V srbski in mednarodni javnosti je ime Jovice Stanišiča prvič močneje odjeknilo ob atentatu na predsednika vlade Zorana Đinđića, marca leta 2003. Foto: EPA
V srbski in mednarodni javnosti je ime Jovice Stanišiča prvič močneje odjeknilo ob atentatu na predsednika vlade Zorana Đinđića, marca leta 2003. Foto: EPA
Franko Simatović
Ime Franka Simatovića se na vseh obtožnicah pojavlja skupaj z Jovico Stanišićem, priče pa ga omenjajo kot glavnega prenašalca ukazov iz Beograda. Foto: EPA
Milorad Ulemek Legija
Ime Milorada Ulemka Legije je postalo bolj znano ob atentatu na premierja Đinđića, ko je bil pri 36 letih že upokojen in je upokojenske dni preživljal, delujoč v kriminalnem zemunskem klanu. Foto: EPA

Sodišče je tudi odločilo, da se morata do 30. maja vrniti v pripor v Scheveningen, potem ko so ju po prvem sojenju že izpustili na prostost zaradi pomanjkanja dokazov. Ponovljeno sojenje utegne biti velik izziv tako za sodišče kot tudi za Srbijo, ki bi si z morebitnim nesodelovanjem zaprla vrata Evropske unije.

V srbski in mednarodni javnosti je ime Jovice Stanišiča prvič močneje odjeknilo ob atentatu na predsednika vlade Zorana Đinđića marca leta 2003. Domači in tuji novinarji so takrat trumoma trkali po vratih bolj ali manj verodostojnih analitikov in poznavalcev srbske politične stvarnosti in jih spraševali o tem, kaj bi bil lahko vzrok atentata in kdo naj bi stal za njim. In ti, kot bi bili med seboj uglašeni, so s prstom pokazali na nekdanjega prvega Miloševićevega obveščevalca, ustanovitelja tako imenovanih "rdečih baretk", elitne enote, ki ni bila podrejena ne vojaškemu ne policijskemu vrhu, ampak neposredno Službi državne varnosti. Njeni začetki segajo v leto 1991, v čas prvih spopadov na Hrvaškem. Bila je vez med Beogradom in enotami krajinskih Srbov, njen prvi operativni vodja pa je bil Franko Simatović - Frenki, po rodu sicer Hrvat. Ime Franka Simatovića se na vseh obtožnicah pojavlja skupaj z Jovico Stanišićem, priče pa ga omenjajo kot glavnega prenašalca ukazov iz Beograda.

Pripadniki rdečih baretk niso bili strah in trepet le za nesrbsko prebivalstvo zahodno od reke Drine, ampak tudi za lokalne srbske enote in celo za pripadnike redne vojske, ki so na bojiščih presenečeno ugotavljali, da ustaljene verige poveljevanja ne veljajo več. Znana je zgodba iz haaških kuloarjev o vodji krajinskih Srbov Miletu Martiću, ki se je v času hrvaške akcije Nevihta skušal upreti ukazu po čim hitrejšem umiku. Franko Simatović naj bi mu takrat na mizo položil pištolo in od njega zahteval, naj bo čez deset minut mrtev. Pripadniki rdečih baretk so torej prisiljevali tudi srbske enote k izpolnjevanju ukazov, za katerimi sta bila obveščevalna služba in njen načelnik Jovica Stanišić. Botrovali so tudi ustanovitvi kolaboracionističnih enot Fikreta Abdića v zahodni Bosni, kjer se je še posebej "izkazal" poveljnik Milorad Ulemek Legija.

Njegovo ime je postalo bolj znano ob atentatu na premierja Đinđića, ko je bil pri 36 letih že upokojen in ko je upokojenske dni preživljal, delujoč v kriminalnem zemunskem klanu. Sliši se nenavadno, a "rdeče baretke" so odigrale pomembno vlogo pri strmoglavljenju režima Slobodana Miloševića. Na začetku oktobra leta 2000 je, po poskusu manipulacije z volitvami, množica preplavila beograjske trge in ulice. Na transparentih so nosili napise "gotov je". Točka preobrata pa je bila, ko so s tem napisom svoja oklepna vozila "opremili" tudi pripadniki rdečih baretk. Takrat je bilo jasno, da si vojska ne bo upala posredovati proti demonstrantom in da je z Miloševićem res konec. Baretke so izdatno pomagale tudi novi demokratični oblasti. Posredovale so proti upornim Albancem v Preševski dolini, poskrbele so za varovanje ministrov.

Novi oblastniki pa se niso branili niti uslug in daril njihovih kriminalnih podaljškov. Tako naj bi vodja kriminalnega surčinskega klana Ljubiša Buha - Čume Zoranu Đinđiću plačal obisk novoletne zabave v Braziliji. Po padcu Miloševića se je zdelo, da je poleg Zorana Đinđića najmočnejši človek v Srbiji prav Jovica Stanišić.

Zgodba, ki so jo "analitiki" prodajali radovednim novinarjem, je bila, da naj bi Đinđić pripravljal teren za aretacijo Jovice Stanišića in njegovo napotitev v Haag. A njegova vpletenost v atentat nikoli ni dobila potrditve na sodišču. Srbske oblasti so po uvedbi izrednih razmer Haagu dobesedno ponujale tako Stanišića kot Simatovića. A na začetek sojenja za zločine na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je bilo treba čakati še pet let. Sodeč po obtožnici, so bili pod njunim poveljstvom tudi vojska Srbske krajine, pa Arkanovi Tigri, in Škorpijoni, ki so sodelovali pri poboju Bošnjakov v Srebrenici, skratka paravojaške enote, ki so odgovorne za večino najhujših zločinov na srbski strani.

Haaška obtožnica tako Stanišića kot Simatovića bremeni zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov. Praksa pa je pokazala, da je dejavnost obveščevalcev zelo težko dokazati.
Sojenje proti obema obtoženima se je začelo leta 2008 in Jovica Stanišić tega ni dobro prenašal. Po mnenju zdravnikov v Scheveningenu naj bi trpel zaradi hude depresije. A bolj kot zdravila mu je k izboljšanju stanja pomagal dokument, ki naj bi ga po pisanju Los Angeles Timesa haaškemu sodišču dostavila ameriška vlada. V dokumentu naj bi trdili, da je Jovica Stanišić kar devet let sodeloval z ameriško obveščevalno službo CIA, celo več, bil naj bi njen najpomembnejši zaupnik na Balkanu. S tem pa naj bi pomembno prispeval v prizadevanjih za mirno rešitev konflikta. Na Balkanu je seveda novica sprožila cinične nasmehe, mnogi pa so pripomnili, da to ni nič novega.

Mimogrede, ko je nekdanji predsednik Zvezne republike Jugoslavije Zoran Lilić pričal na procesu proti Miloševiću, je odgovoril tudi na vprašanje, zakaj so leta 1998 Stanišića razrešili z mesta načelnika Službe državne varnosti. In odgovor je bil, ker so menili, da dela za Američane. To je bil čas, ko se ni več dalo ustaviti dogodkov na Kosovu in posledično Natovega posredovanja proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Takrat so s položaja načelnika generalštaba Vojske Jugoslavije razrešili tudi generala Momčilo Perišića, razlogi pa so bili isti kot v primeru Stanišića. Ne vemo, koliko je ameriški dokument vplival na sklep haaškega sodišča, da ni dovolj dokazov, da sta Stanišić in Simatović dajala ukaze, katerih posledica so bili vojni zločini in zločini proti človečnosti.

Kljub temu je sodišče decembra leta 2015 razveljavilo oprostilni sodbi in za oba obtožena odredilo ponovno sojenje. To se bo začelo 13. junija, srbska vlada pa je že dobila obvestilo haaškega sodišča, naj določi policiste, ki ju bodo spremljali do letališča na Nizozemskem in potem do pripora v Scheveningenu.

Beograd ne želi zapletov
Za srbsko vlado je primer Stanišić - Simatović, nekaj, kar si v tem trenutku najmanj želi, še posebej ne zapletov pri morebitni izročitvi. Premier oziroma novoizvoljeni predsednik Aleksandar Vučić želi odprta vrata Evrope in nasprotno, tudi Evropska unija želi nadaljevanje srbske evropske poti, ob tem, da spoštuje posebne odnose, ki jih ima ta država z Rusijo. Morebitna neizročitev bi imela katastrofalne posledice ne le za Srbijo, ampak tudi za varnost v regiji. Morda te dni Vučićeve misli večkrat uidejo v čas pred atentatom na Zorana Đinđića. Takrat so prav iz njegove nekdanje radikalne stranke glasno napovedovali premierjev konec. Nekateri, kot poznejši predsednik Tomislav Nikolić, so se zato s solzami v očeh opravičevali za svoje besede. Vendar, ne smemo biti pesimisti.

Današnji položaj Aleksandra Vučića se bistveno razlikuje od takratnega položaja Zorana Đinđića. Slednji je bil že pred atentatom politično onemogočen in današnja Srbija je drugačna od tedanje. Ni več rdečih baretk, vlada in predsednik pa imata večjo podporo, kot jo je imel kdor koli v novejši srbski zgodovini. Vseeno pa se ne moremo znebiti občutka, da poleg tistih, ki želijo stabilno evropsko Srbijo, obstajajo tudi tisti, ki priložnost vidijo v destabilizaciji Balkana.

Marjan Vešligaj, Radio Slovenija