"Egipčani si želijo kruha, svobode in pravičnosti. Vzklik na protestih je še vedno isti, kot je bil 25. januarja 2011," pravi dopisnik Dela Boštjan Videmšek, ki je v svojih zadnjih poročanjih iz Egipta s fotografom Juretom Erženom slovenski javnosti osvetlil tako problematiko socialno najbolj ogroženih kot tudi zamolčano nasilje nad ženskami, nad aktivistkami, nad protestnicami, ki so bile pred dvema letoma gonilna sila revolucije, danes pa si ne upajo stopiti na ulico.
Dolgoletni poročevalec iz svetovnih kriznih žarišč je prepričan, da so bili Egipčani okradeni dvakrat. "Vodilna Muslimanska bratovščina je ljudem obljubljala dostojno življenje, a brez resnega ekonomskega načrta ga seveda ni mogla izpeljati. Ko je ugotovila, da zgolj z obvladovanjem duha nikoli ne bo obvladovala tudi telesa, se je začela obnašati tako represivno kot sam Mubarak, morda še bolj, in to je tisto, kar v Egiptu oblikuje nov konflikt."
V imenu demokracije … kolikokrat smo že slišali ta stavek? A demokratični inštrumenti, kot je bil v Egiptu na hitro izvedeno referendumsko glasovanje za spremembo ustave, pa napoved ponovnih parlamentarnih volitev, še ne pomenijo, da so tudi vzvodi politike demokratični. Spomnimo na primer satirika Basema Jusefa, številni mu pravijo egiptovski Jon Stewart, ki so mu odvzeli prostost, saj je po mnenju vladajočih veljakov blatil ime Mohameda Mursija in Muslimansko bratovščino. Aktivisti opozarjajo, da se je tako prvič zgodila resna kršitev pravice govora, odkar je na oblasti Muslimanska bratovščina, aretacije članov opozicije, aktivistov, odvetnikov in politikov so vsakodnevna realnost.
Na svojem zadnjem obisku v Kairu si ugotovil, da je stanje v Egiptu precej drugačno, kot je bila pred dvema letoma, saj da tokratna revolucija pripada revnemu sloju, in ne intelektualcem in mladini, kot je pred dvema letoma. Kaj se je zgodilo?
V teh dveh letih je čas v Egiptu tekel neverjetno hitro. Vrhovni vojaški svet je začel grobo obračunavati z aktivisti, sprožil je nove vale uporov, na hitro izvedel t. i. demokratične, svobodne, poštene volitve, na katerih je s 30-letno predvolilno kampanjo, ko je izvajala javne servise namesto oblasti, na oblast prišla Muslimanska bratovščina. Ta je s svojim pospešenim salafizmom ter s pomočjo svojih manjših satelitov in z vrhunsko politološko potezo v predvolilnem času izpeljala drugo krajo revolucije. Torej, osnovni revolucionarji so bili okradeni dvakrat in mnogi med njih so seveda v tem času izgubili iluzije.
Predvsem pa sta bili zadnji dve leti v Egiptu čas propadanja gospodarstva, obstoječih socialnih modelov in krčenja subvencij, ki so na desetine milijonom Egipčanov omogočile, da so vsaj približno dostojno životarili, hkrati pa je to neskončno zadolževalo državo in že vnaprej uničevalo prihodnost mnogih. To je bil ideološki sediment naserjevskega socializma.
In kako Egipčani dojemajo to dvojno prevaro?
Čutiti je občutek poraženosti, ponovne ponižnosti, prevaranosti, predvsem pa se je znova pojavil strah. Ogromno je nasilja, marsikje tudi larpurlatističnega, samemu sebi namenjenega nasilja, ki je klic vpijočega v puščavi, klic obupa. Potem ko je padel Mubarak, ko je vojska ukradla revolucijo, ko so se razmere sil prevesile v prid islamizaciji, je gora ljudi ostala brez iluzij in upanja, in to vodi v ludizem, ki se ga čuti na ulici. To ni več revolucionarno vrenje, ampak srd in bes nemočnih.
Kaj pa sprememba ustave, ki je bila tako na hitro izvedena in je za marsikoga protiustavna? Udeležba na referendumu je bila zelo nizka, verjetno je to že sam po sebi zgovoren podatek?
Zgolj v evropskem kontekstu razumevanja delovanja političnih smernic bi si razložil, da ljudje niso volili zato, ker so s tem izkazali svoje mnenje. Številni niso volili, ker o tem niso bili obveščeni.
Kako to misliš, da niso bili obveščeni?
Najmanj tretjina ljudi v Egiptu je nepismenih, tako da, ali nimajo časa ali pa nimajo vedenja o modernih političnih smernicah. Tisti, ki so glasovali, so glasovali generično. A v družbah brez demokratične tradicije, in kako domače to zveni, na referendumskem glasovanju glasuje zagrizena večina, ki nima nujno demokratičnih namenov, jo pa logistično obvladuje ena politična sila, in temu se reče slepo verstvo. V Egiptu je to več kot jasno. To slepo verstvo je izglasovalo šeriatsko ustavo.
Zanimiva je tudi zgodba o kruhu, ki je za Egipčane sveta hrane. Namreč, peki naj bi v moko pomešali pesek.
Kruh je že od Naserjevih časov subvencioniran in je praktično brezplačen, podobno kot bencin. Življenjskega pomena je za veliko večino revnih Egipčanov, na drugi strani pa ima še iz časa faraonov v družbi vlogo svetinje. V Mubarakovih časih je Egipt postal ena najbolj podkupljivih držav v vesolju, v katerem se vsakdo na ulici bojuje za pridobljen funtek (op. p. egipčanski funt). V tem času se je veliko subvencionoranih dobrin, kot sta bencin in moka, znašlo na črnem trgu. Peku se je bolj splačalo moko prodajati na črnem trgu, kot jo uporabiti v celoti za peko kruha. Spomladi leta 2008, ko je bil vrhunec krize, so poleg sindikalnih protestov v Kairu vzniknili tudi prvi veliki protesti zaradi visokih cen hrane. In to je bil nekakšen začetek arabske pomladi. Že takrat so se pojavile številne zgodbe, da peki mešajo pesek v hrano. To je simbol Mubarakovega režima, ki se je le podaljšal. Tržnice so polne subvencionirane moke, prodane po zelo visokih cenah.
Subvencionirana moka po visokih cenah?
Ker je moke premalo, se ta, tako kot v vojnih razmerah, prodaja na tržnicah po tržni ceni, ker je ljudje ne morejo dobiti nikjer, ker je je malo in je draga. Moko na tržnico zmešajo s peskom in podobnimi materiali, ki niso najbolj užitni.
Kot si že omenil, se je občutno poslabšalo gospodarstvo v Egiptu. Reciva, da poročna potovanja v Egipt za slovenske mladoporočence niso več priljubljena destinacija?
V ekonomskem smislu je država zastala. Podobno se dogaja v Atenah, kjer so na vseh glavnih ulicah mali podjetniki, umetniki in galeristi, ki so živeli od prodaje spominkov, enostavno propadli, saj turistov ni več. Okoli trga Tahrir je bilo vedno najbolj zanimivo, zdaj pa je to prostor vsakodnevnih protestov, ki se ga tujci v velikem loku izogibajo. Dejansko sta Tahrir in Kairo, pa mogoče območje kairskega kvarta Šubra, najnevarnejši območji v državi v zadnjih 30 letih.
Svetovni mediji so o spolnem nasilju poročali predvsem zaradi nedavnih dogodkov v Indiji. A o posilstvih žensk v Egiptu ni veliko govora - pa ravno one so bile med protesti v prvih vrstah, "danes pa jih ne vidiš niti na ulicah", si zapisal.
S fotografom Juretom Erženom sva namenoma opozorila ravno na to zgodbo. Kako svobodno in kako varno se počutijo ženske v družbi, je lakmusov papir svobode. Ženske v Egiptu se danes počutijo bistveno manj svobodne, kot so se pred t. i. revolucijo. In to je srhljivo. Srečeval sem se s številnimi ženskami, predvsem aktivistkami, saj se žrtve skrivajo in je treba spoštovati njihovo intimo in osebno tragedijo - še posebej v arabskem svetu, v katerem velja, da so ženske same krive, da so bile posiljene. To je res srhljivo, zato ker je bila najprej vojska, nato policija … zdaj pa še islamistične in salafistične skupine serijsko posiljujejo ženske, zato da bi jih ustrahovali, zaznamovali in umaknili iz - v tem primeru - Tahrirja, da ta postane nečisto mesto, da se mu vzame moralno prednost pred režimom.
Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, je jasen – zaznamovati ženske in jih umakniti s protestov, zaznamovati protest sam po sebi. Serijska posilstva se dogajajo neuniformirano, so se pa dogajala tudi uniformirano. Mnoge protestnice so bile na protestih novembra in decembra 2011 prisiljene v t. i. test deviškosti na policijski postaji. In to se stopnjuje. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na nasilje za štirimi stenami. Skupne raziskave številnih egiptovskih nevladnih organizacij so pokazale, da je neverjetnih 83 odstotkov vseh egiptovskih žensk že doživelo takšno ali drugačno spolno nasilje. To je srhljivo.
Bi za stanje v Egiptu lahko iskali tudi kakšne zunanje dejavnike, pri tem imam v mislih predvsem posojila iz tujine?
Nedvomno je na razmere v Egiptu vplivalo veliko zunanjih dejavnikov, ampak ključen, še preden vključimo zalivske monarhije, je ta, da zahodni svobodni svet ni brezpogojno podprl liberalnih sil, ampak jih je s svojim 'cincanjem' in mentalno impotenco vrgel razjarjenim levom iz Riada in Dohe naravnost v usta.
Zakaj?
Zato ker v krasnem svetu turbokapitalizma novega sveta velja reklo, da je stabilnost vedno pred demokracijo. In to je definicija zločina nad človeštvom, in to je pripeljalo do islamizacije velikega dela v nekem trenutku osvobojenega arabskega sveta.
Dejal si, da je Egipt pred dvema letoma potreboval revolucijo, koliko danes potrebuje demokracijo?
Egipt še vedno potrebuje revolucijo. A kot je zapisal Ala Al Asvani, ko je padel Mubarak, bi se morala revolucija šele začeti, ljudje bi morali po njegovem padcu ostati na Tahrirju. Ampak, pijano zmagoslavje, kot marsikje drugje, je onemogočilo racionalen politični premislek. V družbah brez demokratične tradicije t. i. demokratični koncepti preprosto ne morejo začeti delovati tako hitro. Zato sta obe retrogradni sili v državi, vojska in Muslimanska bratovščina, težili k tako hitrim volitvam, saj sta vedeli, da če bo več časa na voljo, se bodo svobodoljubne sile lahko organizirale in ljudem povedale, kaj svoboda sploh je. Zato te praktično niso dobile priložnosti.
Mednarodna skupnost na čelu z Evropsko unijo in ZDA znova v pravem trenutku ni bila na pravi strani zgodovine in ni podprla svobodoljubnih ljudi na ulici, zato med drugim danes krvavi več deset tisoč Sircev. V Libiji je bilo drugače, saj je bila v igri nafta in ni bilo treba razmišljati, kaj se bo zgodilo.
Ko sva ravno pri slabem odzivu mednarodne skupnosti - zanimivo je, da je vodja opozicije El Baradej nekdanji generalni direktor IAEA-ja. Očitno je na koncu tudi on ostal sam, brez moči.
Težko je govoriti o njegovi nemoči. Tri dni po protestu, 28. januarja 2011, se je vrnil v Kairo. Predtem praktično ni imel nobenega stika z egiptovsko politiko, nikoli ni bil zares glasen kritik Mubarakovega režima. Ravno nasprotno, bil je njegov proizvod, tako kot nekdanji generalni sekretar Arabske lige Amr Musa. Oba sta kandidirala na predsedniških volitvah in v prvi fazi sta oba svojo kandidaturo umaknila. El Baradej je pokazal veliko osebnega strahu v predvolilni kampanji, vmes pa je ves čas dosegal nežne ali malo manj nežne kompromise z vrhovnim vojaškim svetom, s katerim je odraščal. El Baradej je predstavnik starega Egipta, ki bi ga bilo treba izbrisati. Tako meni ulica.
Ne morem mimo vprašanja, kakšno vlogo je imelo pri vsem tem mladinsko gibanje 6. april, ki se je zgledovalo po delovanju srbskega Otpor!, tega smo lahko videli tudi na slovenskih protestih? Njegovi predstavniki so bili v javnosti glasni, da je bila arabska pomlad tudi njihovo maslo, po nekaterih namigovanjih pa naj bi Otpor! podpirali ameriški dolarji.
Otpor! je vrhunska marketinška agencija, ki se ukvarja s formo, ne pa z vsebino. Pri arabski pomladi so bili prisotni le toliko, kolikor o tem povedo Egipčani. Nič.