrožen zaradi marksističnih idej, ki jih je zagovarjalo veliko študentov. Prepričan je namreč bil, da je religija podrejena politični ideologiji, ki jo je sam dojemal kot "tiransko, okrutno in nečloveško", nato pa je postal tudi eden glavnih glasnikov proti liberalni teologiji, ki je želela Cerkev vključiti v družbeni aktivizem.

Za kardinala ga je imenoval Pavel VI.
Leta 1977 je postal münchenski nadškof, štiri leta pozneje pa je odšel v Rim ter postal vodja vatikanskega "ministrstva za teologijo" oz. prefekt kongregacije za nauk vere. Bil je eden redkih kardinalov rimske kurije, ki je to postal že pred prihodom Janeza Pavla II. na čelo Rimskokatoliške cerkve – 2. junija 1977 ga je imenoval papež Pavel VI.

Ob izvolitvi je imel že 78 let
Na konklavu je bil za papeža izvoljen 19. aprila 2005, veljal je tudi za glavnega favorita za ta položaj. Pred tem je bil namreč tudi dekan kardinalskega zbora, veljal je za enega izmed najvplivnejših mož v Vatikanu in za glavnega ideologa Vatikana. V tem času si je pridobil vzdevek "božji rotvajler". Ko se je iz dimnika Sikstinske kapele pokadil bel dim, je bil kardinal Ratzinger star že 78 let, kar pomeni, da je postal najstarejši papež od izvolitve Klementa XII. leta 1730.

Res je, da je imel kot naslednik karizmatičnega, ljudskega predhodnika Janeza Pavla II. težko nalogo stopiti v njegove čevlje, a kmalu se je izkazalo – ali potrdilo, da bo kot poglavar Rimskokatoliške cerkve ubral povsem drugačno pot. "Če Janez Pavel II. ne bi bil papež, bi bil filmski zvezdnik. Če Benedikt ne bi bil papež, bi bil univerzitetni profesor," je dejal ameriški strokovnjak za Sveti sedež John L Allen. Ob izvolitvi si je izbral papeško ime Benedikt, kar v latinščini pomeni "blagoslovljen".

"Ne" kontracepciji, splavu, ženskim redovnicam, homoseksualnosti
V svojem pontifikatu je vseskozi nasprotoval "pohlepu" in "samozadostnosti" v Cerkvi, zavračal je vse pozive k modernizaciji Cerkve. Bil je goreč nasprotnik odprave celibata v Cerkvi in tega, da bi lahko duhovniški poklic opravljale tudi ženske. Leta 1986 je ostro obsodil homoseksualnost in istospolne partnerske zveze.

Bil je tudi oster nasprotnik komunizma. Leta 1984 je komunistične režime, ki so prišli na oblast, označil za "eno od sramot našega časa". Obsodil je tudi rockovsko glasbo, ki je po njegovem mnenju "izraz primarnih strasti". Obenem je zagovarjal krščansko sočutje, zato je veliko govoril o človekovih pravicah, zaščiti okolja in boju proti revščini ter neenakosti, a rdeča nit je bila ves čas obramba temeljnih krščanskih vrednot v času "zatona morale v velikem delu Evrope", kot je večkrat dejal. Njegovi najtesnejši sodelavci so ga opisovali kot zmernega in skromnega, a z močno moralno noto. Neki kardinal ga je imel kot "plahega, a trmastega", britanski kardinal Cormac Murphy O'Connor pa je dejal, da je Benedikt "izredno vljuden in ima mnogo znanj, a vodenje in upravljanje tako velike organizacije vsekakor ni eno izmed njih".

Benedikt ni nikoli skrival, da želi Cerkev voditi s tršo roko kot njegov predhodnik, zato si je prislužil tudi naziv "nazadnjaški papež". To še posebej velja glede uporabe kontracepcije, ki ji je ostro nasprotoval. Menil je namreč, da kondomi ne morejo rešiti vprašanja aidsa v Afriki, rešitev je videl le v vzdržnosti. Še več, med prvim obiskom Afrike je izjavil, da "kondomi to problematiko le povečujejo".

Le moralna obsodba spolnih škandalov
Njegovo papeževanje so poleg zavzemanja za tradicionalne krščanske vrednote prek nove evangelizacije, ki naj bi temeljila na zakonski zvezi in družini, močno zaznamovali tudi škandali. Najbolj je v javnosti odmeval spor Vatikana z Irsko zaradi več desetletij trajajočega Cerkvenega prikrivanja spolnih zlorab otrok.

Papež je zlorabe otrok sicer obžaloval in se je žrtvam opravičil. Pozval je k sodbam odgovornih pred ustreznimi sodišči, a za dogajanja Vatikan ni prevzel odgovornosti, saj ni na primer zamenjal škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so tovrstne zlorabe prikrivali. To je žrtve močno razočaralo. Olja je na ogenj prililo tudi medijsko razkritje pisma, ki ga je Vatikan leta 1997 poslal škofom irske Katoliške cerkve in v njem svetoval, naj ne prijavijo domnevnih primerov zlorab otrok policiji. Objava pisma je sprožila oster odziv irske javnosti, tudi politične.

Februarja 2022 je prosil za odpuščanje zaradi neukrepanja pri spolnih zlorabah otrok v nemški Katoliški cerkvi v času, ko je bil münchensko-freisinški nadškof. "Vsem žrtvam spolne zlorabe lahko samo izrazim svoj globok sram, svojo globoko žalost in iskreno prošnjo za odpuščanje," je zapisal 94-letnik v pismu, objavljenem kot odgovor na nemško preiskavo prejšnji mesec. "V Katoliški cerkvi sem imel velike odgovornosti. Še toliko večja je moja bolečina zaradi zlorab in napak, ki so se zgodile na teh različnih mestih v času mojega mandata," je dodal. Nekdanji papež je bil januarja v poročilu odvetniške družbe Westpfahl Spilker Wastl obtožen, da v času, ko je bil münchensko-freisinški nadškof, zavestno ni ukrepal v štirih primerih zlorabe otrok, ki so jih povzročili duhovniki.

Na negativne odzive je naletela tudi njegova odločitev iz leta 2009 o preklicu izključitve britanskega škofa Richarda Williamsona iz Cerkve, ki je v pogovoru za švedsko televizijo dejal, da nacisti niso izvedli genocida nad Judi, da plinskih celic ni bilo in da je bilo v času Hitlerjevega režima ubitih od 200.000 do 300.000 Judov, ne pa šest milijonov.

Užalil muslimane, Jude in protestante
Kritiki spominjajo tudi na številne Ratzingerjeve nerodne izjave, s katerimi je užalil muslimane, Jude in kristjane drugih ločin. Papežev nagovor v Regensburgu leta 2006, ko je islam primerjal z vero nasilja, je na primer spodbudil nasilne proteste v številnih muslimanskih državah. Po drugi strani pa so nekateri v Vatikanu takrat opozorili, da so imele tovrstne izjave pravzaprav pozitiven učinek, saj so spodbudile dialog z muslimanskim svetom. Šlo je pravzaprav za "intelektualno provokacijo", menijo nekateri.

Nato pa se je zgodila še zelo odmevna afera z uhajanjem zaupnih informacij izza vatikanskih zidov, imenovana Vatileaks, ki so razkrivale sporne finančne posle v vatikanski banki Ior, korupcijo pri podeljevanju poslov in boj za oblast med različnimi strujami znotraj Vatikana. Za uhajanje zaupnih papeških dokumentov je bil lani v sodnem procesu obsojen papežev majordom Paolo Gabriele, ki je dejanje tudi priznal, papeža prosil odpuščanja, a hkrati zatrdil, da je deloval v papeževo dobro. Papež je Gabrieleja, ki je bil obsojen na 18 mesecev zapora, decembra lani pomilostil. Kot sostorilec v tako imenovani aferi Vatileaks je bil na dvomesečno zaporno kazen obsojen tudi računalniški tehnik Claudio Sciarpelletti, ki ga je papež prav tako pomilostil.

Kot @pontifex poslal prvi "čivk"
Benedikt XVI. je sicer odgovoren tudi za modernizacijo papeževanja; kot prvi papež je odprl račun na spletnem družbenem omrežju Twitter in 12. decembra leta 2012 objavil svoj prvi tvit. "Dragi prijatelji, vesel sem, da lahko z vami navežem stik prek Twitterja. Hvala vam za dobrodušen odziv. Blagoslavljam vas iz vsega srca," se je glasil njegov prvi tvit.

Z umikom šokiral vse
Če je Benedikt XVI. vse življenje zastopal konservativno strujo, pa je bila njegova nadvse presenetljiva odločitev o umiku, ki jo je kardinalskemu zboru sporočil 11. februarja, po mnenju številnih njegova najliberalnejša poteza. V govoru v latinščini je dejal, da nima več moči, da bi še naprej opravljal tako zahtevno in odgovorno funkcijo, ter dodal, da je to odločitev sprejel popolnoma sam in svobodno. "Ko sem večkrat svojo vest preizkusil pred Bogom, sem spoznal, da moja moč zaradi visoke starosti ni več takšna, da bi ustrezala zahtevnosti službe svetega Petra. V današnjem svetu, v katerem se spremembe dogajajo zelo hitro, je treba imeti tako moč duha in telesa, a mene sta obe v zadnjih mesecih počasi zapustili do te mere, da sem spoznal, da nisem več sposoben opravljati službe, ki mi je bila zaupana," je sporočil. Kmalu so se pojavila ugibanja, ali je glavni razlog res zdravje ali pa ni zmogel prenesti resnice, zapisane v poročilu, ki naj bi razkrivalo številne spolne in finančne afere v Cerkvi, med drugim tudi domnevna gejevska omrežja med duhovščino.

Umik v samoto
Kakor koli, z umikom je postal prvi papež po šestih stoletjih, ki je storil ta korak, njegov osemletni pontifikat pa se je končal 28. februarja. Zatem se je preselil v papeško poletno rezidenco Castel Gandolfo in dobil naziv "papež emeritus". Še je lahko nosil bela papeška oblačila, odreči pa se je moral rdečim usnjenim papeškim čevljem. Zlati papeški prstan, imenovan tudi ribiški prstan, so v skladu z vatikansko tradicijo uničili.

Benedikt XVI. se je po izvolitvi novega papeža, argentinskega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia, umaknil v osamo, v kateri se je posvečal molitvi, premišljevanju in teološkim zapisom. Poznavalci Vatikana so opazili, da je njegova življenjska energija usahnila, a dodali, da to ni povezano z nobeno določeno boleznijo, ampak gre za starostne težave.